Zdi se, kot da imajo socialni podjetniki bolj jasno sliko o ciljih do 2020 kot pa država... To potrjuje tudi konferenca Socialnopodjetniška inciativa 2020 – Perspektiva Slovenija-Velika Britanija, ki ste jo pripravili marca.

Res je, imamo dokaj jasno sliko. K temu je v dobršni meri doprinesla tudi evropska komisija s temeljnim dokumentom Socialna podjetniška iniciativa, ki je bil sprejet 2011. Iz njega je izhajala uredba o investicijskih skladih za socialno podjetništvo, s katerim je EU sprejela regulativo, ki spodbuja države članice, da ustanovijo sklade in s tem odgovorijo na največji problem, ki ga imajo na splošno socialna podjetja, to pa je otežen dostop do virov financiranja. Pa tudi julija lani v evropskem parlamentu sprejeta deklaracija, ki govori o pomenu zadrug za izhod iz gospodarske krize.

Sicer pa se na splošno dokazuje, da se je zadružni tip podjetij tako v bančnem sektorju kot v industriji in storitvenem sektorju veliko bolje odzval na gospodarsko krizo, odpuščanj je bilo manj, ponekod pa so celo rasla in povečevala število delovnih mest, kot na primer socialne zadruge v Italiji, delavske zadruge v Franciji in Veliki Britaniji.

Je pa med državami članicami Evropske unije Velika Britanija najdlje, kajne?

Velika Britanija trenutno že postavlja pogoje za vzpostavitev borze za socialna podjetja. Mi pripravljamo Socialnopodjetniško iniciativo Slovenija 2020, za katero pa si zelo prizadevamo, da bi jo prevzela vlada in njena ministrstva, kot se to sicer tudi dela v Evropi. V pripravo iniciative se je že aktivno vključila Skupnost občin Slovenije, a ključnega pomena je, da se iniciativi pridružijo pristojna ministrstva: ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvo za gospodarstvo, ministrstvo za finance in kmetijsko ministrstvo.

Je pa verjetno vključitev ministrstev velik izziv, saj se velikokrat izkazuje, da med seboj ne sodelujejo?

Zagotovo je izziv. Za poskus zagona proizvodnje v Armalu, kjer so imeli delavci postavljene zelo realne podjetniške okvire in finančno konstrukcijo, je bila usodna medresorska neusklajenost. Pri socialnopodjetniških projektih je namreč zelo težko popredalčkati, da je, na primer, to samo izziv ministrstva za delo. Praksa kaže, da je potrebno sodelovanje tako gospodarskega kot finančnega ministrstva, v določenih primerih tudi kmetijskega.

EU spodbuja države članice, da ustanovijo sklade, a naše finančno ministrstvo se tega še ni lotilo...

Lahko bi na primer ustanovili investicijski sklad. Na ravni EU je bila na primer sprejeta direktiva o pridržanih javnih naročilih. Tudi to sodi pod ministrstvo za finance. V marsikaterih državah že imajo pridržana javna naročila za socialna podjetja, kar pomeni, da zanje velja pozitivna diskriminacija. Socialna podjetja potrebujejo posel. Potrebujejo trg, a prednostno potrebujejo tudi dostop do virov financiranja. V Sloveniji v tako konkretne aktivnosti še nismo šli, četudi tovrstne ukrepe socialna podjetja najbolj potrebujejo.

Za razvoj socialnega podjetništva so torej ključni potreba kupcev po njihovih izdelkih in viri financiranja, ne pa subvencije.

Razvoj socialnega podjetništva je treba usmeriti iz faze pilotnih projektov, ki jih je država subvencionirala, v zagotavljanje virov financiranja za zagon in razvoj socialnih podjetij in vzpostaviti ustrezno finančno podprto podporno okolje. Zaznavamo namreč številne iniciative in družbene inovacije posameznikov, skupin ali na ravni lokalnih skupnosti, ki pa jim nemalokrat manjka ustrezno podjetniško znanje.

Bi torej socialna podjetja lahko delovala v že obstoječem podjetniškem podpornem okolju?

V obstoječem ne, saj je to že v osnovi potrebno temeljite prenove in nadgradnje z razvojem socialnopodjetniških inkubatorjev in coworking prostorov. Tudi zaradi tega je agencija Spirit organizirala srečanje, na katero je prvič povabila predstavnike vseh podjetniških sektorjev, saj je v velikem delu, kar v okoli 90 odstotkih, to podporno okolje zelo podobno. So pa seveda specifike. Ključno pa je, da podporno okolje razume in se zaveda pomena družbenih učinkov socialnih podjetij. Ministrstvo za delo je tudi s tem ciljem naročilo študijo o merjenju družbenih učinkov. Če bodo postavljena pravila, kako se merijo ti družbeni učinki, potem bodo tudi podjetja lahko te učinke dokazovala, potrošniki pa se bodo lahko lažje odločali za izdelke in storitve socialnih podjetij.

V forumu ste prepričani, da lahko v Sloveniji do leta 2020 bistveno dvignemo število zaposlenih v socialnih podjetjih.

