Težko presodim, ali imajo klimatologi prav, statistika pa kaže, da imamo reševalci res vse več dela. Tudi zato, ker so ljudje ugotovili, da je naša pomoč učinkovita, in nas večkrat kličejo.
Koliko velikih naravnih nesreč lahko reševalne organizacije v Sloveniji »obvladate« v roku enega leta?V reševalnih akcijah sodelujejo zelo različne službe na različnih ravneh, od uradnih inštitucij do nevladnih organizacij in društev. Res pa je, da v Sloveniji nimamo izkušenj z velikimi, obsežnimi, množičnimi nesrečami, ki bi jim lahko rekli katastrofe. Česa takšnega, kar se je zdaj zgodilo Bosni in Hercegovini ter Srbiji, pri nas še nismo videli. Dejstvo pa je, da se bomo morali na kaj takšnega pripraviti.
Kako se pripraviti na nekaj, kar si je pravzaprav težko predstavljati?Na sistemski ravni govorimo o organizaciji služb in državnih inštitucij, kot so uprava za zaščito in reševanje, vojska, policija, gasilci. Te morajo delovati usklajeno. V psihološkem smislu pa se je treba pripraviti na doživljanje nesreče. Zavedati se je treba, da se nesreča velikih razsežnosti lahko zgodi. Navsezadnje je takšna nesreča lahko že ljubljanski potres. Kot pravijo nekateri geologi, velik potres na tem območju statistično že zamuja, torej bi se lahko zgodil. Ne vemo, kaj se bo tedaj zgodilo, a se je treba vseeno pripraviti. Na osebni ravni morajo biti ljudje fizično pripravljeni, zavedati pa se morajo tudi, da z nesrečo pride psihološki stres. Tega je treba sprejeti kot dejstvo. Še posebno je to pomembno za reševalce, ki se pogosteje srečujejo s poškodbami ljudi in smrtjo. Vzpostavljeni morajo biti osnovni mehanizmi psihološke pomoči, torej tovariška pomoč in strokovno vodeni pogovori. Reševalci po akciji ne gredo samo na pivo, ampak se v miru pogovorijo o tem, kar so doživeli, kako so se nalog lotili in kaj so ob tem občutili. Če je zadeva res huda, če je veliko mrtvih ali če so umrli otroci, pa mora biti zagotovljena kontinuirana pomoč, vključno s travmatsko terapijo. A če je bila psihološka obravnava po nesreči pravilna, je takšnih, ki potrebujejo nadaljnjo strokovno pomoč, manj kot en odstotek. Predvsem mora biti jasno, da čustveni odzivi niso tabu. Če te smrt sočloveka prizadene, si lahko prepričan, da je s teboj vse v redu. Da si pač dober človek. Žal pa sta psihološka in psihiatrična pomoč pri nas še vedno tabu.
Govorite o psihološki pomoči reševalcem. Kakšne pa so predvidene sistemske rešitve za prebivalstvo, ki ga prizadene nesreča? Ali lahko nekdo, ki mu poplave uničijo hišo in poškodujejo njegove bližnje, računa na psihološko pomoč?Smernice za takšno pomoč vzpostavljamo. Za reševalce oziroma poklicne gasilce je protokol pomoči predviden in deluje. Imamo ekipo psihologov, ki lahko poskrbi zanje. Za prebivalstvo pa sistem šele nastaja.
Zakaj ga še ni?Ker nimamo izkušenj z nesrečami velikih razsežnosti. Nesreče so, kot rečeno, razmeroma redki dogodki. Obenem pa splošno zavedanje o tej temi ni vzpostavljeno. Večina prebivalstva ni pripravljena razmišljati o nesrečah, saj to ni prijetna tema. Kar poskusite organizirati tečaj prve pomoči! Udeležili se ga bodo otroci, starejši pa se prevzemanju odgovornosti raje izognejo.
Oteženo je na primer tudi organiziranje evakuacijskih vaj. Največkrat jih institucije in organizacije izvedejo tedaj, ko se na obisk napove inšpekcija. Videl sem tudi že obvestilo: »Vaja evakuacije danes odpade, ker zunaj dežuje.« Nenavadno pa je, da se vodstva zavodov in organizacij, ki se ne pripravljajo na možnost nesreče, ne zavedajo svoje odgovornosti. Če zaradi pomanjkanja evakuacijskih vaj dejanska evakuacija, ko bi bilo to res potrebno, ne bi uspela, bi bili seveda krivi tisti, ki so prej zadeve ignorirali. Psihološki ustroj človeka je takšen, da v roku štirinajstih dni znanje zelo hitro začne usihati. Če bi hoteli biti res dobro pripravljeni na evakuacijo, bi morali vaje organizirati dvakrat na mesec, in to nenapovedano. Kot na Japonskem. Res pa je, da so tam potresi vsakodnevni pojav in tudi evakuacije potekajo rutinsko.
