Zadnjih pet let je bilo v ospredju, kako se uspešno izviti iz hude gospodarske krize, kako ponovno ozdraviti gospodarstvo in doseči odpiranje novih delovnih mest. Izkazalo se je namreč tudi, da je imela Evropa zaradi nediscipline na finančnem področju velike težave. Prav je, da smo pomagali državam, ki so se znašle v težavah. Evropa še vedno temelji na solidarnosti, ne temelji pa na naivnosti. Dobro je, da so države za vso dobljeno pomoč morale jamčiti z ukrepi, da bo ta pomoč porabljena za izhod iz krize. Tako so se oblikovale pomoči za Grčijo, Španijo, Portugalsko in Irsko. Res so v Grčiji še hudi problemi; je država z najpočasnejšim okrevanjem. A celo tam se kažejo pozitivne stvari, napovedana je bila pozitivna gospodarska rast. Pred tem je občutno okrevala Irska, ki je celo prekinila pridobivanje pomoči. Portugalska je na dobri poti. Celo Španija je napovedala, da ne bo več potrebovala pomoči. Smo torej na pravi poti. Je pa določene ukrepe v prihodnje treba narediti z malce boljšim občutkom. Mednarodni denarni sklad je tudi sam priznal, da so bili ukrepi v Grčiji na začetku preostri.
Vse več ekonomistov, nazadnje tudi ugledna harvardska profesorja Rogoff in Reinhardt, ugotavljata, da je bila ta politika zategovanja pasu neproduktivna, saj z njo ni mogoče zagotoviti gospodarske rasti.Zame je pomembno, da davkoplačevalski denar, ki je bil Grčiji ponujen kot pomoč, spodbudi gospodarsko rast ter omogoči odpiranje novih delovnih mest in socialno državo. Potreben pogoj za to je zdrav finančni sistem.
Varčevalni ukrepi so na ravni celotne Unije povzročili krepitev radikalne desnice in populistov.Ti ukrepi tega niso sprožili. Njihov vzpon sta povzročila kriza in stanje negotovosti. Ljudje se niso počutili več tako varne. Veliko jih je izgubilo delovna mesta. Ljudje so upravičeno razočarani. Zato je prišlo v nekaterih državah članicah do nelagodja in upora ter pozivov za večjo učinkovitost politike. Ti pozivi so pravilni. Vsi pa se moramo zavedati, da nova in nova zadolževanja ne pomenijo rešitve iz krize, ker bo dolgove vendarle nekdo moral plačati. Generacija v Sloveniji, ki razmišlja, kako se bo vedno znova zadolževala, je zelo neodgovorna. Na zadolževanje moramo gledati z zelo preproste matrike. Tisti, ki se zadolžuje, porabi več kot proizvaja. Nekdo v prihodnosti bo moral proizvesti tako za svojo sprotno porabo kot tudi za pokritje naših dolgov. Upam, da bo mlada generacija to čim prej razumela in terjala, da družba postane učinkovitejša. EU je naredila napako, ker je predpostavljala, da na celotnem območju obstaja enaka politična kultura. Sprejeli smo skupno valuto, ki predpostavlja določeno disciplino na finančnem področju, a je bila ta disciplina na primer v Nemčiji povsem različna kot v Grčiji, Sloveniji ali na Portugalskem.
Slovenija bo letos praznovala deseto obletnico vstopa v EU. Polovico tega obdobja je mlada generacija v Sloveniji preživela z zategovanjem pasu. Je v takšnih razmerah lahko postati evroskeptik?Mislim, da tukaj primerjamo napačne stvari. Ne moremo primerjati časa pred krizo in po njej ter nato za to okriviti Evropske unije. Primerjati moramo, kaj se je dogajalo v Sloveniji kot članici EU v kriznem času in kaj bi se s Slovenijo zgodilo, če ne bi postala članica EU. V drugem primeru bi Slovenija in ljudje bistveno bolj trpeli, saj bi bila stabilnost države precej manjša. Menim tudi, da bi bila še bolj omajana naša pravna država. Spomnim se časov Jugoslavije, ko je bilo pomembno, kdaj si kupil kruh: danes ali jutri. Cene so se namreč višale iz dneva v dan in tega si več ne želimo. Ko zdaj letijo očitki, da se preveč varčuje, je vprašanje tudi, ali bi se Slovenija lahko bolj zadolževala, če ne bi bila članica EU. Na začetku bi se zagotovo lahko, saj ne bi bilo evropskih pravil, vprašanje pa je, kako dolgo bi uspevali dobiti koga, ki bi sploh še kupil državne obveznice.
Kaj je še ostalo od evropske ideje?Veliko. Ostale so skupne vrednote, za uresničitev katerih si vsi prizadevamo. Ostala je ideja o še globljem sodelovanju, koordiniranju politik in kulturni različnosti, ki jo je treba razvijati in nas bogati.
Niso to zelo abstraktne zadeve?Morda so res bolj prisotne v določenem sloju prebivalstva, med evropskimi politiki, gospodarstveniki, kulturniki in tistimi, ki delujejo na evropskem področju ter so sposobni preseči meje lastne države. Upam, da bo ta ideja zmožna seči do korenin – do ljudi, ki bo prepoznali, kaj vse EU prinaša. To pa so že zdaj na primer zahteve za kakovost zraka, pitne vode, zdrave hrane, dostopna uporaba informacijskih in mobilnih storitev, omogočanje mobilnosti. Ključno vlogo pri ozaveščanju ljudi imajo mediji.
