Prvi je ta, da smo v njej odgovorili tudi na navedbe Hrvaške iz njenega odgovora, torej tretje pisne faze, poskusili smo pokazati na pomanjkljivosti hrvaške argumentacije in utrditi svojo. Drugi pa je, da smo kristalizirali svoja stališča iz pisne faze na čim bolj jasen, strnjen način in poudarili bistvene elemente svoje argumentacije.
Bili ste zelo optimistični. Minister Erjavec je ocenil, da je bila hrvaška stran presenečena nad našimi argumenti. Od kod te ocene?Stališča Slovenije in Hrvaške so v tem sporu več ali manj znana skoraj od osamosvojitve dalje. Kar je drugo stran morda presenetilo, je to, da smo argumentacijo za svoja stališča postavili zelo profesionalno. Hrvaška je večkrat poudarila, tudi v sporočilu za javnost, da je pristop Slovenije inovativen. Naša stališča so ji bila poznana, torej se to lahko nanaša le na utemeljitev.
Če pogledamo slovenska stališča: najprej, zahtevamo ves Piranski zaliv.Glede Piranskega zaliva Slovenija zagovarja načelo uti possidetis juris, kar pomeni, da je bil v SFRJ Piranski zaliv pravni zaliv, ki je imel status notranjih morskih voda, bil je pod slovensko jurisdikcijo. Že v preteklosti je Hrvaška morda tudi podcenjevala slovenska stališča, češ da mednarodno pravo na morju priznava izključno ekvidistanco (sredinsko črto). Vsi, ki se ukvarjamo z mednarodnim pravom, vemo, da to ni res. Glede določitve meje teritorialnega morja je Slovenija prepričana, da je glede na vse okoliščine polzaprtega Jadranskega morja, konkavnost obale, relativno majhnost Tržaškega zaliva, obstoj osimske meje in tako naprej metoda ekvidistance neuporabna in je treba uporabiti drugi stavek 15. člena konvencije OZN o pravu morja (UNCLOS), ki omogoča določitev meje glede na posebne okoliščine in zgodovinski naslov.
Če ima zaliv status notranjih voda, ima torej formalno status kopnega?Pravno gledano da in veljajo tudi drugačna pravila kot v teritorialnem morju. Konvencija o pravu morja nič ne določa o razmejitvi notranjih morskih voda. Pokazali smo več primerov iz sodne prakse in prakse držav, kjer so tovrstni pravni ali zgodovinski zalivi, ki so nekoč pripadali eni državi, potem pa več državam, ohranili status notranjih morskih voda, denimo tudi v zalivu Boke Kotorske.
Temeljna črta, torej tista, ki zapira zaliv notranjih voda Piranskega zaliva, pa je po našem predlogu tista, od katere Slovenija zahteva dvanajst milj teritorialnega morja?Črta zapira zaliv, ki je v celoti slovenski, potem pa se meri dvanajst navtičnih milj od rta Savudrija. Kot vsaka obalna država ima Slovenija pravico zahtevati do dvanajst navtičnih milj teritorialnega morja od obale. Edina smer, v katero smer je to glede na geografske okoliščine mogoče, je jugozahodna.
S tem pa ne pridemo do točke T5, kjer se stikata italijansko in nekdanje jugoslovansko teritorialno morje z odprtimi vodami. Glede stika z odprtim morjem v sporočilu arbitražnega sodišča piše, da Slovenija predlaga črto, ki povezuje naše teritorialno morje z odprtimi vodami.Stik Slovenije z odprtim morjem, kot ga določa arbitražni sporazum, kot je bil razumljen v sporazumu Drnovšek-Račan in kot je bilo tudi razumevanje med pogajanji o arbitražnem sporazumu, pomeni, da gre za geografsko stičišče teritorialnega morja Slovenije z odprtim morjem. In da glede na vse posebne okoliščine primera in strukturo arbitražnega sporazuma Hrvaška ne more razglasiti teritorialnega morja do osimske meje, ampak do nekega območja, kjer je koridor odprtega morja, ki je posledica stika Slovenije z odprtim morjem.
Hrvaška se sprašuje, ali beseda junction v pravnem smislu sploh obstaja.Predložili smo kar nekaj mednarodnih gradiv, tudi pogodb in sklicevanje na sodno prakso Meddržavnega sodišča v Haagu, kjer se beseda junction omenja na precej kratek način, a vendar zelo jasno, da je junction mesto fizičnega srečanja dveh območij, križišče, stičišče. Običajen pomen besede, kot izvira iz latinščine, priznava tudi Hrvaška. Je pa res, da v konvenciji o pravu morja beseda junction ne obstaja. A ravno to je dodana vrednost arbitražnega sporazuma: to nalogo arbitražnega sodišča določa sporazum med državama.