Kako se je slovenska ekipa psihologov organizirala ob nesreči v Bosni in Srbiji? Ste del mednarodnih povezav?V trenutno reševanje na terenu se nismo vključili. Smo pa pripravljeni na pomoč slovenskim reševalcem, ko se bodo vrnili domov. Mislim pa, da za reševalce Bosna in Srbija ne bosta hud zalogaj, saj večinoma dogajanje ni zelo travmatično. Reševanje je uspešno in rešujejo žive ljudi. Prebivalci jih sprejemajo odprtih rok. Res pa je, da so razsežnosti nesreče velike, zato je kdo lahko tudi pretresen.
Je res, da se ljudje povsem drugače odzivajo na nesreče, ki jih spremlja smrt, kot pa na tiste, v katerih umrlih ni – ne glede na to, kolikšna je materialna škoda in kolikšne so razsežnosti nesreče?Drži. Predvsem zato, ker je smrt v družbi postala tabu. Starejša generacija je imela do smrti drugačen odnos. Ljudje so denimo zboleli, obležali, od njih smo se poslavljali in potem so umrli. Danes pa nekdo zboli, odpeljejo ga v bolnišnico in vrne se v žari. Smrt ni več del življenja, in ko nekdo umre, ljudje ne vedo, kako reagirati. Tudi zato so nesreče za mlajše generacije bolj travmatične, kot so bile nekoč. Zato se je treba ob nesrečah s smrtnimi izidi udeležencem toliko bolj posvetiti.
Kako pa je mogoče razumeti ravnanje ljudi, ki kljub temu, da jim grozi nevarnost, ob nesrečah nočejo zapustiti svojih domov? Oblasti v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji so morale posebej opozarjati, da se ljudje evakuaciji ne smejo upirati. Včasih se kdo izselitvi upira tudi v Sloveniji. Kaj se dogaja z ljudmi, ki so odločeni ostati doma za vsako ceno?Doma se počutijo najbolj varne. Reakcije ljudi v takšnih nesrečah je težko razumeti, ker se dogajajo njim, ne nam. Zato mora biti evakuacija res dobro domišljena in suverena. Reševalci morajo nositi uniforme, odsevati morajo avtoriteto, predstavljati morajo oblast. Avtoritativnemu in hkrati človeškemu nastopu, ki ponuja občutek varnosti, se ljudje večinoma ne bodo upirali. Vedeti je namreč treba, da ob nesreči ni enostavno zapustiti doma, saj je zunaj doma precej nevarnosti. Če je na določenem območju zadrževanje prepovedano, morata to prepoved izvajati policija in vojska, da bodo ljudje ukrepu zaupali in se mu podredili. Tako je bilo denimo ob nesreči v Logu pod Mangartom.
Se prebivalci v nesreči počutijo povezani?Absolutno. Prebudijo se solidarnostne vezi. To smo videli tudi v Bosni in Hercegovini, kjer so si na pomoč priskočili Srbi in muslimani. Ljudje v resnici niso tako neracionalni, kot je videti v vsakdanjem življenju. V skrajnih razmerah se povežejo in vsaj deloma vzpostavijo nekakšen družbeni red. V nesrečah velikih razsežnosti se pojavijo tudi »naravni vodje«, to so ljudje, ki so po naravi sposobni organizirati ljudi in reševati zadeve v dobro skupnosti. V povzpetniškem vsakdanu teh ljudi morda niti ne opazimo, ker v ospredje stopajo drugi, ki so v resnici manj sposobni.
So ljudje, ki preživijo velike nesreče, lahko veseli, ker so ušli smrti?Seveda. Že če imajo občutek, da reševalna akcija poteka, kot je treba, so zadovoljni. Na začetku se namreč rešuje gola življenja in premoženje. Takrat posebne psihološke obravnave niti ne potrebujejo. Kasneje, ko reševalci odidejo in se začne obnova, pa se lahko razvije nezadovoljstvo, občutek, da so ostali sami. Takrat bi bilo treba zagnati programe psihosocialne pomoči za prebivalce. Ni nujno, da bi potrebovali psihologe. Dovolj je, da bi se na ravni skupnosti organizirali pogovori, v katerih bi vsakdo lahko izrazil svoja pričakovanja in nezadovoljstvo.
Ljudje morajo nesrečo »dati iz sebe«?Tako je.