Na enem od posnetkov na Youtubu ste lani dejali, da imate ob prihodu domov občutek, da je vse narobe, da so vsi proti vsemu in se išče samo negativne strani. Kako to?S tem se v Sloveniji dnevno srečujem. Kakor hitro iz zasebnih pogovorov prestopimo na profesionalno področje, se ljudje začnejo pritoževati. To nas v Sloveniji zelo obremenjuje. Prav je, da vidimo napake, ki se dogajajo v družbi, jih analiziramo – potem pa jih moramo poskušati odpraviti. Po navadi ljudje pokažejo s prstom na politiko, češ da je vsega kriva. A se napake dogajajo tudi v drugih sferah družbe. Ko bo več veljala strokovnost kot pa neka ideološka pripadnost, takrat bomo šele kot družba zadihali.
V evropskem parlamentu ste vajeni drugačnega političnega dialoga kot v Sloveniji. Kaj se lahko slovenski politik na tem področju nauči od Evrope?Po navadi se evropske poslance označi kot bolj strpne, a takšni smo lahko, ker v glavnem med sabo nismo tekmeci. Iz evropskega prostora se da v slovenskega prenesti kar nekaj dobrih praks. Pri nas si želim boljše sistematizacije političnega dela, večje demokratične vključenosti ljudi v zakonodajne postopke. Zakonov se ne bi smelo sprejemati ad hoc, temveč bi morali biti del neke strategije. Za vsako področje naj bo veljavna ena strategija, ki se ne bo spreminjala z vsakim mandatom vlade. Soglasje zanje se ne bi smelo sprejemati v ozkih političnih gremijih. Strategija bi morala nastati kot plod dialoga med strokovno javnostjo in javnostjo nasploh. Strateški dokumenti se ne bi smeli spreminjati iz mandata v mandat.
Ampak prav to se je dogajalo. Tudi proti temu so bili uperjeni predlanski protesti.Težko verjamem, da so bili tisti protesti usmerjeni v reševanje nekih družbenih vprašanj, ampak so bili zelo personalizirani. Moj občutek je bil, da so bili usmerjeni proti vladi Janeza Janše, kar mi dokazuje tudi kasnejše dogajanje. Stanje v Sloveniji zdaj ni boljše, jasne strategije nimamo, ljudje pa so zdaj tiho. Sam protest kot tak zame ni dovolj. Prav je, da ljudje pridejo na ulice, od vodij takih protestov pa pričakujem jasne in realne predloge, kako se izviti iz krize, a tega pri takratnih protestih nisem videla.
Pred časom ste se spraševali, ali je Slovenija že prešla iz tranzicije v demokratično državo. Iz tega retoričnega vprašanja je bilo razumeti, da še nismo naredili tega preskoka.Iz tranzicije še nismo prišli. Nismo povedali, kaj je bilo v preteklosti narobe, sploh pa nismo proti temu, kar je bilo narobe, ukrepali.
To pa je?Na vseh družbenih področjih v Sloveniji so ostali enaki centri moči, ki so se kalili v prejšnjem sistemu in v samostojni Sloveniji niso spremenili vrednostnega sistema. Zato smo danes tudi v težavah. Kot družba se oddaljujemo od temeljnih vrednot samostojne Slovenije.
Ste kritičarka prepočasne menjave političnih elit v Sloveniji, a je tudi prvak SDS Janez Janša že več kot dvajset let prisoten na političnem prizorišču.Krivde za današnje stanje se ne more pripisati politiku, ki je bil večino časa v opoziciji. Glavni problem je, da tranzicije nismo opravili. Če pa ima neki politik podporo volilcev dvajset let, je to v skladu z demokratičnimi načeli, da funkcijo tudi obdrži. Prej sem govorila o centrih moči, ki niso demokratično voljeni, ampak imenovani. Prek njih se je vzdrževala določena politika in to ni prav.
Zakaj se po desetih letih dela v evropskem parlamentu od njega poslavljate?Evropski parlament je institucija, na katero bom ves čas imela lepe spomine. Delali smo strokovne stvari, s politikantstvom in medstrankarskim rivalstvom se nismo ukvarjali. Evropski parlament mi je dal določeno samozavest, ki je v slovenskem prostoru ne bi mogla dobiti. Domov se vračam iz več razlogov. Subjektivni razlogi so, da to vendarle ni taka obljubljena služba, kot si marsikdo razlaga. Kakovost življenja je na zelo nizki ravni. Dela se od jutra do večera, kar naprej smo na poti, tudi ob vrnitvi v Slovenijo moramo delati, vikendi velikokrat niso prosti. Če je človek predan delu, nima zasebnega življenja. Za moj umik pa so tudi objektivni razlogi. V politiko sem leta 1994 odšla z namenom, da bi dala svoj kamenček v slovenski mozaik. Ni me vodila želja po visoki plači ali nazivu, temveč po vidnih rezultatih mojega dela. Glede tega pa sem bila v zadnjih petih letih razočarana. Na evropski ravni nam je sicer uspelo oblikovati kar nekaj politik za lažje črpanje evropskih sredstev, a mora v to evropsko smer kreniti tudi Slovenija sama. Globalizacijo moramo sprejeti kot izziv, ne pa da nas ta sili k tlom. Priložnost moramo dati našim raziskovalcem, gospodarstvu, ustvarjalnosti. Teh vzporednih naporov v nacionalni politiki ne vidim in zato tukaj vlada zadušljivo stanje. Takšne razmere mi ne dajejo motivacije za naprej.
