Film ni le zgodba o vodji številnih odprav v Himalajo, je zgodba o časti in slavi in meji, ki se tam, kjer kisika ni več in misli niso več zbrane, hitro prestopi. In o hudih odločitvah človeka, ki odloča, kje je ta meja, in o njej mora prepričati tudi tiste, ki tega ne zmorejo slišati, pa si globoko v sebi želijo. Je film o življenju in smrti. Prav o tem pa naš sogovornik govori odkrito, na videz celo neprizadeto, zelo objektivno, stvarno in predvsem iskreno.

Zadnji kader filma pokaže prizor z letališča, ko pod tablo »Prihodi« počakate eno od himalajskih odprav. Prihodi so v alpinizmu zelo pomembni, kajne. Mnogi prihoda nazaj ne dočakajo. Kdaj je odprava uspešna?

Ja, prešteješ jih. Odprava je uspešna takrat, ko dosežeš cilj. Pa seveda, če vsi živi pridejo nazaj. Odprava je lahko uspešna tudi takrat, ko vsi ne pridejo nazaj. Žal, ampak to je boj. Lahko zmagate ali pa tudi izgubite. Po pravici povem takole. Ko se prva naveza bliža vrhu, cilju, od njih pričakuješ več tveganja kot pri naslednjih. Takoj po tem pa je bistveno, da se komu ne bi kaj zgodilo.

Boj z življenjem in smrtjo? Govorite kot o vojnah.

V Himalajo se gre zato, da se pride na vrhove. Tu ne gre za vzpon na Rašico.

Ste kot vodja vedno naredili vse, kar je bilo mogoče?

Po svoje sem bil precej mehek vodja. Ko smo ugotovili, da je neki steber prenevaren, smo se takoj odločili, da to ne bo šlo. Včasih je bilo seveda težje. Tak je primer Jalung Kanga leta 1985. Borut Bergant je šel v goro brez kisika. Tako se je odločil iz prestižnih razlogov. Da se slučajno ne bi kdo kdaj iz njega norčeval, češ, nisi zmogel brez. Tomo Česen je kisik vzel s seboj. Borut je tam, nedaleč od vrha, poklical in dejal, da ne vidi nobenega prehoda, kako bi šel naprej. Potem je prišel Česen in dejal, da je čisto enostavno in da vidi prehod. Česen je imel bistro glavo. Borut pa je zavedno ali pa nezavedno želel, da bi mu jaz ukazal, naj gre dol, pa tega ni izrekel. Rekla sta, da gresta gor in se obrneta po eni uri, četudi le pet metrov od vrha. Boruta je vse skupaj izčrpalo, imel je tudi težave s srcem in enostavno je odnehal. V dolino je prišel le Tomo.

Film se začne in konča z zgodbo o Mariji Frantar - Mariči. Njeno smrt leta 1991 na Kangčendzengi ste spremljali »v živo« po radijski zvezi. »Tone, javi se!« so bile njene zadnje besede, ki jih seveda slišimo tudi v filmu. Zakaj je šlo pri tej odpravi? Kako težko je bilo reči: pojdi dol?

Nič težko. Če bi Mariča in njen soplezalec Jože Rozman prej vzpostavila zvezo, bi ji to rekel že prej. A ona je izklopila aparat, niti ni bilo tistega obveznega jutranjega javljanja. Razmere na gori so bile nemogoče. Pred vrhom pa sta se ustavila. Takrat je bilo že prepozno. Grošelj je zelo racionalno rekel, da ju ne bomo več videli. Sam sem upal do zadnjega. Javljala se je tudi zato, da bi slišala moj glas. A bilo je tako očitno, da sta brez moči, da je samo še usihala. Njuno smrt sem spremljal v živo. To ni bilo enostavno.

Tudi tu je šlo za prestiž, za slavo, kajne?

Na našo odpravo smo vzeli Poljakinjo Wando Rutkiewicz, ki je takrat opravljala vzpone na vse osemtisočake in je bila svetovna alpinistična zvezda. Jaz sicer ne bi nikoli vzel ženske na odpravo, a Wande nismo mogli zavrniti, čeprav se je vedelo, da je težek karakter. Potem pa je bilo prav, da smo dali priložnost še Mariči. Po fizični pripravljenosti je bila boljša od nje, a je bila obsedena z njenimi uspehi, celo podrejala se je njeni avtoriteti. Mariča ni poznala porazov in če se je zgodilo, da se je morala obrniti, je to jemala kot oseben poraz. Ko mi je vsa vesela rekla, da jo je Wanda snemala s kamero, se pravi, da ji je namenila pozornost, sem vedel, da se to ne bo dobro končalo. Sploh ko je še pred osvojitvijo Kangčendzenge govorila o K2. To je bil smrtni greh! Mariča se je spustila v boj z Wando in to jo je pokopalo. To je bila usoda. Wanda je umrla dve leti za njo. Prav tako na Kangčendzengi in zelo blizu kraja, kjer sta padla Mariča in Jože.

Kako vam je bil všeč film?

