Okrepiti bi bilo treba tudi preventivo, opozarja. Zdajšnje strmo naraščanje debelosti pri otrocih vodi v novo epidemijo srčno-žilnih bolezni.

V mariborskem UKC so pred dnevi sicer odpovedali stavko, a težav, kot je ob napovedi odstopa namignil predstojnik Vojko Kanič, še niso rešili. Bi lahko pri vas, če se v prihodnje še kaj zaplete, sprejeli dodatne bolnike?

Bolnike z akutnim miokardnim infarktom bi lahko sprejeli, a jih ne bi mogli kar takoj poslati nazaj v Maribor. Pri nas bi tako težje sprejemali nenujne bolnike, čakalne dobe za ljubljansko regijo bi se še podaljšale. V vsakem primeru bi morali pri oskrbi upoštevati sodobne smernice.

Kako pomagate bolnikom z infarktom?

Ugotovimo, katera žila je zaprta, potem poskrbimo, da se odpre in da se čim prej vzpostavi pretok, na primer s pomočjo žilne opornice. Pri tem je ključen čas – bolnik mora dovolj zgodaj priti do katetrskega laboratorija. Tudi zato bi bilo neprimerno, da bi bolnike vozili z mariborskega konca. Ne glede na to, ali bi bil bolnik prepeljan z rešilcem ali s helikopterjem, bi to pomenilo zamudo.

Ali ljudje sami vedno prepoznajo infarkt in pridejo takoj k zdravniku?

Ne, včasih ne občutijo tipične bolečine za poprsnico, ki se širi po levi roki in v vrat. Manj na primer čutijo bolniki s sladkorno boleznijo, bolečina se lahko začne celo v čeljusti.

Srčni infarkt je najpogostejši med ljudmi poznih srednjih let in starejšimi, a pri vas zdravite tudi nekatere zelo mlade bolnike. Kaj se zgodi v teh primerih?

Infarkt lahko doleti že ljudi pred 30. letom. Osnovna bolezen je sicer vedno ateroskleroza (kronična, napredujoča bolezen arterij, op. p.), ki je pri nekaterih zgodnejša. Včasih gre za družinsko motnjo v presnavljanju maščob, a tudi mlajše ljudi, ki kadijo, živijo stresno, veliko sedijo...

V UKC Ljubljana je po neuspešnih pogajanjih z dobavitelji v vodo padlo naročilo biorazgradljivih žilnih opornic, primernih zlasti za mlajše bolnike z infarktom. Kaj bo to pomenilo za zdravljenje?

Idealna žilna opornica je taka, ki je po določenem času v žili ni več oziroma pri kateri se poseg v žili čim manj pozna. Cilj je tudi čim manj ponovnih zožitev žile na mestu žilne opornice zaradi reakcij tkiva. V zadnjih letih prihajajo v uporabo različne izboljšave opornic. Prav je, da je na voljo čim več različnih, saj je za enega bolnika najboljša ena, za drugega pa druga.

Biorazgradljive opornice lahko še vedno naročimo neposredno, za konkretnega bolnika, res pa je njihovo število zdaj omejeno. Jeseni se bomo na novo pogovarjali z dobavitelji in prepričana sem, da bomo uspeli. Hkrati pričakujem, da se bo cena takšnih žilnih opornic v prihodnje znižala. Ko novost pride na trg, je cena sprva visoka, potem pa pada. Ne le zaradi časa, ampak tudi vse širše uporabe.

Boste žilne opornice, ki pustijo manj sledi na žili, v prihodnje uporabljali pri večjem delu bolnikov?

Za zdaj tako kaže, res pa se biorazgradljive žilne opornice uporabljajo šele nekaj let. Tako kot pri zdravilih lahko tudi pri materialu, ki ga vgradimo v telo, začetno navdušenje uplahni, ko je na voljo več podatkov oziroma študij.

V zadnjih letih ste na vašem oddelku uvajali niz novosti, na primer pri zdravljenju srčne aritmije. Na katere trenutno še posebej računate?

Veliko si obetamo od nefarmakoloških tehnik zdravljenja aritmije (brez zdravil, op. p.), ko skušamo aritmijo odpraviti z radiofrekvenčno ablacijo ali pa krioablacijo. Pri slednji zamrznemo del tkiva, kjer aritmija nastaja. Če smo uspešni, bolniku ni treba jemati antiaritmikov, ki imajo lahko veliko stranskih učinkov. Če imamo pred sabo mladega človeka, ki bi moral ta zdravila jemati še vrsto let, se raje odločimo za druge možnosti. Pomemben napredek je tudi pri implantabilnih kardioverter defibrilatorjih – posebnih srčnih spodbujevalnikih, s katerimi preprečujemo oz. zdravimo hudo motnjo srčnega ritma.

