Stanislav Bradeško

»Mislim, da 22 slovenskih živil, zaščitenih na evropski ravni, ni preveč, se pa utegne sčasoma zgoditi, da bo kakšno zamrlo. Nekatera namreč nimajo zadostnega tržnega potenciala. Če njihovi proizvajalci ne bodo sposobni sami pokriti stroškov, ki jih prinaša zaščita, ne vem, kako bodo živeli. Država in Evropska unija namreč prvih pet let izdatno sofinancirata stroške certificiranja zaščitenih kmetijskih proizvodov, potem ti postanejo breme proizvajalcev. In takrat se zalomi, zato ocenjujem, da prav vsi, ki so že registrirani pri evropski komisiji, ne bodo obstali,« napoveduje Bradeško.

Vesel sem, da je kranjska klobasa končno zaščitena tudi na evropski ravni. Je pa res, da ne poznam enakega primera v Evropi, da bi si država, ki se je pritožila na postopek registracije nekega proizvoda, izposlovala petnajstletno prehodno obdobje, ko lahko uporablja zaščiteno ime.

Šebreljskega želodca uradno ne proizvajajo, neuradno pa slišimo, da proizvodnja in tudi trženje potekata, vendar brez certifikata, čeprav to ni dovoljeno. Brez certifikata je za zdaj tudi bovški sir, ki je že lep čas zaščiten na evropski ravni, vendar za njegovo proizvodnjo doslej očitno ni bilo interesa. Toda zdaj je tudi ta sir v procesu certifikacije, ki naj bi se končal predvidoma spomladi. Največja škoda pa je, da Vipavska mlekarna, ki je zdaj v italijanski lasti, ne proizvaja več nanoškega sira. Certifikat zanj je bil uradno umaknjen januarja 2014, proizvodnje pa ni že od junija 2013.

Bil je že v postopku potrjevanja pri evropski komisiji, vendar je po njenem drugem pozivu k dopolnitvi vloge GIZ Vipavske mesnine vlogo umaknil, saj niso mogli dokazati vsaj 25-letne tradicije proizvodnje tega pršuta. Ime vipavski pršut je namreč predlagal Vojko Volk, nekdanji direktor propadlega MIP, da bi se razlikoval od konkurenčnega podjetja Kras.

Kadar govorimo o smiselnosti zaščite, je na prvem mestu tržni potencial, na drugem pa sloves posameznega proizvoda. Bovški sir ima sloves, zato je bilo v danem trenutku najbrž smiselno, da so ga zaščitili, tudi proti potvorbam, zakaj se proizvajalci niso certificirali, pa lahko le špekuliramo. Zakonodaja je jasna: ko je neko živilo zaščiteno, mora njegov proizvajalec pridobiti certifikat, če ga želi prodajati pod zaščitenim imenom. In če bi se inšpekcijske službe pravočasno odzvale, bi lahko preprečile uporabo zaščitenega imena tistim, ki nimajo certifikata. Morda so zdaj tudi proizvajalci bovškega sira le spoznali, da je zadnji čas za vključitev v certificiranje, in so se organizirali. V skupini proizvajalcev bodo za zdaj trije člani.

Letni strošek certificiranja za skupino proizvajalcev znaša od 2000 do 7000 evrov. Odvisen je predvsem od tega, katere analize opravljamo mi kot certifikacijski organ. Katere analize so potrebne, pa si organizacije proizvajalcev same zapišejo v specifikacijo zaščitenega proizvoda. Največ analiz ima ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre, zato skupino njegovih proizvajalcev certifikacija stane 7000 evrov na leto. V skupini proizvajalcev zaščitenega slovenskega medu je trenutno 260 čebelarjev. Mi jim za certificiranje (všteti so tudi stroški analiz) zaračunamo okoli 3000 evrov na leto, in če ta znesek delimo z 260, to pomeni manj denarja na posameznega čebelarja, kot stane kilogram medu. Pri ekstra deviškem oljčnem olju je strošek na posameznega člana skupine proizvajalcev precej višji, saj je članov le okoli 70. Še višji bodo pri bovškem siru, ker bodo samo trije proizvajalci.

Marsikje je naprodaj gibanica, ne prekmurska gibanica. Torej uporabljajo generično ime, kar ni prepovedano. Je pa res, da tudi zaščiteno ime uporabljajo mnogi, ki nimajo certifikata. Tudi v Ljubljani so še vedno restavracije, ki ponujajo prekmursko gibanico brez certifikata.

Res je bila problem receptura, s katero so si proizvajalci sami nataknili zanko okoli vratu, a so jo nato spremenili in uskladili. Šlo je za odstopanja pri osnovnih surovinah, ki v veljavni recepturi niso predvidena. Če bi vsi proizvajalci prekmurskih gibanic uporabljali skuto in jabolka iste sorte in istega dobavitelja, potem načeloma ne bi bilo težav. Problem so skuta, ki je lahko različne vlažnosti, in jabolka, ki so različne kakovosti. Težave pri peki so bile zato, ker imajo v recepturi zapisano, da mora biti gibanica visoka natančno sedem centimetrov, natančno je tudi predpisano, koliko gramov jabolk in skute mora vsebovati, odstopanja pa niso predvidena. V novi specifikaciji so dodana odstopanja in njena ponovna potrditev je že v postopku v Bruslju. Trenutno ima certifikat 37 proizvajalcev prekmurske gibanice, saj dva, ki sta ga doslej imela, še nista podpisala izjave, da prekmursko gibanico pečeta po spremenjeni recepturi.

Kakovost te klobase je danes res neprimerno višja, glede pretirane cene se pa ne strinjam. Po specifikaciji mora kranjska klobasa vsebovati le svinjsko meso prve in druge kategorije ter trdo slanino, zato proizvajalec s takšno kakovostno surovino po nižji ceni ne pride skozi. Če kranjsko klobaso prodaja ceneje, verjetno ustvarja izgubo.

S tem, ko zaščitene kmetijske proizvode prodajajo po akcijskih cenah, jih razvrednotijo. Srce me zaboli, ko to vidim. Vsak zaščiteni proizvod po moje sodi na posebno trgovsko polico in naprodaj mora biti po posebni ceni. To je namreč proizvod z višjo dodano vrednostjo, ki bi ga najprej moral spoštovati proizvajalec. In če bi ga spoštoval in cenil, trgovcu ne bi smel dovoliti, da ga prodaja v akcijah.

Še vedno je nekaj skepse, čeprav se je skupini proizvajalcev pridružilo tudi nekaj manjših pekarn, turistične kmetije in metliška zadruga. A so kljub temu v letu 2013 spekli le okoli 1500 belokranjskih pogač, in če ne bi certificiranja tega proizvoda denarno podpirale vse tri belokranjske občine, ne bi preživel.

Teoretično se to lahko zgodi.

To je nehvaležno. Če gledamo strogo tržno, se res lahko ustavimo pri tej številki, če gledamo širše, tudi na turizem in lokalno pridelavo, pa se skoraj vrnemo k 40.

Mislim, da smo bolj ali manj pri koncu. Morda bodo kdaj zaščitili tudi potico, a bo težko priti do enotne recepture. Tudi o zaščiti kobariških štrukljev so že razmišljali, pa gorenjske zaseke...

Proizvajalci trenutno očitno ne vidijo prave potrebe po zaščiti, ko pa je tudi brez zaščite prodajo na tone. Vendar menim, da bi z zaščito še povečali sloves temu izdelku.