Zelo. Očiščen je stranskih stvari in veliko pove o tistih ozadjih, o katerih filmi ne govorijo. Sploh slovenski vedno govorijo le o borcih, lahko bi rekel o partizanih. O vodjih odprav, o delu in odločitvah, ni filmov. Še knjig ne prevajamo. Lepo je prikazan moj pogled na to, kaj je uspeh. Zame je bil uspeh, če so vsi člani prišli do vrha in potem živi z njega. Pri eni od mojih prvih odprav so vsi prišli na vrh. A fantom to ni bilo všeč. Ker če so vsi prišli, potem ni bil le eden najboljši, najdrznejši, edini na vrhu. Manjša se pomen tistega, ki je prišel. In je prišlo do špetirja. Zame pa je bil prav to uspeh odprave. Ja, morda je to potem res tudi film o slavi. O hrepenenju po slavi.

Alpinisti so hudi egoisti, ko se ta lastnost poveže še z razmerami ob pomanjkanju kisika, dobimo eksplozivno mešanico. Vi pa ste jo morali krotiti in igrati timsko.

V svojih začetkih sem bil v slovenski špici plezalcev, a sem bil vesel, če je prišel še kakšen vsaj tako dober, če ne boljši. Ne vem, kdo bo rekel, da je to značajska odlika, za plezalce pa lahko tudi šibkost. Pri vodenju odprav se je to izkazalo za dobro. Vedno sem bil vesel, če sem lahko rekel, da so vsi osvojili vrh. Taka je bila tudi prva slovenska odprava na Everest. Kasneje pa je bilo vodenje kompenzacija za plezalne vrhunske dosežke. Poistovetil sem se lahko z dosežki drugih. No, pa solo vzponi so bili filter, kjer sem izživel svoje ambicije.

Kljubovanja pa so bila, kajne?

Seveda. Tak je bil recimo Tomaž Humar. On je bil človek, ki je moral kljubovati. Če ne gori, pa človeku. Na Anapurni sem mu svetoval, naj gre dol. Nisem mu zameril, da ni šel. Zameril sem mu, ker se je zlagal, da bo šel, pa je lezel do vrha. Po svoje sem bil vesel, da je vrh osvojil. On pa je bil ponosen, ker je mislil, da se mi je uprl.

S Humarjem sta imela zanimiv toplo-hladen odnos, a on vas je zelo spoštoval.

Ja, bo kar držalo. Oba sva tudi iz istega kamniškega kluba. Bil je izjemen plezalec, po svoje pa, kot vsak, samosvoj. Njegova smrt me je zelo prizadela.

Spor s Česnom pa je bil drugačen. Trajen. Sprla sta se po epizodi z Lotsejem in po dilemi glede tega vzpona. To je prikazano tudi v filmu.

Bila sva dobra prijatelja. Bili smo družinski prijatelji. Odrezal je stike, še preden se je pojavil sum, da stene v Lotseju ni preplezal. Očitno se o tem ni več hotel pogovarjati, jaz razloga za prekinitev odnosov nisem videl.

Plezalci so seveda posebni ljudje. V čem?

Res. Morajo biti močni egoisti. Tega si ne priznajo, tudi jaz si dolgo nisem. Da greš za tako dolgo od doma, pustiš družino in ne veš, ali se boš vrnil. To je egoizem. Vsak sam bi rad prišel na vrh, hkrati pa smo prisiljeni sodelovati med seboj. Jaz sam sem bil nekajkrat v situaciji, ko sem bil prepričan, da bom umrl. Moj refleks je bil zanimiv. Nisem se spraševal o sebi, pač pa o tem, kaj sem naredil svojim domačim. Celo sam nad sabo sem bil presenečen, ko je strela tolkla dve uri v steni v Skuti name in na kolega. Na koncu je udarilo še v naju, a je bila razpršena in sva preživela. Pa sem ves čas razmišljal o otrocih, ki so smučali pri Češki koči.

Močan čut za drugega imate. Veliko ljudi, o katerih se danes pogovarjava, ni več med nami. Težko je poslušati novice o tragedijah v gori.

Premišljuješ, zakaj. O Humarju sem veliko razmišljal. Padel je doma v hiši in potem je zelo potreboval javnost, žaromete in hitro je začel spet plezati. Spreten je bil tudi pri sponzorjih. Svoj zadnji podvig je jemal kot test lastnih sposobnosti. In je prišlo do velike tragedije.

Vsaka tragična zgodba je bila torej neizbežna?

Ne, vsaka ima logično razlago. Največkrat je šlo za preveliko željo.

Za konec se vrniva k filmu Tone, javi se!. Zakaj ga je treba pogledati?

Ker gre za film o drugih. Ne o meni. Jaz sem bil katalizator, ker sem imel srečo, da sem bil od začetkov slovenskih odprav v Himalajo vedno zraven. V filmu srečate glavne akterje slovenskega alpinizma. To je film, ki govori o alpinistih, s katerimi sem preživel 50 let. To je spomenik Šraufu, Mariči, da ne naštevam. Vsi so bili moji prijatelji.