Simona Habič

Simona Habič, predsednica Transparency International Slovenia – Društva Integriteta, ob tem poudarja, da se politika očitno še vedno ne zaveda teže posledic korupcije, ki bodo po njenem vedno večje. Zato v društvu pričakujejo, da bodo politiki in visoki funkcionarji prevzeli odgovornost za svoja dejanja in bosta omenjena odstopila s političnih funkcij.

Vprašati se je treba, zakaj tolikšna podpora. Bi si vi upali reči kaj proti šefu stranke? Bi izstopili in se izselili v drugo državo, ker v Sloveniji ne bi nikjer več dobili službe? Prepletenost je v Sloveniji prevelika; vsi smo odvisni drug od drugega. Toda v našem društvu ne kažemo s prstom samo na predsednika vlade in predsednika SDS ter predsednika Pozitivne Slovenije oziroma župana Ljubljane – mesta, ki razpolaga z največ denarja. Gre nasploh za razočaranje nad odnosom politikov do državljanov in javnega denarja. Glede na to, da se je v Sloveniji stopnja revščine povečala, da se bo s potrjevanjem nepremišljene in neustrezne zakonodaje in reformami brezno nizke zaposljivosti, nezadovoljstva ljudi letos še povečevalo, v tem in prihodnjem letu pričakujemo še večjo krizo in ne manjšo, kot govorijo politiki. Toda težko verjamem, da lahko Slovenija s takim odnosom politikov do politike, državljanov, javnega dobrega in javnega denarja pripomore k zmanjšanju krize in k izboljšanju kakovosti življenja ljudi. Dogodki zadnjih dni niso povzročili politične krize, to je sprenevedanje in zavajanje. Politična kriza že nekaj časa obstaja. Ne vem, kje živijo naši politiki, da tega še niso opazili.

To so osebne diskreditacije. Poročilo o nadzoru nad premoženjskim stanjem predsednikov parlamentarnih strank je pripravila institucija – komisija za preprečevanje korupcije, ne Goran Klemenčič. KPK ima strokovne delavce, ki so poročilo pripravili v skladu z zakonom, postopkom in pravilnikom, in to na podlagi uradnih podatkov. KPK je te podatke preiskala in jih interpretirala. Te iste podatke lahko damo preveriti še kateri tuji neodvisni raziskovalni organizaciji, a sem prepričana, da bo ugotovila enako. S tem hočem povedati, da ugotovitve KPK temeljijo na trdnih dokazih, na številkah. Zakonodaja omogoča tudi dostop do različnih baz podatkov.

To, da se je premier spustil tako nizko in je zaradi ugotovitev KPK diskreditiral delovanje te neodvisne institucije in tiste, ki jo vodijo, pa kaže, da se ne zna braniti z argumenti. Tako Janša kot Janković kot tudi vsi drugi visoki funkcionarji imajo možnost javno naznaniti vse svoje premoženje. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije veleva, da te podatke sporočijo komisiji za preprečevanje korupcije, nikomur pa ne preprečuje, da tega ne bi storil tudi javno – z objavo na spletni strani. Objava teh podatkov je osnovni mehanizem preglednosti in možnosti, da državljani preverjajo, kako živijo tisti, ki odločajo o njihovih usodah.

V tujini je ponekod ta možnost odprta. To pomeni, da imajo državljani vpogled v premoženje javnih funkcionarjev in politikov, zato jih lahko tudi ujamejo na lažeh skupaj z mehanizmom preverjanja uradnih institucij. Slovenija in Francija sta edini državi, ki ne omogočata razkritja podatkov o premoženju funkcionarjev javnosti. Edina, ki lahko to nadzoruje, je pri nas komisija za preprečevanje korupcije, ki je neodvisen organ, a je trenutno pod pritiski politike in gospodarstva. Obstaja tudi nevarnost drugačnega pritiska, da ji bodo še bolj omejili človeške vire in denar. KPK ima preventivno in represivno vlogo in funkcijo, a ima premalo zaposlenih, prijav sumov korupcije pa je vedno več, ljudje pa so vedno bolj nezadovoljni z zlorabami. Ta komisija je v tem trenutku ena najpomembnejših institucij v Sloveniji, zato mislim, da bi morali državljani iti na cesto, če bi jo skušal kdo ukiniti.

