Najprej se bom s svojo ekipo posvetil financiranju visokega šolstva in predvsem rezanju denarja zanj, kar pesti vse evropske države.
Pričakujete, da bo čez eno leto kaj drugače?Zelo težko je na evropski ravni pričakovati kratkoročne spremembe. Lahko delujemo le tako, da pričakujemo, da se bodo stvari spremenile čez na primer pet let. Zato bo naša glavna naloga ozaveščanje javnosti in študentskih predstavnikov o tem, zakaj je treba vlagati v visoko šolstvo.
Koga konkretno želite ozavestiti in kako boste to počeli?Predvsem evropske politike. Prihodnje leto bodo volitve v evropski parlament. Poskušali bomo vplivati na kandidate evropskih političnih strank, da bodo v svoje programe vključili javno visoko šolstvo kot javno dobro. In da se bodo vsaj trudili razumeti, da je visoko šolstvo javna odgovornost. To bomo skušali storiti tudi v drugih evropskih inštitucijah, z evropsko zvezo univerz, visokošolskimi sindikati, organizacijo OECD in podobno.
Kako se bo vaš vpliv odražal v slovenskem visokošolskem prostoru?Pri svojem delu in pri tem, kako ga doživljajo v posameznih državah, smo odvisni od nacionalnih študentskih organizacij. Večino tega, kar počnemo, bo, upam, v Slovenijo prišlo skozi vrata slovenske študentske organizacije. Prizadevali si bomo, da bo visoko šolstvo kot javna odgovornost tudi pri nas na agendi pogovorov študentskih predstavnikov s politiki in predstavniki ministrstev.
Kaj pa pričakujete v drugih državah?Zemljevid Evrope je v tem pogledu izjemno raznolik. Ponekod je participacija študentov pri odločanju o študentskih zadevah nekaj popolnoma samoumevnega in na tem področju obstaja že dolga tradicija. Na primer angleška študentska organizacija je stara že 90 let, na Švedskem in na Danskem so nekatere lokalne organizacije starejše od 100 let. V teh državah je vpletenost večja in je kultura dialoga že samoumevna.
Po drugi strani pa je v mediteranskih državah in v državah bivše Jugoslavije tega precej manj, tudi študentske organizacije so slabše organizirane, manj denarja imajo na voljo, kar jim otežuje delovanje. Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) je tu izjema. Ponekod delujeta celo po dve organizaciji hkrati, a je težje delati, če ni podpore. Tudi na Poljskem, Slovaškem, Češkem in Madžarskem je stanje delno podobno, le da so se bolj osredotočili na študentske svete, ki so vpleteni bolj v delovanje univerz, zato se tam študentski glas pogosto ne sliši tako močno kot v drugih državah.
Ste s kulturo zavedanja študentov o študentski problematiki v naši državi zadovoljni? Ko sta se kandidata za novega ljubljanskega rektorja predstavljala po fakultetah, so bile predavalnice prazne. V mednarodni raziskavi Evroštudent 2013 jih je med okoli 85.000 študenti v Sloveniji na anketni vprašalnik odgovorilo le 3750, kar je sicer ŠOS izpostavil kot izjemno velik odziv.Ne gre le za študentski problem, pač pa za splošen slovenski problem. Državljani so politično precej pasivni, kar se odraža tudi na študentski ravni. Morda je delno za to kriva študentska organizacija, vemo, da je o njej slišati tudi negativne stvari. Dobil sem občutek, da pri ljudeh ni nekega aktivizma. Nisem prepričan, od kod to izhaja, morda celo iz izobraževalnega sistema, ki nas ne spodbuja k samoiniciativnosti. Ampak s tem se ubadajo tudi v drugih državah.
Da bi dobili čim več odgovorov na vprašalnik iz letošnje raziskave Evroštudent, ste sodelujočim priskrbeli celo sponzorske nagrade...Nisem bil vpleten v to, sem pa stvari spremljal. Pomembno je, da dobimo podatke. Moramo jih imeti, ko se pogovarjamo s politiki ali drugimi vpletenimi, ki nas skušajo prepričati, da je stanje v študentski sferi še vedno dobro. Če so v ŠOS že prej posumili, da morda ne bo takšnega odziva, kot bi ga želeli, se mi zdi takšna spodbuda dobra. Idealno bi bilo, da bi objavili vprašalnik in bi se večina študentov v Sloveniji direktno odzvala. Ampak žal ni tako. Tudi univerze in študentski sveti imajo hude težave, da od študentov dobijo mnenja in ocene o posameznem predmetu, profesorju, študijskem programu. Na tistih fakultetah, kjer to mnenje ni obvezno izpolniti, da se sploh lahko prijaviš na izpit, je sodelovanje študentov zelo nizko.
