Špela Veselič

Ženske imajo tudi več težav v duševnem zdravju, izpostavlja Veseličeva, danes vodja programov, s katerimi je društvo nadgradilo svojo pomoč žrtvam nasilja. Upravljajo dve zatočišči in še nekaj stanovanj, pod njihovim okriljem deluje dobro sprejeta skupina za samopomoč, uvedli so posebno telefonsko linijo za nasilje na delovnem mestu, svetujejo po elektronski pošti, njihova pomembna vloga pa je tudi zagovorništvo. »Ugotavljamo, da ob našem spremstvu ženska bistveno lažje poda izjavo, včasih jo celo obravnavajo drugače,« razkrije Veseličeva.

Nesporno sta se tako javni dialog kot način reševanja te problematike izboljšala. Javnega dialoga je več, res pa je, da moramo vedno znova opozarjati na to, da je treba stvari imenovati s pravim imenom. Še vedno se soočamo s tem, da se nasilje nad ženskami v partnerskem odnosu označuje kot konflikt ali nesporazum. Nasilje ne more biti družinski nesporazum! Ker ne gre za enkratni dogodek, ampak za proces, v katerem žrtev strmo izgublja moč. Običajno se začne s psihičnim nasiljem, čustvenim izsiljevanjem, tako imenovanim ljubosumjem, ki se ga interpretira kot ljubezen. Žrtev pogosto na začetku sploh ne opazi, da gre za podrejanje partnerjevim potrebam, ko pride do prvega udarca, pa je že prepozno. Ne vidi več izhoda, zaradi izolacije ima občutek, da se ne more obrniti na nikogar, in vidi sebe kot odgovorno za to, da je povzročitelj nasilen. Zato je zelo nevarno, da psihično nasilje ni obravnavano dovolj resno. Grožnje v partnerskem odnosu so nekaj povsem drugega kot grožnja nekoga na avtobusni postaji.

Da, prvič, ker mora ženska za to plačati, saj je brezplačna pravna pomoč vse bolj omejena, drugič pa zato, ker bi se verjetno vsak od nas počutil izjemno neprijetno, če bi moral na sodišču z odvetnikom tožiti svojega partnerja, ker mu je grozil. Zakonodajalec je leta 2012 čez noč spremenil kazenski zakonik. Mi tega nismo niti opazili, kar je tudi naša napaka, toda ta sprememba se je zgodila brez vsakršnega posvetovanja s strokovnjaki, ki niso pravniki. Če si predstavljamo situacijo žrtve, ki je že tako izoblikovala številne strategije, da bo preživela v tem odnosu in zaščitila otroke, zdaj pa od nje še pričakujemo, da toži svojega partnerja in dokazuje stvari z zasebno tožbo. Samo kadar grožnje spremlja fizično nasilje, lahko sledi pregon na predlog, sicer pa ne. To je nazadovanje v zakonodaji.

To niso umori iz ljubosumja, ker ne gre za izoliran dogodek, ki se je zdaj po naključju zgodil in ki ga nismo mogli preprečiti. Nesprejemljivo je, da govorimo o ekscesu, ker bi morali govoriti o femicidu. O koncu dolgotrajnega nasilnega procesa, ki bi ga morali znati predvideti in preprečiti. To je ta tragičnost, in če se vrnem k prvemu vprašanju, ali smo napredovali – da, do določene mere smo, toda tukaj nam pa zmanjkuje.

In kjer je potrebno zelo veliko znanja, senzibilnosti in neposrednega sodelovanja med institucijami. Karikiram, policija posreduje, žrtev se odloči, da ne bo dala izjave, in zadeva se tu konča ali pa žrtev celo kaznujejo zaradi krive prijave. To je nesprejemljivo, saj so to ključni trenutki, ki jih ne smemo zamuditi. Prav na tej točki bi jo morali nekako ujeti, ji dati jasno sporočilo, da je to, kar se je zgodilo, nesprejemljivo, da ni njena krivda in da ima zanesljivo oporo. To ni delo policije, ampak centra za socialno delo in drugih strokovnih služb, tudi nevladnih organizacij.

