Sara Jerebic: Kadar so mladostniki skupaj, brez nadzora odraslih popijejo večje količine, kot če so sami. Torej tudi na javnih prireditvah, kjer je alkohol lahko dostopen. Po mojem mnenju je nujno potrebno, da se mladim uživanje alkohola na neki način omeji. Spomnimo se, kako je bilo pred leti, ko je začel veljati zakon o prepovedi kajenja v javnih prostorih. Na začetku so bili nekateri izjemno ogorčeni, potem pa se je prah polegel in danes si sploh ne znamo več predstavljati, da bi si nekdo v gostilni prižgal cigareto. Podobno bi lahko bilo pri alkoholu, vendar se moramo ob uvajanju represije vprašati, kaj lahko mladim ponudimo, da se bodo zabavali na drugačen način, torej brez alkohola. Če jim nekaj vzamemo, jim moramo v zameno ponuditi nekaj drugega.
Drago Jerebic: Kot družba moramo narediti vse, da mlad človek do svojega dvajsetega leta starosti ne bo prišel do alkohola. Če začne piti alkohol v osnovni ali srednji šoli, bo imel veliko več možnosti, da postane zasvojen, kot pa tisti, ki začne uživati alkohol v času študija. Če sprejmemo uredbo o prepovedi popivanja na javnih mestih, potem določimo neke norme, torej smernice, ki bodo vplivale tudi na starše. Želim še poudariti, da je pri najstnikih, ki zabredejo v alkohol, zelo pomembna vloga očeta. Popivanje je namreč klic po očetu. Mladostnik s takšnim ravnanjem sporoča: »Oče, daj mi strukturo, pomiri me.« Ekscesivno popivanje je želja po pomiritvi, ki je na drugačen način ni dobil. Ko je otrok majhen, ga pomirja mama, v najstniških letih pa varnost išče predvsem pri očetu. Iz klinične, terapevtske prakse lahko povem, da si petnajstletnik, ki ponoči pohajkuje naokoli, globoko v sebi želi biti najden. Od doma gre zato, ker s tem staršem najlaže sporoči, da se ne počuti dobro, da ni čustveno pomirjen. Starši se seveda takrat počutijo obupno. Strah jih je, zmedeni so in jezni. Zavedati se morajo, da ravno takšni občutki prevevajo tudi njihovega najstnika. Zato je prav in nujno, da ga gredo iskat in da ga pripeljejo domov.
Potem je tudi kajenje marihuane, ki je med mladimi prav tako zelo razširjeno, znamenje, da drugje niso našli čustvene pomiritve.Drago Jerebic: Seveda. Odvisnost je lahko oblika samopomirjanja. Ker nekje drugje niso našli čustvene pomiritve, jo iščejo v marihuani ali v drugih vrstah droge. Ali veste, da mladi danes rečejo marihuani mama? Zakaj? Zato, ker jih pomirja, tako kot jih je včasih pomirjala mama.
Sara Jerebic: Raziskave kažejo, da kar več kot 90 odstotkov najstnikov poskusi drogo, med katero štejemo tudi alkohol. Gre za eksperimentiranje, saj iščejo nove izzive. Starši niso krivi, če je njihov otrok poskusil drogo, so pa odgovorni, če bo z njo nadaljeval in v njej našel uteho. Takrat morajo ukrepati. Klinična praksa kaže, da se stvari zelo hitro umirijo, če mladostnik pride na terapijo skupaj z očetom. Pomembno je poudariti, da mladostniki, ki imajo težave, starše sprva zavračajo, češ, »pusti me pri miru, staromoden si in nimaš pojma, kako se počutim«. Takšen odziv je normalen. S tem hočejo dokazati, da so samostojni in da zmorejo vse sami. Res je, da so inteligentni in da zelo abstraktno razmišljajo, vendar še zdaleč ni res, da si lahko sami pomagajo. Ko popivajo, v bistvu kličejo na pomoč, vendar med vrsticami.
Potem se včasih zgodi, da starši obupajo in dvignejo roke, češ, naredili smo vse, kar je bilo v naši moči.Drago Jerebic: Največja nevarnost je, ko starši rečejo, da ne morejo več in da ga bo življenje že še izučilo. Za otroka, ki se mu to zgodi, nam je hudo, kajti on svojih občutij ne more sam predelati. Starši bi morali povedati otrokom, da jih imajo radi in da jim ravno zaradi tega postavljajo omejitve. Treba je stati in obstati ob otroku. Otrok je kot val, ki se zaletava ob skalo. Skala se ne umika, ampak stoji trdno na svojem mestu in se brusi, valovi pa se počasi umirjajo.
