Ringov prevzem Heliosa označuje konec ere, ko je domžalski družbi nesporno vladal Uroš Slavinec. V zgodovino slovenskega biznisa se bo Slavinec, ki odhaja v pokoj, vpisal kot menedžer, ki je premazniško družbo utrdil v globalnem okolju. V zgodovino se bo Slavinec – za razliko od mnogih domačih kolegov – vpisal kot nekdo, ki je obvladoval vse pore podjetja, ne da bi bil njegov pomemben lastnik. In kar je tudi pomembno, v zgodovino se bo Slavinec vpisal kot nekdo, ki so ga za razliko od številnih njegovih stanovskih kolegov afere le oplazile.
Mariborčan, rojen leta 1951, se je v drugem letniku gimnazije z družino preselil v Ljubljano. Po končani ekonomski fakulteti v Ljubljani se je leta 1975 zaposlil v Heliosu kot vodja planskega oddelka. Nekaj let zatem je postal predsednik kolektivnega poslovodnega organa. Leta 1986 je zašel v politične vode, kjer je bil do leta 1990 član izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije. V tem času, ko je vlado takrat še Socialistične republike Slovenije vodil Dušan Šinigoj, je bil Slavinec minister za industrijo in gradbeništvo.
Helios prevzemna tarča zaradi položaja v Rusiji
Leta 1991 se je vrnil na čelo Heliosa, ki je tradicionalno na veliko izvažal v takratne države Sovjetske zveze. Ravno zaradi strateškega položaja v Rusiji je bil Helios kot prevzemna tarča zanimiv za multinacionalke. Za izjemno umestitev domžalske družbe na ruskem trgu naj bi bila ključna dva dogodka. Prvi, ki naj bi se zgodil konec osemdesetih let, torej še pred Slavincem, je zagotovo dal pospešek Heliosovemu zagonu. Anekdota pravi, da je bila nekega večera konec osemdesetih let v večurnem nočnem druženju v predstavništvu Genexovega podjetja, vodilnega jugoslovanskega podjetja, prek katerega so potekali izvozni posli, v Moskvi za Helios sprejeta pomembna odločitev. Takratni direktor moskovskega Genexa je Heliosovega menedžerja Vojka Milošiča seznanil, da bo domžalska družba lahko dobavljala premaze ruskemu proizvajalcu avtomobilov Lada. Na tak način je Genex zapiral obveznosti iz naslova nakupa Lad. Starejši bralci se bodo spomnili, da so bili to časi, ko je v Jugoslaviji primanjkovalo deviz in so se nakupi blaga plačevali z blagom. Druga prelomnica je bila leta 1998, ko je v Rusiji izbruhnila dolžniška, valutna in bančna kriza, rubelj pa je strmoglavil. V nekaj tednih se je ruski finančni sistem sesul, tuji kapital pa je začel bežati iz države. Črednemu nagonu Helios ni sledil. Nasprotno, Slavinec je takrat sprejel morda eno od najboljših odločitev svojega življenja. Helios je ohranil obstoječo raven poslovanja z Rusijo in na tak način pri nezaupljivih Rusih utrdil zaupanje. Takšna odločitev je bila težka, vendar pravilna. Ko je poslovnemu partnerju zaradi takšnih in drugačnih državnih ukrepov najtežje, ne moreš pobrati šil in kopit, je mnogo let kasneje pojasnil v pogovoru za Dnevnik.
Leta 1999 se je Helios taktno povezal z ameriško multinacionalko PPG iz ameriške železarske metropole Pittsburgh, ki je Ringu pred meseci konkurirala za nakup domžalske družbe. Takrat je bilo v Sloveniji ustanovljeno podjetje PPG – Helios, v katerem imajo Američani šestdesetodstotni lastniški delež, leta 2012 pa je ustvarilo več kot 40 milijonov evrov prihodkov od prodaje. Povezava s PPG je Heliosu prinesla dodatno znanje za proizvodnjo avtolakov. Kljub partnerstvu z Američani je Slavinec, ki je tudi nagrajenec Gospodarske zbornice Slovenije in Združenja manager, leto dni kasneje doživel enega hujših porazov svoje kariere. Takrat je izgubil posel z Revozom, ki sicer ni bil pretirano dobičkonosen, a je predstavljal odlično referenco.
