Viktor Krevsel

Leta 1957. Bil sem brez štipendije, zato sem denar služil kot inštruktor pri okrajni športni zvezi, v gledališču pa sem delal salte kot statist. Tega leta sta do mene prišla kiparja Karel Putrih in Zdenko Kalin, ki sta izdelovala kipe za na parlament. V vrsti smo stali odbojkarji, košarkarji, telovadci, atleti, rokometaši... Pokazala sta name, zraven pa še na nečaka Draga Stepišnika, ki je bil prvi dekan fakultete za šport.

V Rožni dolini je atelje, ki takrat še ni bil dokončan in ni bil ogrevan. Roke sem držal v zrak skoraj eno uro, neprekinjeno, za kar je potrebno veliko moči. Imel sem 22 let. Visok sem bil 180 centimetrov, a so me zmanjšali na 175 centimetrov, kolikor je bila višina povprečnega Slovenca. Takrat je bila pogumna poteza, da so kip postavili proti vzhodu, še posebno v tistem času. Predsedniku državnega zbora Hermanu Rigelniku sem rekel, da je on v parlamentu, jaz pa na parlamentu.

Z njim imam posebno zgodbo. Leta 1993 je šla slovenska odbojkarska reprezentanca na mediteranske igre v Francijo. Bilo smo goli in bosi. Za vse tekme smo imeli le en komplet dresov. Konkurenca je bila olimpijska. Francija, Španija, Grčija, Italija... Elita. Nam so postavili pogoj, da moramo osvojiti kolajno ali pa si moramo plačati stroške sami. Tako je določil Olimpijski komite Slovenije. Bil sem razočaran, temu primerna je bila tudi moja izjava v časopisih. Nato me je poklical Rigelnik, ravno ko sem pri ženinih sorodnikih pobiral krompir. Pritekla je punca iz družine in rekla: »Viktor, nekdo vas kliče iz parlamenta.« Rigelnik je predlagal, da se dobiva v Kotljah, a sem mu odgovoril, da lahko pridem šele naslednji dan, ker pobiram krompir. Bila je strašna nevihta, komaj sem se prebil do Kotelj. S seboj sem prinesel italijanski katalog z odbojkarsko opremo. Vse sem označil, Rigelnik pa je naročil, naj naredim seznam, kaj vse bi odbojkarska zveza potrebovala. Ko sem seznam kasneje odnesel Rigelniku, je začel iskati somišljenike. Ustanovil je sklad, kamor so denar prispevali vsi podporniki. V rekordnem času so zbrali skoraj milijon mark, saj je Rigelnik kot podjetnik imel povezave v različnih podjetjih. Gospodarstvo je znal povezati, saj ima odbojka globalni pomen, želel pa je imeti tudi nadzor nad denarjem. Na zvezi se jim potem ni uspelo dogovoriti, zato je bil Rigelnik tako užaljen, da je s tem denarjem prek družbe ACH naredil evropski klub. Milan Kučan mu je večkrat očital, zakaj je denar vložil v odbojko, a mu je Rigelnik odgovoril, da lahko tudi odbojkarji osvojijo evropski pokal. To je tudi dokazal.

Problem je v barieri smisla. To je izraz, ki ga naši psihologi ne poznajo, stalno pa je prisoten v ruskih knjigah, kar je eden od razlogov, da imajo Rusi zelo dobro diplomacijo. Vsak pojem ima en pomen, a za vsakega akterja drugačen smisel. In to zaradi bariere. Bariere nastajajo, ker udeleženci v dialogu ne poznajo motivov, zakaj so skupaj v projektu. Posamezniki ne najdejo skupnega interesa. Največje bariere nastajajo že na začetku med starši in otroki. Starši ne poznajo pravih motivov otrok. Pogosto jih silijo v nekaj, kar otrok ne zanima. Ambiciozni starši hočejo, da njihov sin smuča, a če tega otrok noče, nastane bariera. Smuča do 17. leta, potem pa zlomi smučke. Bariera je tudi med učitelji in učenci, med trenerji in igralci, med komandanti in vojaki…

Zelo težko. Ena od strategij so lahko pravi in lažni motivi. In zdaj smo pri trenerjih, ki se morajo oborožiti s pedagoškim znanjem. Pri barieri smisla so namreč izredno pomembni pedagoški vidiki. Trener je sicer vedno v središču konflikta. Na eni strani ima igralce, nato sodnike, komentatorje, funkcionarje... Z vsemi mora najti konsenz. Potem pride zraven še druga pomembna tema – eklektika. To pomeni združiti nezdružljivo. Na primer – jugoslovanska reprezentanca je bila sestavljena iz šestih narodov. Kot komandant jih lahko povežeš samo tako, da vse pokažeš v živo, tudi stvari, ki jih igralci ne morejo. Šele potem si lahko avtoriteta.

