Njegovo delo in osebnost nekatere privlačita, druge odbijata; v dveh desetletjih kariere je vzgojil prepričane zagovornike, ki v njem vidijo rešitelja gledališča, in ostre nasprotnike, ki mu očitajo ustvarjanje lepih, toda povsem puhlih podob. Ta dvojnost odseva tudi v njegovi karizmatični pojavi: sodelavcem in igralcem podeljuje nežne in očarljive nasmeške, obenem pa se mu uspeva izmakniti vsakemu neprijetnemu vprašanju. O njem vemo le, kar nam dovoli vedeti. In v njem vidimo, kar si želimo videti: vizionarskega maga ali izpraznjenega prevaranta. Figure, kot je Tomaž Pandur, odjemalcev umetnosti pač ne puščajo ravnodušnih – so namreč model antagonizma dveh tipov umetnosti, dveh tipov občinstva, dveh horizontov umetniških pričakovanj. In kljub vsemu, kar si o njem in njegovem delu mislimo, bo ta podjetni režiser delal naprej, saj je, kot pravi sam, resnična umetnost sebična: »Razen sebe in svoje popolnosti noče prav ničesar drugega. Pravi umetnik mora misliti le nase – in ne na človeštvo.«

Zaslovel v Mariboru, gostoval po vsem svetu

Svojo prvo gledališko skupino je ustanovil že kot dijak, v umetniškem smislu pa ga je spočela ljubljanska AGRFT, po končanju katere se je ustalil v SNG Maribor. Med letoma 1989 (takrat je dopolnil komaj šestindvajset let) in 1996 je opravljal funkcijo umetniškega direktorja tamkajšnje Drame, kjer je zrežiral po eno predstavo na leto. S spektakli, ki so sledili Svetinovi Šeherezadi v Slovenskem mladinskem gledališču, je mariborski oder spremenil v romarsko središče: Fausta, Hamleta, Božansko komedijo, Rusko misijo in Babilon je drlo gledat občinstvo od blizu in daleč. Toda bleščavi vzpon je imel svojo ceno: Pandurjeve predstave so bile od nekdaj drage, četudi ne nujno dragocene, in odrske postavitve velikih del, velikih tematik in velikih vizij so imele za SNG Maribor tudi neprijetne posledice – ogromno finančno luknjo (ki je bila nazadnje po več letih sanirana iz javne blagajne). Po tistem, ko je maja 1996 nepričakovano odstopil upravnik SNG Maribor, je sledil še teatralen odstop Pandurja, ki je potožil, da so državni in občinski veljaki njegovemu gledališču prepovedali uspeh, srečo in slavo.

Sledilo je petletno odrsko zatišje: Pandur je kmalu zatem zapustil Slovenijo in se poskušal na novo umetniško vzpostaviti v New Yorku. Tam je napisal scenarij za Hazarski slovar po romanu-leksikonu srbskega pisatelja Milorada Pavića, ki ga je nato režijsko uresničil leto po svojem umetniškem povratku v gledališče; vrnitev se je sicer zgodila v velikem slogu, z dvodelno Božansko komedijo v uglednem hamburškem teatru Thalia leta 2001. Nato je skupaj s sestro, dramaturginjo Livijo Pandur, ustanovil Pandur.Theaters, mednarodno gledališko koprodukcijsko platformo, v okviru katere je postavil omenjeni Hazarski slovar in Sto minut po Dostojevskem. Pretežno odobravajoči odzivi so »Pandurjevo gledališče« – to sintagmo mu je pritaknila strokovna javnost, nanaša pa se na »novo, unikatno vejo uprizoritvenih umetnosti«, kot pojasni režiser – pospremili na pot okoli sveta. Gostoval je v Argentini, Kolumbiji, Venezueli, Rusiji, Koreji in drugod, za dlje časa pa se je ustavil v Madridu, kjer je deloval v Teatru Español in drugih ustanovah. Tam je nastal tako imenovani španski cikel, predstave Inferno, Barok, Medeja, Somrak bogov... Španija se je za Pandurja izkazala kot malone obljubljena dežela: ne le da je tam gledališče močno navzoče v vsakdanjem življenju, ampak je njegova umetnost naletela tudi na sila naklonjen sprejem.

Nerazumljeni genij ali prevarant?

Pandur se je v Slovenijo večkrat vračal z gostovanji svojih tujih predstav (najpogosteje na Festival Ljubljana), leta 2010 pa se je kot glavni adut takratnega mariborskega župana Franca Kanglerja znašel v zgodbi tamkajšnje Evropske prestolnice kulture (EPK), kjer je pozneje sprejel mesto predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012. Takrat je Pandur napovedal »eksplozijo kulture«, župan pa gradnjo »evropskega gledališča« na obrežju Drave po režiserjevih zamislih; megalomanski projekt, ki naj bi po približnih ocenah stal krepko čez 40 milijonov evrov, je razburil javnost, pozneje večkrat zamenjal ime in namembnost, na koncu pa je za njim ostala le – gradbena jama. Spomladi 2011 je po številnih zapletih z omenjeno infrastrukturno zamislijo Pandur odstopil s položaja, uradno zaradi razhajanj v viziji EPK, bolj povedna pa je bila izjava, da ni videl smisla v vztrajanju, ker se je začel njegov način razmišljanja v javnosti »vse bolj problematizirati in celo kriminalizirati ter smešiti«. Podobno kot ob svojem prvem odhodu iz Maribora se je Pandur želel videti kot nerazumljeni umetnik, ki mu zatohlo okolje spodrezuje krila; nasprotniki so se ob tem spraševali, koliko kritike (in občutka za realnost) sploh prenese veliki režiser in kako raztegljiva je njegova samozadostnost, še posebej, kadar skrivnostno izjavlja, da »gledališče lahko drži ogledalo le svoji duši in nikomur drugemu«. Kakor koli že, v Maribor se je nato vrnil z razkošno predstavo Vojna in mir, ki jo je pripravil v Zagrebu in s katero je koproducentu, zavodu Maribor 2012, ostal dolžan 54.000 evrov – vsaj tako je pokazala januarska revizija. Z naslednjo zagrebško predstavo pa je vidneje razdelil tudi do takrat navdušeno hrvaško javnost: Michelangelo, osnovan na Krleževem besedilu, mu je prinesel tako enačenje z genijem kot težke besede, da je predstava zgolj »navadna prevara« in da Pandur v njej glorificira predvsem samega sebe.

Vsem očitkom navkljub pa se zdi, da Pandurju vselej uspeva obdržati naklonjenost igralcev, s katerimi dela, saj ga ti skorajda ne morejo prehvaliti. Kot je povedal španski igralec Manuel de Blas, je Pandur režiser, ki »ti pomaga, ki veliko zahteva od tebe, a ti hkrati zaupa«. Zaupljivo skupnost mu je uspelo sestaviti tudi z igralsko in širšo ustvarjalno ekipo predstave Rihard III. + II. v SNG Drama Ljubljana. Igralka Polona Juh je tako pred jutrišnjo premiero ugotovila, da delo z njim v ljubljansko gledališče prinaša posebno svežino, da je bil proces »izjemno emotiven in v splošnem izjemna ustvarjalna izkušnja«. V kolikšni meri bo tridelni predstavi, naslonjeni na velike Shakespearove zgodovinske igre, uspelo posredovati ta stopnjeviti in topli dvomesečni razvoj, bomo oboževalci in nasprotniki vedeli že jutri zvečer.