Žrtve se na nas pogosto obrnejo povsem raztresene, izgubljajo tla pod nogami in ne morejo reagirati racionalno, zato da bi mi imeli lažje delo. Vedno jih je treba najprej poslušati, jim ponuditi osnovno pomoč, za soočanja, kje se kakšna zgodba ne sklada, bo še čas. V osnovi je treba zgraditi odnos zaupanja, če tega ni, si žrtev izgubil. Povzročitelj nasilja je namreč zelo dobro poskrbel, da se bo počutila nesposobno, da bo prepričana, da ji nihče ne bo verjel in da ji bodo vzeli otroke. Povzročitelj vse dela tako, da zvali krivdo na žrtev, pogosto pa tako reagira tudi okolica. Kakšni so bili odzivi na umore? Kot da mu je ona dala orožje v roke! Vedno se iščejo razlogi, kaj je ona naredila narobe, da jo je pretepel. Do nas je bil vedno korekten, pravijo, ali pa, saj si je sama kriva, sama je hotela biti z njim. Subtilnih mehanizmov pri nasilju v partnerskem odnosu javnost ne razume in tu nismo napredovali.

Stresni dejavniki se vedno uporabljajo kot opravičilo za nasilje. Saj ga je za razumeti, težko mu je v službi. Saj ga je za razumeti, izgubil je službo. Ko se napije, je res bolj nasilen. To so dejavniki tveganja, niso pa vzrok za nasilje. Nasilje je izbira! Povzročitelji nasilja so nasilni doma, niso nasilni denimo na delovnem mestu. Če jih šef spravi v slabo voljo, ga ne udarijo ali žalijo, doma si pa to privoščijo. Gre za naučeno vedenje, ki ga uporabljajo, ker ga lahko in ker ga družba ne kaznuje, kot bi ga morala.

Predstavljajmo si, kaj pomeni za žensko, ki si je s človekom, ki ga ima lahko še vedno rada, ustvarila družino in zgradila hišo. Najverjetneje imata posojilo za hišo, imata tudi skupen krog prijateljev, lahko je brez službe ali ima slabšo plačo. Ne ve, kaj bo dala jutri otrokom jesti, potem pa so tudi včasih še verski razlogi in obsojanje okolice – sosedje šepetajo, kaj da mu je zdaj naredila, saj ni bil tako slab, starši žugajo, saj smo ti rekli, da se ne poroči z njim.

Situacija, v kateri se je znašla, je zanjo nevarna, a ji je znana, zdaj pa mora povsem spremeniti način življenja, iti v varno hišo, ki ni velnes, kot smo tudi že slišali, in se soočiti z vprašanjem, ali jo bo partner sploh pustil pri miru. Ko ji končno uspe oditi, se torej pritisk ne konča. Institucije pričakujejo, da bo stabilna, samostojna in da bo znala razumeti vsak postopek na vsaki posamezni instituciji. Najhujši pa je pritisk otrok, ki imajo kljub vsemu radi očeta. Hočejo v svojo sobo, k svojim prijateljem. Ko se soočaš z vsem tem, verjamem, da zelo tehtaš, kaj izbrati.

Ljudje pogosto kličejo na naš telefon in prosijo, naj namesto njih prijavimo nasilje. To je sicer potuha, a razumemo, da se zaradi strahu pred nasilnežem nočejo vmešavati v dogajanje pri sosedih. Sfera zasebnega je bila dolga leta argument države, zakaj se ne bo vmešavala v družino posameznika in posameznice. Do določene mere razumem ta argument, saj si nihče ne želi vmešavanja države v vsako poro našega življenja, toda pri nasilju v partnerskem odnosu je ogrožena varnost oseb, zato mora država poseči jasno in restriktivno. V zadnjih letih so mnoge države sprejele logiko, da morajo kaznovati povzročitelje nasilja in ne prelagati odgovornosti na žrtve nasilja.

Slovenija je ta dokument podpisala med prvimi, kar pomeni, da ga je podprla, ni pa ga še sprejel državni zbor. Težava je nastala, ker je ministrstvo za pravosodje trdilo, da bi sprejem konvencije, ki celovito obravnava nasilje nad ženskami in nasilje v družini, preveč vplival na kakovost našega kazenskega sistema in da bi bilo treba spremeniti preveč zakonov. Za nas je takšna opozicija mednarodnemu dokumentu nesprejemljiva. Ratifikacija ne more biti stvar pravnih argumentov za ali proti, posebno če druge stroke pravijo, da gre za temeljni dokument, minimalen standard.