Pri ljudeh s srčnim popuščanjem pa uporabljamo srčne spodbujevalnike, s katerimi ponovno uskladimo delovanje desnega in levega prekata. To upočasni potek bolezni, kar lahko odloži presaditev srca. Tukajšnji mladi zdravniki raziskujejo, pri katerih bolnikih je takšna resinhronizacija uspešna. Ko bomo to razumeli, bomo lahko vnaprej vedeli, pri katerih bolnikih je takšno zdravljenje smiselno.

Ravno pri radiofrekvenčni ablaciji, s katero zdravite motnje srčnega ritma, imate zelo dolge, tudi več kot enoletne čakalne dobe. Prav tako so predolge čakalne dobe na invazivne preiskave.

Nad dopustno čakalno dobo treh mesecev pri stopnji nujnosti hitro na koronografijo čaka 91 bolnikov, pri stopnji nujnosti redno pa 29. Če se bolniku med čakanjem na preiskave stanje poslabša, se sicer takoj odzovemo, zagotovo pa lahko zdajšnje čakalne dobe bolnike ogrožajo.

Na podaljševanje čakanja je vplivalo vse večje število bolnikov na čakalni listi. Invazivno diagnostiko zdaj opravljamo tudi pri nekaterih boleznih, kjer je prej nismo. Poleg tega ni koronografija danes več nikakršen bavbav, saj ni povezana s kakšnim večjim tveganjem.

Predolgo čakanje srčnih bolnikov na diagnostiko je postalo problem celotnega slovenskega zdravstva. Del bolnikov se zato že ozira v tujino. Kako bi morebitno množično prehajanje vplivalo na delo slovenskih oddelkov?

Dvomim, da se bo za tujino odločalo kaj dosti bolnikov. Večina bolnikov iz ljubljanske regije na primer zaupa UKC in se odločijo, da bodo tu vztrajali kljub predolgim čakalnim dobam. Ni tako enostavno na koronografijo čez mejo, tudi če gre samo za Celovec. Težava je lahko že jezik.

Kako bi bilo mogoče skrajšati te čakalne dobe?

Mariborskemu katetrskemu laboratoriju bi bilo treba zagotoviti sodobno opremo, tudi v Ljubljani bi potrebovali tretji katetrski laboratorij. Pri nas tudi popoldan opravljamo diagnostiko, da opravimo čim več dela. Pogledati bi bilo treba, ali so povsem izkoriščene tudi druge kapacitete po Sloveniji.

Ali v bolnišnici že občutite bolj sistematično odkrivanje kroničnih bolezni v referenčnih ambulantah osnovnega zdravstva?

Prepoznava bolezni pri družinskih zdravnikih se je močno izboljšala. Pozna se tudi večja ozaveščenost ljudi, ki ob težavah bistveno prej kot pred leti poiščejo zdravnika.

S kakšnim tempom se zmanjšuje umrljivost za srčno-žilnimi boleznimi?

Od leta 1985 do 2010 se je umrljivost zaradi bolezni obtočil zmanjšala za skoraj 59 odstotkov, od leta 2008 pa je pri moških umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni že nižja od umrljivosti za rakom. Žal gredo ženske očitno kasneje k zdravniku. Zelo sem zadovoljna, da se krepi ozaveščenost, na primer glede zdrave prehrane. Ta je sicer bistveno dražja od nezdrave, kot npr. ribe, ki so veliko dražje od mastnega in manj kakovostnega mesa.

Bi morala v to z davčno politiko poseči država?

Prav bi bilo, da bi bili pri nezdravi hrani davki višji, pri zdravi pa nižji. Navsezadnje zato, ker v družinah s finančnimi težavami tudi otroci pogosto niso deležni zdrave prehrane.

Slovenski otroci so po podatkih OECD četrti na svetu po debelosti. Kako bo to v prihodnjih letih vplivalo na njihovo zdravje?

To lahko vodi v novo epidemijo srčno-žilnih bolezni. Debelost v otroštvu v veliki meri napoveduje kasnejše obolevanje za srčno-žilnimi boleznimi. Zaradi tega trenda se lahko v prihodnje izniči, kar smo v Sloveniji dosegli z izboljšanjem življenjskega sloga pri današnji srednji generaciji. Ta bistveno bolj kot starejše generacije pazi pri prehrani, se več giblje, manj kadi...

Morda želijo ti isti ljudje svojim otrokom nuditi čim več in jim tako povsem brez potrebe kupujejo sladkarije in sladke pijače. Zavedati bi se morali, da se lahko aterosklerotične spremembe v žilah začnejo že pri mladostnikih, prav tako motnje metabolizma. Pogledati bi bilo treba tudi, kaj otroci jedo v šolah. Dober zgled je morda kuhar Jamie Oliver, ki je šolsko prehrano v Angliji spremenil na bolje.

intervju