Predlagamo, da si v Sloveniji za cilj zastavimo, da do 2020 ujamemo trenutno evropsko povprečje, ki je 6,53 odstotka zaposlenih v sektorju socialne ekonomije. V Sloveniji znaša samo 0,73 odstotka. Vsako leto naj bi torej število zaposlenih v sektorju socialno podjetništvo dvignili za en odstotek. To se hkrati ujema z Umanoterino raziskavo, po kateri je samo na področju zelenih delovnih mest v socialnih podjetjih potencial 60.000 delovnih mest, kar je okoli šest odstotkov. Umanoterina raziskava je zelo dobrodošla in samo potrjuje, da je socialno podjetništvo model, ki omogoča odpiranje novih delovnih mest. Poglejva primer Novolesa. Ta je imel ob zaprtju okoli 500 zaposlenih, z odprtjem zdravega jedra bi imelo delo vsaj 140 ljudi. V Armalu je bilo zaposlenih 250 ljudi ob stečaju, ob zagonu delavske zadruge bi imeli lahko vsaj 70 delovnih mest.

Je to zato, ker država ne prepoznava pomena zadružnega lastništva in da so nujni mehanizmi za financiranje takih spodbud, ne pa prodaja podjetij ali pa subvencije, kot je to naredila v primeru Mure?

Preden je Aha Moda prevzela Muro, smo se s predstavnikom tedanjega vodstva resno pogovarjali, da bi bila to delavska zadruga. Zdaj pa so subvencije, ki jih je dobila Aha Mura, šle v nič. Po treh letih so milijoni evrov izhlapeli. Ker ne prepoznamo priložnosti za nastanek delavskega zadružništva, bo verjetno na podoben način ugasnilo še kakšno podjetje. Država trenutno pri prodaji podjetij v državni lasti še vedno išče predvsem tuje vlagatelje, v procesu privatizacije pa ne prepoznava delavcev kot potencialnih novih lastnikov in vlagateljev. Pri prodaji Heliosa smo videli, da je novi lastnik praktično takoj po nakupu podjetja odpustil veliko delavcev, čeprav je podjetje poslovalo dobičkonosno. Mi pa poudarjamo, da so lahko najboljši in tudi najbolj odgovorni lastniki prav delavci. Če država z nepovratnimi sredstvi podpira tuje vlagatelje, bi lahko delavce pri prevzemu podjetij podprla tudi z državno pomočjo v obliki delnega poroštva.

Bi bil torej jamstveni sklad primerna rešitev?

Točno to. Eno je sklad, drugo pa je dogovorjen postopek in podporno okolje, ki bi delavcem pomagalo pridobiti kredit, pripraviti poslovni načrt in prestrukturirati podjetje ter ne nazadnje tudi pridobiti ustrezno poroštvo države. To bi lahko bila alternativa pri prodaji večine podjetij v večinski ali delno državni lasti. Pomembna razlika z nepovratnimi sredstvi, ki jih v večini primerov prejemajo tuji vlagatelj, ko kupujejo podjetja pri nas, je dejstvo, da predlagamo, da se delavcem zagotovijo le državna poroštva za pridobitev kredita, ki v praksi v veliko manjši meri obremeni državni proračun od nepovratnih sredstev oziroma ga v uspešnih primerih delavskega prevzema sploh ne obremeni.

Ali to vaše razmišljanje napoveduje, da potrebujemo »dobro banko«, kot jo v teh dneh že postavljajo Hrvati?

V Sloveniji je to še na ravni iniciative, Hrvati pa ta projekt razvijajo že leto in pol. Prečesali so celo Hrvaško in zbirali pisma o nameri za vložke v to etično banko. Za cilj so si zadali, da zberejo pet milijonov evrov kapitala, kot je potrebnih pri njih za ustanovitev banke, a so jih zbrali 20 milijonov. Nagovarjali so lokalne skupnosti, mala in srednje velika podjetja in zadruge. Pripravljajo se na ustanovno skupščino kapitalske zadruge, v kateri bodo zbrali zadružni kapital, ki ga potrebujejo za ustanovitev etične banke. V Sloveniji smo imeli na to temo že več srečanj in prizadevamo si, da se čim prej poveže in vzpostavi profesionalna skupina, ki je prvi pogoj za uspeh projekta dobre banke v Sloveniji.

Res pa je tudi, da v Sloveniji zelo dolgo traja, da se evropska politika in usmeritve pri nas tudi implementirajo.

Res je. V Sloveniji imamo s tem probleme. Zelo radi namreč žugamo proti Bruslju, ker nas straši s trojko, ko pa Bruselj sprejme spodbudne ukrepe, kot sta na primer socialnopodjetniška iniciativa ali pa direktiva za investicijske sklade, je, kot da smo barvno slepi za to. In tukaj je naloga foruma, da poudarjamo, da ti dokumenti obstajajo in jih tudi predstavimo širši javnosti ter na tak način prisilimo – žal jih moramo prisiliti – vlado in ministrstva, da bodo te pozitivne ukrepe prepoznali kot prednost.