To je verjetno odraz tega, da so ljudje nezadovoljni. V vzhodni in srednji Evropi je bila udeležba najnižja. Ljudje še niso dejansko začutili, kaj je evropska identiteta. Nimajo istega občutka kot stari del Evrope, ki se je povezoval pred 50 oziroma 60 leti. Ko je bilo konec vojne, je vladala revščina, države so si stale na nasprotnih polih. Mogoče je ta volilna udeležba tudi odraz tega, da v zadnjih desetih ali dvajsetih letih nismo imeli voditeljev z jasno vizijo in je Uniji primanjkovalo pravega in odločnega vodstva. V zadnjih letih so se začele zaradi krize in razvrednotenja evropskih vrednot politike ponovno seliti nazaj v nacionalne države. Te si želijo obdržati vedno več pristojnosti in suverenosti. Ljudje se ukvarjajo bolj z nacionalno politiko; o evropski govorijo kot o neki zunanji politiki. Politike so jim predaleč, preveč abstraktne, ne čutijo, da bodo dejansko vplivale na njihov vsakdan.
Toda deset let je že od tega, odkar so vzhodnoevropske države postale članice EU. Vsi zdaj govorijo, da je zanje obdobje najstništva že mimo. Tudi ljudje bi morali že v tem času razumeti, da je Evropa del njihove identitete in ne šteje zgolj identiteta nacionalne države.Ja, sploh če upoštevamo, da je to večji del držav, ki danes uživa še več ugodnosti kot starejši del članic. Iz evropske blagajne dobivajo več sredstev, kot pa vanjo vlagajo. Te države so torej v zadnjih desetih letih s članstvom v EU doživele velik napredek. Zato je toliko bolj skrb vzbujajoče to, da je tam udeležba majhna. Zanimivo je, da v državah z nizko volilno udeležbo nismo naplavili veliko nacionalistov, evroskeptikov in evrofobov. Izjema je bila Madžarska. Takšnih primerov je bilo veliko manj v primerjavi s tistim starim delom Evrope – Nizozemsko, Francijo, Dansko... To daje tudi misliti, da drugače gledamo na evropsko povezovanje. Rezultat tega pa je, da Evropa nujno potrebuje spremembe.
Na pomembnem razpotju smo. Lahko gremo v napačno smer – razpadanja, več hitrosti, različnega povezovanja. Kako se bodo stvari razvijale, je nepredvidljivo. Bi pa želela z optimizmom gledati naprej, ker nam je s prvimi ukrepi po finančno-gospodarski krizi zadeve uspelo nekoliko umiriti. Če nam bo z investicijami uspelo za vse milijone nezadovoljnih in brezposelnih ljudi zagotoviti službe ali dostojno življenje, bodo tudi ljudje lažje razumeli, zakaj je to povezovanje pomembno.
Še drug moment je pomemben. Mlada generacija nima zgodovinskega spomina, zakaj je Evropa nastala. Evropa mora spremeniti tudi jezik komunikacije. Evropa je res največji in najlepši projekt miru in stabilnosti, toda mladim to ne pomeni kaj posebnega, ker so odraščali v drugačnih pogojih, ker jim je bilo vse to dano in jim je danes samoumevno.
Nova delovna mesta in gospodarska rast sta temelja predsedovanja Italije pod vodstvom Mattea Renzija. Bila sta tudi temelja predvolilne kampanje Socialistov in demokratov na evropskih volitvah. Zakaj vam ni uspelo zmagati na volitvah in se zdaj na mestu predsednika evropske komisije ponovno kaže konservativen obraz?Evropska ljudska stranka, ta konservativna desnica, je pravzaprav poraženka volitev. V evropskem parlamentu je izgubila 60 poslanskih sedežev, kar je veliko število. Nima več takšne večine kot prej. Tudi Socialisti in demokrati so do neke mere poraženi. Ni nam uspelo zmagati, čeprav bi argumenti socialne Evrope, novih delovnih mest in konec strogega varčevanja govorili nam v prid. Zmagovalci volitev so zagovorniki nevarne izolacije: ksenofobi in nacionalisti, ki prihajajo s skrajnega desnega in tudi levega pola. Na srečo jim v evropskem parlamentu ni uspelo ustanoviti svoje politične skupine. Do neke mere bodo predstavljali motnjo – vsak bo zagovarjal svoje interese, vsak bo promoviral svoj jezik in svojo politiko, ne bodo pa delovali skupno, kar je dobro za Evropo.