Funkcionar mora zakonsko naznaniti svoje premoženje. V postopku obravnave pa se večkrat lahko in mora izreči o svojem premoženju. Bojim sem, da se odmikamo od bistva. Bistvo je, da zavezanec po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije KPK sporoči, kakšno je njegovo premoženje, in pojasni njegov izvor. V konkretnem primeru je ključno to, zakaj Janez Janša in Zoran Janković komisiji nista znala jasno in glasno razložiti, od kod sta dobila denar, ki sta ga porabila.

Kako pa lahko sodno preganjate neetično ali nemoralno ravnanje? Strinjam se, da velja načelo nedolžnosti, toda v politiki tudi velja, da se ob sumu kakršnih koli neetičnosti in nemoralnega ravnanja ali ob sumu kaznivega dejanja človek umakne iz politike, dokler zadeve niso razčiščene. Le tako lahko politika deluje naprej neobremenjeno s tem sumom. Če ostaja na položaju, ima tudi moč vplivati na delo policije, KPK ali tožilstva, kot vidimo, da se dogaja te dni. Zdravo komercialno tržišče bo samo izločilo gnila jabolka, če ta niso prevladujoča, kot se to dogaja v Sloveniji. In če bi bila slovenska politika zdrava, bi sama izločila gnila jabolka, a jih ne izloči.

Ko sem pred kratkim v letalu potovala v družbi nekega Nizozemca, mi je povedal: »Največja medijska zgodba pri nas je bila v zadnjih dveh mesecih ta, da je en sodnik sedel na večerji z nekom, ki je bil povezan s primerom, ki ga je obravnaval, drugi sodnik pa je vzpostavil stik z odvetnikom obtoženca.« In oba sodnika sta resno obtožena in trenutno pred sodiščem, ker sta ravnala nekorektno in neetično. To je na Nizozemskem največja zgodba. Pri nas pa…

Če bi imeli v Sloveniji zdravo politično okolje, bi politika tudi v lastnih vrstah zahtevala obrazložitve. In če neki politik sam ne prepozna, da bi bilo bolje, da se umakne iz politike zaradi sumov in obtožb ter zaradi spoštovanja institucije, ki je te sume podala in primer predala policiji ter tožilstvu, bi moralo to prepoznati vsaj njegovo politično okolje. In če tudi to ne prepozna, bi to moralo storiti širše politično okolje. Stranke pa bi morala od svojih članov tudi zahtevati vpogled v premoženje in preveriti integriteto članov, preden nastopijo v katerih koli funkcijah v stranki ali potem v javnih službah, hkrati pa tudi pred nastopom v parlamentu. S tem bi izkazali odnos do državljanov in zaupanje v lastnih vrstah. To bi morali biti minimalni pogoji za delo v politiki, da bi bili družbeno odgovorni.

A je politična kultura pri nas na zelo nizki ravni, zato ne moremo pričakovati, da bo kultura državljanov višja. Integriteta se namreč vedno gradi od zgoraj navzdol.

Pričakujem, da bo vsa slovenska politika zavrnila takšno ravnanje, zahtevala njun odstop in vztrajala pri tem, kot bomo vztrajali mi.

Ne.

Presenetil bi me, če bi izpolnil obljube, ki jih je dal ob izidu knjige Nacionalni sistem integritete, in bi integriteto parlamentarcev uredil ostreje, kot jo skuša urejati. Ni dovolj oglašati se samo takrat, ko nekaj izbruhne. Virant bi moral kot predsednik državnega zbora sistematično in kontinuirano delati na mehanizmu integritete v parlamentu in tudi v svoji stranki. Doslej nas ni obvestil, da bi imela Državljanska lista neke dodatne etične standarde.

Predlagam, da narišemo zemljevid, kdo je s kom povezan, in videli bomo, kje smo. To, da je Žerjav na podlagi poročila protikorupcijske komisije mariborskega župana Franca Kanglerja pozval k odstopu iz stranke, je minimalni standard, ki bi ga morali izpolnjevati vsi. A očitno morajo imeti stranke te standarde zapisane, da jih spoštujejo. Mi pozdravljamo vsako pozitivno ravnanje in pozive k odstopu, hkrati pa menimo, da so to kurativne akcije. Potrebne so preventivne akcije, da bi bilo vnaprej jasno, da mora tisti, ki krši moralne in etične norme, sam odstopiti. Če je treba to zapisati v etične kodekse in pravilnike, pa zapišimo. Samo da ne ostane to mrtva črka na papirju.