Ko je Stojan Petrič leta 1994 prevzel vodenje idrijskega Kolektorja, je bilo v Sloveniji marsikaj drugače. Država, ki se je imela za »balkansko Švico«, je vsaj na prvi pogled obetala veliko. V naslednjih dveh desetletjih sta šli poti države in Kolektorja vsaka v svojo smer. Če se prva po letih rasti ne more rešiti primeža krize, je bila pot Kolektorja pod taktirko Petriča učbeniški zgled, kako se mora razvijati podjetje in ostati konkurenčno na globalnih trgih. Tudi zato je Petrič eden od zadnjih »preživelih« članov stare garde menedžerjev, ki so bili nekoč znani kot »old boysi«.
V Kolektorju se je Petrič, ki bo julija dopolnil 65 let, zaposlil leta 1974. V enem največjih slovenskih izvoznikov je prehodil domala vse karierne stopničke. Vodenje družbe je prevzel leta 1994, ko je preminil takratni direktor Peter Rupnik. Ob njegovem nastopu mandata je bila glavni igralec v Kolektorju ameriška družba Kirkwood in to prek dolgoletnega solastnika Kolektorja, nemške družbe Kaut&Bux. Petriču sta vpliv v podjetju omogočala lastniški delež družbe FMR, prek katere je pozneje prevzel Kolektor, in družbena pogodba, po kateri so se morale vse odločitve sprejemati z najmanj tričetrtinsko večino. Že osem let pozneje, leta 2002, se je Kolektor osamosvojil. Američani so se umaknili in konzorciju slovenskih podjetij (Kolektor, NLB, NFD in Triglav DZU) prodali Kautu & Buxu.
Netransparentno lastninjenje pred valom menedžerskih prevzemov
Začelo se je novo lastninjenje Kolektorja. Petrič ga je skupaj z vodilnimi zaposlenimi izpeljal kar nekaj let pred valom menedžerskim odkupov v Sloveniji. V maniri nekoč občudovanih, kasneje pa padlih slovenskih menedžerjev Foruma 21, katerega član je (bil) tudi Petrič, je bil tudi prevzem Kolektorja netransparenten. Ključno podjetje v lastniški verigi je Fond. Njegovo lastništvo je bilo razkrito šele leta 2012. Takrat je postalo jasno, da poleg Petriča pretežni del družbe obvladuje le še nekaj posameznikov, čeprav je pri »delavsko-menedžerskem odkupu« Kolektorja sodelovalo okoli 1000 nekdanjih in sedanjih delavcev.
Petrič pri tem ni ničesar prepuščal naključju. Po zatrjevanju naših virov so morali zaposleni Kolektorja, ki so bili hkrati tudi delničarji družbe pooblaščenke FMR Holding, sicer 41,6-odstotnega lastnika družbe FMR, ki obvladuje dobro tretjino Kolektorja, pristopiti k nenavadnemu delničarskemu sporazumu. Če kdo od njih pred skupščino Kolektorja ni želel pooblastiti osebe, ki so jo določili v podjetju, je moral plačati pogodbeno kazen v višini 40 odstotkov vrednosti delnice. Tolikšno kazen so morali plačati tudi, če delnic niso prodali Kolektor Group, ki je imel pri nakupu prednostno pravico.
Edini spodrsljaj, ki si ga je Petrič privoščil pri lastninjenju Kolektorja, je bil vstop njegovega večnega tekmeca in »archnemesisa«, lastnika Hidrie Edvarda Svetlika, v lastništvo FMR. To je Svetliku, ki mu je bil vedno bliže desni politični pol, uspelo v času prve vlade Janeza Janše, deleže pa sta mu prodala Kad in Vipa Holding. A čeprav je Petrič, vladar Idrije, v jedro svojega imperija čez noč moral spustiti Svetlika, vladarja Spodnje Idrije, se je zadnji spet smejal prvi mož Kolektorja. Nakup »mrtvega« deleža v FMR, ki Svetliku ne daje nobene besede pri odločitvah, je Hidrio, ki se z bankami pogaja o reprogramu posojil, še bolj pomagal finančno izčrpati.