V štab jugoslovanske reprezentance so me povabili leta 1974. Nobene naklonjenosti mi niso izkazovali. Na prvem treningu je eden od igralcev dvignil roko in posmehljivo vprašal: »Kaj bomo pa danes delali? Resnično, Viktor, kaj bomo delali?« Star sem bil 39 let, oblečen in neogret, a sem na mestu naredil salto. Pred vsemi. Vseh naslednjih pet let me ni nihče več vprašal, kaj bomo delali. Za avtoriteto moraš vedno poskrbeti sam. Načinov je več. Vsak ima darove zato, da jih uporablja.

Še vedno jo naredim – v vodo s pomola.

Tudi. Zbadali so me, naj na vrhu naredim salto, če si upam. Seveda sem jo naredil, nato sta me dve turistki prosili, če lahko naredim še enkrat, da me fotografirata. Vedno sem bil nato prehiter v skoku, da bi me ujeli v kader, po četrtem poskusu pa sem rekel, da je dovolj. Salto sem sicer naredil tudi na Kitajskem zidu, v Copacabani...

Zgodba je dolga. Pred olimpijskimi igrami v Barceloni so me poklicali v Španijo kot nevtralnega trenerja. V Španiji je še hujša zagata, kot je bila pri nas v Jugoslaviji. Tam so Baski, Andaluzijci, Katalonci… Še bolj so skregani kot Srbi in Hrvati. Potrebovali so nevtralnega človeka, ki ni bil obremenjen s preteklostjo. Ko sem prišel, sem znal le dve španski besedi, zato si nisem mogel naročiti niti zajtrka. Šel sem v sobo in se učil novih besed. Vsak dan sem usvojil od 40 do 50 novih besed. V enem mesecu sem znal dovolj za sporazumevanje. A tedaj je bil v Španiji tudi srbski trener Miroslav Vorgić. Najprej je vodil odbojkarsko sekcijo pri Real Madridu, kasneje pa je postal kondicijski trener pri nogometaših Reala, kamor ga je povabil rojak Miljan Miljanić. Vorgić je bil nato zraven nogometašev Reala kar šestnajst let, bil je tudi pomočnik Lea Beenhakkerja. No, in v bližini stadiona Santiago Bernabeu je bil lokal, kjer sem se srečeval s trenerji Reala in z njimi izmenjaval ideje. Ti fantje so mi tudi uredili, da sem imel na častni tribuni Reala med vso jaro gospodo svoj sedež. Neko nedeljo sem se dogovoril, da bom Vorgića počakal pri izhodu za nogometaše. Zraven je bilo ogromno novinarjev, nato je prišel Vorgić in mi rekel: »Ali si videl, kaj dela Hugo Sanchez, ko zabije gol? Salto!« Pa sem mu odgovoril: »To ni salta, to je premet.« In spet Vorgić: »No, pa ti naredi salto, če vse znaš!« Na sebi sem imel sivo obleko, ki sem jo snel, nato pa v lakastih čevljih na betonu naredil salto. Ko so to zagledali novinarji, sem moral narediti še eno, da so me fotografirali.

Doma. Ko sem bil v Španiji, me družina ni videla vse leto. Moj največji trenerski uspeh je bil, da sem obdržal družino, čeprav sem dal prednost reprezentanci. Bilo je izredno težko. Sin je bil star deset let, ko me je gledal po televiziji in bral o meni v časopisu – kako so me za vse kritizirali. To so težke zadeve za družino. A vse življenje sem se zabaval. Bilo je več lepih kot slabih trenutkov. Predvsem pa je bilo toliko adrenalina, da nikoli nisem spal več kot štiri ure na dan. Enako kot Napoleon.