Arbitri na koncu sami razlagajo besedilo sporazuma, tudi besede junction.To je znano načelo kompetenca o kompetenci. A arbitri nimajo popolnoma prostih rok, saj morajo slediti pripravljalnim gradivom pri nastanku arbitražnega sporazuma in utečenim razlagalnim pravilom, kot izhajajo iz prava mednarodnih pogodb. Slovenija tudi zagovarja, da arbitražni sporazum predstavlja quid pro quo (eno za drugo), torej gre za dogovor o zagotavljanju vitalnih interesov obeh držav: za Slovenijo geografskega stika z odprtim morjem, in za Hrvaško za včlanitev v Evropsko unijo.
Zakaj bi morali upoštevati, kaj je vitalni interes?Ker je to izhajalo iz pogajanj in ker to določa tudi preambula arbitražnega sporazuma. Omemba vitalnega interesa je poseben vidik sporazuma. In preambula je tista, ki daje vpogled v namen in cilj same mednarodne pogodbe.
Slovenija zahteva epikontinentalni pas do višine Vrsarja. To izhaja iz sporazuma o maloobmejnem prometu in sodelovanju?Posredno izhaja, saj je ta opredelil obmejno območje na morju. Zemljepisna širina 45 stopinj in 10 minut pa izhaja tudi iz pristopne pogodbe Hrvaške z EU, kjer je ta zemljepisna širina prav tako opredeljena kot relevantna za območje tradicionalnega ribolova.
Zakaj je Slovenija kopensko mejo razdelila na sektorje Mura, osrednji sektor in Istra?Tudi Hrvaška jo je razdelila na te tri sektorje. Naše izhodišče je iskanje pravnega naslova (zadnjega dokumenta, ki potrjuje mejo). V osrednjem sektorju gre za zgodovinsko mejo med Avstrijo in Ogrsko. V Prekmurju je meja nastala v času Kraljevine Jugoslavije, konkretno je določena z ustavo iz leta 1931, ki je določila mejo med Dravsko in Savsko banovino. In kaže, da teče meja po reki Muri.
Hrvaška povsod predlaga kataster, mi pa se strinjamo z njegovo uporabo v tretjem sektorju kopenske meje, v Istri. Zakaj?Tam je drugače. Istra je bila od 19. stoletja ena enota, nedeljena. Ko je bila po drugi svetovni vojni to delitev med Slovenijo in Hrvaško, je tam prvič nastala medrepubliška meja, ki pa je temeljila na edinih administrativnih mejah, ki so bile katastrske. V enem delu, od Snežnika proti vzhodu, je nastala po sklenitvi pariške mirovne pogodbe leta 1947, v zahodnem delu pa po ukinitvi Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954, ko je okraj Koper cone B prišel pod Ljudsko republiko Slovenijo, okraj Buje pa v Ljudsko republiko Hrvaško.
Pred začetkom arbitraže so bili glasni predlogi, da bi zahtevali mejo po sredini Savudrijskega polotoka, torej v okviru stare občine Piran.Vedno sem rekla: dajte nam relevantne dokumente, na katere se lahko opremo, in pripravimo argumentacijo. Dokumentov nismo dobili, ker ni niti enega dokumenta, ki bi dokazoval, da bi kateri koli uradni organ v Sloveniji na dan 25. junija 1991 dojemal mejo južno od katastrske občine Sečovlje. Takšen pristop bi bil ne le neubranljiv, ampak bi načel našo kredibilnost in ne bi prinesel dodatnih točk, ampak bi psihološko in pravno gledano pustil negativen vtis tudi glede meje na morju in stika. Kazal bi na obup Slovenije. In tudi južna meja stare občine Piran – ki sicer ni subjekt mednarodnega prava – ne doseže točke T5 ob upoštevanju pravil iz konvencije o pravu morja. Svetilnik v spodnji Savudriji, od katerega je bila izmerjena točka T5 osimske meje, ki leži dvanajst navtičnih milj od svetilnika, je južneje od južne meje stare občine Piran.
Če pogledamo celo kopensko mejo, kaj pomeni naš predlog za vse sporne točke – zaselke ob Dragonji, Snežnik, Sekuliče, Muro – so vse te sporne točke na slovenski strani?Absolutno, čeprav ne moremo več govoriti o spornih točkah, ker arbitražno sodišče določa potek cele meje. Sporne točke so izhajale predvsem, vendar pa ne izključno iz primerjave katastrov. Vendar kataster avtomatično sam po sebi ni pravni naslov.
Sodišče je zapisalo, da bo razsodbo objavilo na spletni strani. Torej je strinjanje, da bo razsodba javna.Da, o tem smo se dogovorili že prej. Na kakšen način bo razglašena, pa še ni odločeno.