Odhajajoči predsednik evropskega sveta Herman van Rompuy pravi, da je prihajajoča petletka ključna za razvoj EU. Katere napake Joseja Manuela Barossa ne sme ponoviti novi predsednik komisije?Ena največjih Barossovih napak zadeva gospodarsko krizo. Ko smo vzpostavili evro, nismo imeli mehanizmov, kako nadzorovati skupno valuto. Ko se je začela kriza, smo bili ves čas v situaciji, da smo samo krpali luknjo in gasili požar, ni pa nam uspelo stvari stabilizirati za naprej. Strogo varčevanje, ki ne ponuja investicij v zagon gospodarstva dolgoročno, torej za odpiranje delovnih mest, je bila napačna politika.
Eden od bivših komisarjev je razlagal, kako je delovala Evropa petnajstih držav. Voditelje po prestolnicah članic je spraševal, kateri projekt bi Evropa lahko opravila skupaj. Delal si je črtice. Na koncu je prišel iz vseh prestolnic z enim samim projektom s skupnim trgom. Morda bomo morali tako razmišljati o prihodnji Evropi. Da torej najdemo skupno povezovalno točko, ji posvetimo vso našo energijo in razmišljanje, preostalo pa prepustimo državam. Prepričana sem, da imamo skupne interese, ko gre za stvari okoli nas, vsega pa ne moremo prenesti na nacionalni parket. Pri velikih vprašanjih vendarle moramo obdržati tudi suverenost.
Zdi se mi, da ste zagovornica Evrope različnih hitrosti.Ne, nikakor. Sem zagovornica Evrope, ki bi se povezovala v svoji raznolikosti in bogastvu ter na področjih, kjer jo bo to krepilo. Gre za povezovanje interesov. Evropa je danes še vedno projekt miru in stabilnosti ter zagotavljanja človekovih pravic. Zato je zame ključno povezovanje za zagotavljanje varnosti, blagostanja in dostojanstva vsakega posameznika, še zlasti tistih, ki so brezposelni, porinjeni na rob družbe ali predstavnikov manjšin.
Zagovarjate torej reforme birokratskega aparata. S tem na neki način pritrjujete britanskemu premierju Cameronu, ki je prav to postavil v osrčje prizadevanj za izboljšanje položaja Velike Britanije v EU.Vprašanje je, o kakšnih reformah birokratskega aparata se pogovarjava. Nisem omenjala nobene reforme, ki bi vodila v zmanjševanje števila komisij, ukinitev pristojnosti parlamentu in podobno. Prav nasprotno. Če bomo želeli več povezovanja, bomo morali zaupati več pristojnosti prav tem institucijam.
Herman van Rompuy je eno od možnih reform že nakazal. Ob koncu svojega mandata je dejal, da je tesno sodelovanje francosko-nemškega motorja v EU primarnega pomena, pa čeprav na račun pristojnosti predsednika evropskega sveta. To je v bistvu v nasprotju s cilji in pristojnostmi predsednika evropskega sveta, danih z lizbonsko pogodbo.Lahko smo upravičeno kritični ali pa realisti. Francija in Nemčija sta največji evropski gospodarstvi. Nemčija obvladuje sprejemanje bruseljskih odločitev. Vse se na žalost vrti okoli Angele Merkel. Francosko-nemški motor v preteklosti ni bil enako močan. Ob širitvi z desetimi državami vzhodne Evrope smo začutili, da se stvari lahko spremenijo. Zdaj, ko se ukvarjamo z gospodarsko krizo, se je os ponovno zavrtela nazaj na Nemčijo in Francijo. Kako se bodo stvari odvijale v prihodnje, si ne upam napovedati. Je pa razvoj odvisen tudi od tega, ali se bo drugim državam uspelo organizirati in narediti neko protiutež. Prav tako si ne upam napovedati, kakšna bo EU v prihodnosti. Obstala bo. Njena podoba pa bo odvisna od modrosti in poguma njenih voditeljev.
Ali lahko v francosko-nemškem motorju EU francoski cilinder zamenja italijanski?Matteo Renzi je predstavil zelo ambiciozen reformni program, za katerega je dobil v Italiji izjemno podporo. Enakega je zelo zavzeto in goreče predstavil tudi za italijansko predsedovanje EU. Ljudje mu zaupajo. Imam dovolj razlogov, da lahko z optimizmom zrem na to italijansko predsedstvo in upam, da se se bodo na koncu napovedi potrdile. Gospodarsko rast in ukrepe zanjo postavlja na prvo mesto. Odpiranje delovnih mest je glavna prioriteta predsedovanja. To pa Evropa danes potrebuje. Upam, da bi se lahko z italijanskim predsedstvom močno odmaknili od politike, ki jo zagovarja tudi Angela Merkel.