Kako sicer po vašem mnenju živijo slovenski študenti?Relativno dober študentski sistem imamo. Je sicer slabši od skandinavskih, na primer pri nas le četrtina študentov prejema štipendije, na Danskem in na Švedskem jo lahko dobi vsak, ki jo želi. Imamo pa še vedno brezplačen študij, če odštejemo izrednega. Ni veliko držav v Evropi, kjer ne bi poznali šolnin vsaj za nekatere študente. Ima pa slovenski visokošolski sistem tudi slabosti, med glavnimi je slaba implementacija bolonjskega procesa, premalo denarja za delovanje javnih univerz, naše razmerje števila študentov na enega profesorja je med slabšimi v Evropi.
Pričakujete, da bo raziskava Evroštudent 2013 prinesla kakšna presenečenja?Če sem iskren, ne. Morda se bo pokazal učinek krize na študentsko življenje, ki ga v prejšnjih raziskavah ni bilo zaznati.
Kaj nameravate narediti za izboljšanje položaja študentov, kar ste napovedali ob svoji izvolitvi?Morda bomo dosegli, da se bo kakšna država spreobrnila in ukinila šolnine. Socialnega položaja študentov pa ne moremo urejati enotno na evropski ravni. V zahodnem oziroma severnem delu Evrope je običaj, da se študenti pri približno 18 letih popolnoma osamosvojijo, zato države ves denar, namenjen preživetju in študiju, namenjajo njim. V mediteranskih državah pa gre določen del podpore še vedno družini in tega zaradi tradicije načina življenja ne moremo poenotiti. Si pa prizadevamo, da bi visoko šolstvo odprli tudi skupinam, ki jim trenutno ni dostopno. To so mladi iz družin s slabšim socialno-ekonomskim položajem, manjšine, kot so v Sloveniji Romi. Želimo si, da bi države v naslednjih dveh letih naredile akcijske načrte, kako takšne mlade vključiti v študij.
Kakšen je vaš odnos do zasebnih fakultet, glede na to, da v imenu ESU zagovarjate javno visoko šolstvo? Ali zasebne fakultete potrebujemo?Odvisno, o kakšnih zasebnih fakultetah govorimo. Takšne, ki bi želele s tem služiti in jih poznajo na primer v ZDA, pri nas jih ni, absolutno zavračamo. Načeloma zasebnih fakultet in univerz ne podpiramo zato, ker menimo, da mora biti visoko šolstvo javna odgovornost. Torej mora država poskrbeti za javni sistem visokega šolstva, ga financirati in omogočati vpis vsem, ki to želijo. Sicer tudi v skandinavskih državah poznajo zasebno visoko šolstvo, a ker imajo dobro razvit javni sistem, s tem nimajo težav. V Angliji so zasebne fakultete najbolj elitne, kar je problematično, saj se vanje lahko vpisujejo le premožnejši študentje. Pri nas, kjer zasebnim fakultetam dajemo javni denar, je ravno obratno, zasebne fakultete so tiste, ki imajo včasih dvomljivo kakovost. Če že obstajajo zasebne fakultete, je v njih treba vzdrževati vsaj enako kakovost študija kot v javnih. To ne sme postati način, da bi študente čim prej spravili do diplome.
Prizadevali si boste tudi za dvig mobilnosti evropskih študentov. V Sloveniji imamo s tem težave, le okoli trije odstotki naših študentov gredo po študijske izkušnje v tujino, evropski cilj naj bi bil 20 odstotkov. Kako nameravate to storiti v času, ko tudi Evropi primanjkuje denarja za programe izmenjave študentov?Med študenti trenutno ni zavedanja, zakaj je mobilnost dobra in kaj vse prinese. Mobilen si lahko tudi z drugimi štipendijami, ne samo z Erasmusom, ali celo brez njih. Prizadevali si bomo tudi, da si bodo države med seboj bolj zaupale. Ena večjih preprek mobilnosti je namreč priznavanje študija, ki je bil opravljen v drugi državi. Priznanje predmetov iz druge države je za študenta birokratska nočna mora.
A vseeno po takšnem »izletu« pridobiš drugačen pogled, spoznaš drugačen študijski sistem, drugačne odnose med profesorjem in študentom. Razširiš obzorja ter kasneje svoje ravnanje prilagodiš tem spoznanjem.
Kaj konkretnega bodo imeli slovenski študentje od vašega predsedovanja?Izvoljen sem bil za predsednika vseh evropskih študentov, zato ne morem favorizirati ene same države. Upam pa, da bo moje predsedovanje tudi prek neformalnih stikov spodbudilo tok informacij in da se bodo razmere tudi za slovenske študente vsaj nekoliko izboljšale.