Dogaja se, da se nekateri starši želijo izogniti prepirom tako, da otrokom dovolijo preveč in da so v njihovih očeh »super moderni«. Se strinjata, da to ni prav in da je treba otroku ali mladostniku jasno določiti meje?Sara Jerebic: Meje morajo biti jasno določene, hkrati pa morajo biti vnaprej znane tudi posledice. V družini je treba skleniti dogovor. Mladostnici lahko takole povemo: »Draga hčerka, svobode boš imela toliko, kolikor boš odgovorna. Zaupamo ti, od tebe pa je odvisno, kaj boš naredila. Če do desetih zvečer, kot smo dogovorjeni, ne boš prišla domov, to pomeni, da si se sama odločila, da naslednja dva tedna ne boš šla nikamor.« Bolj ko bodo mladi odgovorni, več svobode jim bodo starši lahko dali. Zelo pomembno pa je, da bodo natančno vedeli, kje so, s kom so in kdo od odraslih, ki je vreden njihovega zaupanja, je z njimi. Normalno je, da najstniki staršem ob postavljanju omejitev ne bodo ploskali, ampak bodo rekli, da so »smotani«. Toda nekoč jim bodo hvaležni. Če ne prej, zagotovo takrat, ko bodo imeli sami svoje otroke.
Kaj se pravzaprav dogaja z možgani mladostnikov?V tem času je razvoj možganov zelo intenziven. Naraščajo spolni hormoni, dekleta čez noč dobijo menstruacijo, fantom se spremeni glas in še bi lahko naštevali. Spremembe povzročajo tudi močnejša čustva. Poleg tega jih vleče želja po raziskovanju, po osamosvajanju. Na drugi strani čutijo pritisk okolice, bremenijo jih zahteve v šoli in tako se zaradi vseh sprememb lahko znajdejo v stiski. Ko poskusijo alkohol, se zmanjša tesnoba, počutijo se bolj sproščene, saj se dvigne raven dopamina, ki povzroča ugodje. Sčasoma pa za isti učinek potrebujejo vedno večje količine alkohola, kar vodi v zasvojenost. Takoj ko raven dopamina v možganih upade, so depresivni, brezvoljni, zato ponovno posežejo po alkoholu. Raziskave so pokazale, da se vsebnost dopamina dvigne, že ko najstnik med tednom razmišlja, kako se bo napil v petek. V Sloveniji ni malo devetnajstletnikov, ki se že zdravijo za odvisnostjo od alkohola. Žalostno, kajne? Po izsledkih raziskav je od tega, kako boš preživel najstništvo, v veliki meri odvisno, kako kakovostno boš živel pozneje. Prej ko mlad človek poseže po alkoholu, večja je verjetnost, da bo postal odvisen.
S čim pa povezujete prezgodnje spolne odnose?Drago Jerebic: Danes je problem v tem, da mora biti vse intenzivno oziroma da morajo biti možgani neprestano vznemirjeni, kar omogočajo prenosni telefoni, tablice, televizija. Hkrati pa ne znajo vzpostavljati medosebnih odnosov, ki jih sicer zelo želijo, zaradi česar vedno potrebujejo nekega animatorja ali posrednika. Na rojstnih dnevih v trgovskih centrih so to animatorji, na veseljačenjih pa alkohol, marihuana ali pa prezgodnji spolni odnosi. Iz telesa želijo iztisniti tisto, kar jim ni uspelo na čustveni ravni.
Če želijo starši pomagati svojim otrokom, bi jim verjetno bilo v pomoč, če bi se spomnili, kaj so si kot mladostniki želeli od svojih staršev, kako so razmišljali, česa so se bali?Sara Jerebic: To je najpomembnejše in to tudi svetujemo staršem, ko pridejo na terapije. Naj mama hčerki pojasni, da se je tudi ona v njenih letih počutila negotovo in da denimo ni imela občutka, da je lepa, in da jo je strašno motil mozolj, ki se ji je naredil sredi lica. Ko smo se s študenti na teološki fakulteti pogovarjali o težavah v mladostništvu, so dali zanimiv predlog. Tako kot morajo starši pred rojstvom otroka v šolo za starše, bi se morali na primer starši petošolcev udeležiti predavanj, na katerih bi jim strokovnjaki pojasnili, v kakšno obdobje vstopa njihov otrok, kaj se dogaja z njegovimi možgani, kakšne so škodljive posledice drog in kako se odzvati.