Slavinčev osvajalski pohod na Balkanu
Ob prelomu tisočletja se je začel Heliosov osvajalski pohod, v katerem so kot za šalo padali premazniki v regiji. Na Hrvaškem najprej Chromos, specialist za izdelavo ladijskih barv, v srbskem Gornjem Milanovcu pa Zvezda. Nato je prevzel medvoški Color, svojega večnega rivala, s čimer je v kali zatrl ambicije takrat še kranjske Save, in trgovsko družbo Mavrica. Ko je bila leta 2007 k Heliosu pripojena še Belinka, je Helios s tem postal še lastnik srbskih družb Duge in Bellesa.
Heliosu je širitev omogočalo tudi dejstvo, da se je njegova ožja menedžerska ekipa vedno znala »samoomejiti«. Na srečo družbe se Slavinec ni lotil menedžersko-delavskega odkupa družbe v slogu njegovih stanovskih kolegov. Ti so praviloma vodili v izčrpavanje in agonijo nekoč številnih paradnih konjev slovenskega gospodarstva. Res pa je, da so se heliosovci nekaj časa zelo ogrevali za menedžerski prevzem. Slavinec je tudi eden od redkih nekoč opevanih slovenskih menedžerjev, ki so ga afere le oplazile. Ena od njih je bilo posojanje in kasneje odpisovanje posojil Zvonu Ena Holdingu, pred časom največjemu, skoraj 40-odstotnemu lastniku Heliosa. O tem poslu je bil govor tudi na eni od skupščin delničarjev. Pred meseci smo v Dnevniku razkrili vprašljive nepremičninske posle v Beogradu. Pred dnevi pa je odjeknila novica, da se je uprava Heliosa mimo vednosti nadzornega sveta dogovarjala o zastavi premoženja za najem posojila, še preden je Ring nakazal kupnino z bankami.
Čeprav do četrtka Ring prodajalcem ni nakazal niti centa dogovorjene kupnine, se je več mesecev obnašal kot lastnik, družba pa je na zahtevo Avstrijcev že izvedla val odpuščanj. Na jesen svojega življenja je tako Slavinec po več ocenah storil veliko napako. Številni se sprašujejo, kako to, da ni spregledal lastnikov Ringa, ameriškega sklada Blackston in Franklin Templeton, ki v poslovnem svetu slovijo za »morske pse«. Namesto njih bi lahko podprl PPG, v 19. stoletju nastalo družbo, katere delovanje je lahko dodobra spoznal iz skupnega podjetja. Ko je Ring po nakazilu kupnine konzorciju lastnikov v četrtek objavil ponudbo za nakup vseh delnic, je Slavinec odstopil z mesta predsednika uprave in vseh funkcij Skupine Helios. Četudi mu je bilo zagotovljeno mesto v nadzornem svetu, njegovemu donedavnemu zetu Alešu Klavžarju, zdaj članu uprave, odgovornemu za finance, pa mesto člana, če ne celo predsednika uprave, svoje odločitve ni prepuščal negotovosti. A brez dvoma drži, da se je umaknil predvsem zato, ker je to moral storiti.
Uroš Slavinec, prvi nadzornik Gorenja, nekoč pa član nadzornega sveta Triglava in NLB, spominja na nekdanjega Lekovega šefa Metoda Dragonjo, danes gospodarskega ministra. Tako kot je Dragonja na začetku novega tisočletja podpiral Novartisove prevzemne ambicije v Sloveniji, je tudi Slavinec stal ob strani avstrijskemu Ringu. Tako kot je bilo verjetno Dragonji čez leta po prevzemu žal njegove odločitve, ne bo nobeno presenečenje, če bo podporo Ringu čez čas obžaloval tudi Slavinec. Ali pa jo morda že.