Zaslovel z idejo o izločitvi polurne malice iz delavnika
Če odštejemo to epizodo, je Petrič, kot pritiče slovenskemu menedžerju, vedno znal sobivati s politiko. Čeprav bližje levici, je leta 2005 med prvimi jadral na valu Janševih reform. Zaslovel je z idejo o izločitvi polurne malice iz delovnika. Leta 2006 sta Kolektor obiskala Janša in nekdanji minister za gospodarstvo Andrej Vizjak. Ploščo je čez nekaj let obrnil: iz »neoliberalca« se je spremenil v velikega zagovornika »keynesijanstva«. V času Pahorjeve vlade je bil član nadzornega sveta NLB (pred tem je nadziral še Abanko). Jeseni 2011 je na vrhu gospodarstva v imenu vseh menedžerjev bodoče vladajoče pozval k dodatni zadolžitvi v višini milijarde evrov, ki bi jo država neposredno vbrizgala v gospodarstvo. Padec druge Janševe vlade je dočakal kot eden od kandidatov za tehničnega mandatarja in na koncu postal predsednik strateškega sveta za gospodarstvo pri predsednici vlade Alenki Bratušek.
Pri tem mu kritiki vedno znova očitajo, da se za njegovimi besedami o skupnem dobrem skriva skrbno pripravljena računica glede lastnih interesov. Kljub temu je njegov ugled v krizi narasel. Če so menedžerski imperiji v krizi popadali kot hišice iz kart, je Petričev Kolektor krizo pričakal pripravljen. Kot preudaren menedžer, ki mu je Združenje Manager sinoči podelilo nagrado za življenjsko delo, za razliko od prenekaterih stanovskih kolegov ni dopustil, da bi se Kolektor pretirano zadolževal. Prav tako ni pozabil na osnovno dejavnost. Kolektor je brez dvoma eden od zmagovalcev krize. Medtem ko je imela celotna skupina, ki vključuje okoli 30 podjetij po svetu, pred krizo 260 milijonov evrov prometa, je lani obrnila okoli 450 milijonov evrov. Smeli so tudi zastavljeni cilji: do leta 2020 naj bi Kolektor dosegel milijardo evrov prometa.
Dobre zveze je vedno dobro unovčil
Čeprav bo avtomobilska industrija ostala glavni vir Kolektorjevih prihodkov, se družba nezadržno širi. Ambicije so neizmerne. V zadnjem času je družba svoje posle razpršila v gradbeništvu in energetiki. Med drugim se je Kolektor omenjal kot možni kupec Cestnega podjetja Nova Gorica, hčerinskega podjetja propadlega Primorja. Kolektor Koling na gradbenem trgu pridobiva čedalje pomembnejšo vlogo. Petričevo ekipo zanima tudi nakup večinskega deleža v Letriki, nekdanji Iskri Avtoelektriki, prav tako je bil v igri za nakup Litostroja Power. Ta nakup je spodletel. Pri tem ne ravna spretno: svoje cilje zavija v celofan nacionalnih interesov, z njimi pa upravičuje tudi domnevno prenizko ceno, ki jo ponuja za te naložbe. A če mu je pred časom uspelo poceni kupiti Turboinštitut za 700.000 evrov, se mu varčnost pri konkuriranju za Litostroj Power ni izšla.
Pred leti je Kolektor v spornih okoliščinah, ki jih preiskuje Nacionalni preiskovalni urad (NPU), prevzel izdelovalca transformatorjev Etro 33. Tudi sicer je Petrič – domnevno že več let – tarča kriminalistične preiskave, zaradi česar so imeli nekaj pomislekov, bržčas pogojenih z izkušnjo z Binetom Kordežem, nekoč prejemnikom nagrade za menedžerja leta, pred podelitvijo nagrade tudi v Združenju Manager. Po doslej znanih podatkih so organi odkrivanja in pregona pod drobnogled vzeli tudi posle s podjetji v Luksemburgu in Braziliji, vsaj pred časom pa so preiskovali tudi Kolektorjevo pustolovščino v Latinski Ameriki. Gre za vlaganja v hotelske in igralniške zmogljivosti nizozemskega podjetja Hiko (Kolektor ga je ustanovil skupaj z Diamondom) v perujskem glavnem mestu Lima, ki slovi za eno od najnevarnejših svetovnih mest.
Stojan Petrič med svojimi kolegi velja za asketa in človeka, ki več kot dvakrat obrne vsak evro. Za razliko od novopečene slovenske elite ne igra golfa, ampak tenis. Kljub temu ima v lasti 110 kvadratnih metrov velik apartma v stanovanjsko-hotelskem naselju Kempinski v Savudriji. A zanj je verjetno pomembneje, da ostaja idrijski kralj na Betajnovi in da ima dobre zveze v Ljubljani. Te je namreč vedno znal dobro unovčiti in ne gre dvomiti, da bo to počel tudi v prihodnjih letih.