Sir Alex Ferguson

Poznal je vse

Ferguson si je ustvaril karizmo, kakršne v angleškem nogometu ni imel še nihče. Z njim si je želel delati vsak nogometaš, pa čeprav je za marsikoga predstavljal strah in trepet. »Še vedno se ga bojim. Ferguson je bil kot časopis, ki se ga ne da prebrati. Danes se je lahko šalil s teboj, že naslednji dan ga je nekaj zmotilo in se je povsem drugače vedel,« je slovo največjega med največjimi pospremil Paul Scholes, ki je s Škotom sodeloval pri večini uspehov. Bil je zraven tudi leta 1999, ko so rdeči vragi z dvema goloma v sodniškem podaljšku v finalu lige prvakov čudežno premagali Bayern. David Beckham, ki je bil del iste ekipe, je dejal, da se ga je kot mladenič bal, a si neizmerno želel delati z njim, še tretji iz zlatega Unitedovega rodu Gary Neville pa je dodal: »Alex nikoli nima občutka, da je prišel na vrh gore. Vedno želi iti še višje. Je fenomen.« Lakota po lovorikah je bila pri Fergusonu zares neverjetna. In je vedno ostala enaka, tako prvi kot zadnji dan si je želel le eno – zmagati. In z zmago (naslovom angleškega prvaka) bo končal svoje delo. »Preden lovoriko osvojim, je to zame najbolj cenjena stvar na svetu. Toda že trenutek po tistem, ko jo osvojena, mi ne pomeni ničesar več. No, ni takoj povsem pozabljena, a počasi izhlapi. Najpomembnejši je naslednji korak, ki ga narediš po osvojeni lovoriki,« je govoril o svojem odnosu do nogometne svetosti.

Našteti nogometaši so dodobra spoznali, kako deluje klub, ki je pod popolnim nadzorom enega človeka. Ne le ekipa, temveč vse, kar se dogaja okoli nje. Ferguson je odločal o vsaki najmanjši podrobnosti. Poznal je skoraj vse zaposlene v klubu, tudi tiste, katerih služba ni bila neposredno povezana z nogometom, in imel o vsaki podrobnosti svoje mnenje. Preden je kdor koli prišel v klub, je moral on prižgati zeleno luč. Enako je bilo pri odhodih. Na Old Trafford so lahko prišli le nogometaši, za katere je ocenil, da imajo dovolj primernega duha za igranje v gledališču sanj. Velike zvezdnike, ki so zapuščali klub, je vedno znal nadomestiti z mlajšimi, ki so sčasoma postali še boljši od svojih predhodnikov. »Gre za proces ustvarjanja moških, zato prehod v člansko ekipo ni težak,« je nekoč dejal. Malokrat se je zmotil, ko je mladeniče vključil v najboljšo enajsterico ali ko se je odpravil po nakupih, pri čemer je bil nekajkrat na trhlih tleh. Poslušal je namreč očitke o domnevni povezanosti s svojim sinom nogometnim agentom, iz česar bi lahko izhajale nedovoljene koristi. Če je bila Margaret Thatcher železna lady, je bil Ferguson jekleni lord.

Številke, ki bodo ostale ob njegovem imenu, so zgovorne: osvojil je 38 lovorik (od tega 13 angleških in dva evropska naslova), bil rekordnih 45 tekem zapored neporažen, v klub je pripeljal 104 nogometaše, z 9:0 je leta 1995 dosegel najvišjo zmago, po 26 letih posta je leta 1993 Unitedu priboril nov angleški naslov, 17 tekem je moral izpustiti zaradi kazni, osvojil je 2045 točk, desetkrat je bil trener leta v Angliji in 27-krat trener meseca, enkrat evropski trener leta, trener Manchestra Uniteda je bil na 1498 tekmah, od tega jih je dobil 894. Do konca sezone bo moštvo vodil še na dveh tekmah. Na tekmo naj bi prežvečil deset žvečilk. Če to drži, bo v 26 letih in pol na 1500 tekmah prežvečil okoli 15.000 žvečilk.

Kakšen nadzor je imel nad nogometaši in tudi kako je cenzuriral novinarje, priča zgodba, ki so jo zapisali pri nogometni reviji FourFourTwo. Ko je bil Ferguson na začetku službovanja na Old Traffordu, je ena od televizijskih postaj delala prispevek o ekipi. Ferguson je bil prijazen in kooperativen, pripravljen je bil ugoditi vsaki želji novinarjev. Toda televizijska ekipa je dobila le prijazne in klišejske izjave o tem, kako lepo je pri Unitedu, zato so popoldne po telefonu poklicali nezadovoljnega nogometaša Ralpha Milna, da bi dobili nekaj sočnejših izjav. Ko je Ferguson naslednji dan to izvedel, ni bil več prijazni možakar, temveč je povsem eksplodiral, ker za dovoljenje za intervju z nogometašem niso vprašali njega. Rezultat zapleta je bil, da izjava Ralpha Milna ni bila objavljena.

Brez nogometa ne bo zdržal

»Kontrola da trenerju avtoriteto,« je dejal Fergie. In to na vseh področjih. Držal se je še enega načela: nogometaš ne more biti večji od kluba. In od trenerja. Kaj se zgodi s tistimi, ki to poskušajo biti, lahko vprašate Erica Cantonaja, Roya Keana, Davida Backhama, Ruuda van Nistelrooya pa tudi Cristiana Ronalda. Čeprav se je zdelo, da so nenadomestljivi, so vsi na vrhuncu zapustili klub, Ferguson pa je ostal in zmagoval. V vseh letih mu je bil zvest Ryan Giggs. V Glasgowu rojeni mož mu je za lojalnost vračal tudi v najtežjih trenutkih. Najbolj pred dvema letoma, ko se je Giggs zapletel v razvpiti škandal z ženo svojega brata. Takrat je Ferguson kar med novinarsko konferenco pred finalom lige prvakov tiskovni predstavnici naročil, naj novinarja, ki je spraševal o tej tedaj vroči temi, izključi z naslednjega medijskega dogodka, kar so posneli diktafoni. Na podoben način je ob aferah večkrat ščitil nogometaše, kar zelo dobro ve tudi Wayne Rooney. Čeprav so se ga včasih bali, so ga nogometaši tudi spoštovali. Nekateri so z njim navezali močne osebne vezi. Nekoč je Ferguson dejal, da so mu nogometaši zaupali ogromno osebnih težav, ki jih ne bo nikoli izdal, ampak jih bo s seboj odnesel v grob. Vsi, tako tisti, ki so mu bili naklonjeni, kot tisti, ki mu niso bili, pa priznavajo, da je Sir Alex Ferguson eden največjih trenerjev vseh časov in verjetno največji v Veliki Britaniji.

Včeraj so ob njegovem slovesu deževale izjave znanih nogometnih imen, mnoge so vsebovale besede, kot so šok, žalost in pretresenost. Ustvarjeno je bilo podobno vzdušje kot takrat, ko nekdo umre. Drži, nikoli več ne bo, kot je bilo, a žilavi Alex bo ostal živahen, pa čeprav ima pri 71 letih tudi nekaj zdravstvenih težav. In brez nogometa zagotovo ne bo zdržal. Stavimo, da potem ko bo avgusta prestal operacijo kolka, ne bo prav dolgo zdržal v domači oskrbi, ampak ga bo kmalu mogoče uzreti na stadionu. Seveda z žvečilko v ustih.