Ni veliko ljudi v dvomilijonski deželi, ki bi pri dvajsetih letih spadali med najboljše na svetu, na prvo, drugo ali tretje mesto. Še manj je takšnih, ki imajo tako široke poglede na svet, da jih uspeh v rosnih letih ne potisne v še bolj zavzeto stremenje k edinemu cilju – biti še hitrejši, močnejši, osvojiti še več kolajn in pokalov. Ena od izjem je Sara Isaković.
Leta 2008 je uresničila sanje več generacij slovenskih plavalcev in plavalk. Osvojila je srebrno kolajno na 200 metrov prosto na olimpijskih igrah v Pekingu, od zlata in svetovnega rekorda jo je ločilo 15 stotink. V istem letu je bila kot prva Slovenka tudi evropska prvakinja v velikih bazenih. Postala je ena najbolj prepoznavnih slovenskih športnic. Ljudje so jo oboževali. Omrežila jih ni le s športnimi dosežki, ampak z zgodbo o pridni mravljici, ki se vedno smeji, nikoli ne odkloni prošnje za avtogram ali intervju, sladko govori, ob tem pa ji nesebično pomaga še vsa družina. Ustvarila se je slika dekleta, kakršnega bi si v svoji družini želela imeti vsaka oče in mati. Pisala se je zgodba, ki ne more požeti drugega kot vsesplošnega odobravanja in navdušenja.
Iz Dubaja v Radovljico
Potem ko je sporočila, da končuje kariero, se vrača tja, kjer se je učila plavati, v Dubaj. V Združenih arabskih emiratih je živela njena družina zaradi službe očeta, pilota. Pogoji za plavanje so bili slabi. Voda za trening pretopla, primernih bazenov premalo. Skupaj z bratom dvojčkom je trenirala v bazenu glavnega šejka Muhameda, ki ga je sicer namenil uporabi svojih prijateljev. Nekoč je dejala, da brez tega bazena ne bi mogla doseči vrhunskih rezultatov. Kljub temu so bile razmere za trening preslabe, dovoljevale so le minimum za dekle, ki je šele vstopalo na polje vrhunskega športa. Če je želela prodreti med najboljše na svetu, se je morala leta 2001 vrniti v Slovenijo in sprejeti železno disciplino, s katero je razvijala svoje talente in jih še vedno razvija. Medtem ko je oče ostal v Dubaju, je z bratom in mamo, nekdanjo plavalko in tudi jugoslovansko rekorderko, ki je zavoljo hčerkinih in sinovih športnih ambicij pustila službo stevardese, živela na Bledu, trenirala pa v Radovljici. Nekoč je Isakovićeva dejala, da je doživela šok, ko se je vrnila v Slovenijo. V Dubaju je bila vajena vročine in puščavskega peska ter multikulturnega življenja (v mednarodno šolo, ki jo je obiskovala, so hodili učenci iz več kot 70 držav). Toda hitro se je privadila na nov način življenja, vse zaradi neizmerne želje po uspehu in veselja do plavanja, s katerim je imela stik skoraj od rojstva. Tako je že kot najstnica okusila, kaj je profesionalizem oziroma kaj je služba vrhunskega športnika, ki ne dovoljuje utapljanja v čustvih, temveč zahteva izredno natančnost in koncentracijo, kakršne večina ljudi ne uspe doseči nikoli, kaj šele v najstniških letih.
Ko je hodila v srednjo šolo, je živela v prav neverjetnem ritmu. Zbujala se je zarana, sledili so treningi (v bazenu in telovadnici je preživljala po osem, devet ur na dan), obiskovanje šole, učenje doma in vožnja v Ljubljano, kjer je hodila v mednarodni razred bežigrajske gimnazije. Dan se je začel pred peto uro zjutraj, končal okoli desete zvečer. Vse je bilo v znamenju športa in šole. In tako dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Dokazovala je, da je mogoče združiti plavanje in izobraževanje (bila je odličnjakinja), pri čemer se je odrekla vsemu drugemu. Na zabave ni hodila, alkohola ni nikoli pila, ne mara niti kave.
Vrhunec v Pekingu
V srednji šoli je še lahko bila vrhunska na dveh področjih, potem se je morala odločiti za prioritete. Sprva je bilo na prvem mestu plavanje, rezultat uspehi v mladih letih. Nato študij in konec kariere pri 26 letih. Potem ko je osvojila srebro v Pekingu, je na prvo mesto postavila študij. Na ameriški univerzi v Berkeleyju je doštudirala psihologijo, nadaljevati namerava raziskovanje na področju nevrologije. Na olimpijskih igrah leta 2012 v Londonu je branila naslov olimpijske podprvakinje, toda ni bila tako dobro pripravljena kot štiri leta prej. Vse od iger v Pekingu je bila njena plavalna kariera v zatonu, kar je povezano z manjšo intenzivnostjo vadbe.
V Londonu je bila pričakovano daleč od najboljših, a se zaradi tega ni kaj dosti obremenjevala, kajti vedela je, da je njena prihodnost nekje drugje, poleg tega pa je tisto, kar si je tako močno želela, že dosegla. Takrat je govorila, kako sproščena in zadovoljna je, čeprav ni bila uspešna kot nekoč. Zdelo se je, da resnično plava le zato, ker pač rada plava, in ne zato, ker bi ji bilo potrebno karkoli dokazati. »Zdaj sem bolj odrasla,« je dejala takrat. Odrasla je bila na svojih tretjih igrah, medtem ko je bila na prvih pri 16 letih v Atenah še otrok. Na drugih, na katerih je doživela vrhunec, je bila mladenka z ogromno tekmovalnega zanosa in močnimi sanjami. Kdove kakšna bi bila na četrtih v Riu de Jeneiru. Razmišljala je, da bi nastopila tudi v Braziliji, a bo plavanje čez tri leta spremljala le kot gledalka. Verjetno bo to počela z veseljem, kajti pravi, da še vedno zelo rada spremlja vse, kar je povezano s plavanjem.
Po igrah v Londonu ni več veliko trenirala in že takrat se je zdelo, da je kariera edine slovenske plavalke z olimpijsko kolajno blizu koncu. Vseeno je poskusila še enkrat. Na začetku leta je spet začela resno trenirati, pojavile so se tudi špekulacije, da bi utegnila nastopati za Srbijo. Toda pred kratkim je ugotovila, da je naporni treningi ne veselijo več in spet se bo lahko v popolnosti posvetila znanosti, pa tudi spremljevalcu, tunizijskemu plavalcu Oussami Mellouliju. Čeprav ne bo več plavala na največjih tekmovanjih, se kaj lahko zgodi, da se bosta znanost in plavanje v življenju Sare Isaković kdaj spet prekrižala. Psihologija in šport sta močno povezana, 26-letna Gorenjka pa ima izkušnje na obeh področjih.
