Slovenska Cerkev je želela obnoviti položaj, kakršnega je imela pred drugo svetovno vojno. To je bilo po eni strani razumljivo, saj je bila po vojni potisnjena v zakristije in so le maloštevilni duhovniki to razumeli kot priložnost za duhovno preobrazbo Cerkve in zato tudi niso dojeli smernic 2. vatikanskega koncila, ki je sprejel sekularizacijo in zahteval, da se Cerkev odreče privilegijem, postane skromna in stopi na stran malega človeka. Ko je po osamosvojitvi Slovenije vodstvo slovenske Cerkve z nadškofom Šuštarjem in, po mojem, glavnim strategom Antonom Stresom na čelu načrtovalo, na kakšen način naj se vključi v novo družbeno stvarnost, je imelo v mislih model integristične Cerkve, da bo s finančno in gospodarsko močjo obvladovala družbeno življenje. Nadškof Šuštar je večkrat poudaril, da bo imela Cerkev toliko družbenega vpliva, kolikor bo imela finančne in gospodarske moči.
In prvi korak k tej moči je bila denacionalizacija?Da. Nimam sicer dokazov, po pričevanju osebe, ki je pri tedanjem dogajanju sodelovala, naj bi podpredsednik Demosove vlade za gospodarstvo Jože Mencinger moral na zahtevo nadškofa odstopiti, ker je nasprotoval sedaj veljavnemu zakonu o privatizaciji. Gotovo je šlo za dogovor z levico, saj se je tedaj govorilo, da je dogovorjeno, naj se deli družbeno premoženje Slovenije na pol po političnih blokih. Tako imenovane elite so si s tem zakonom prilastile premoženje države in državljanov. Seveda pa obnova katoliškega integrizma ni bila značilna le za slovensko Cerkev. Papež Wojtyla je imel načrt rekatolizirati Evropo iz tako imenovane katoliške srednje Evrope, kamor spada tudi Slovenija. Za to pa potrebuješ denar. O tem projektu je leta 2001 pisala italijanska revija za geostrateške študije Limes v številki z naslovom 'Papežev imperij'.
Govorite o vpletanju Cerkve v delovanje Demosove vlade, katere predsednik Lojze Peterle je pravzaprav izšel iz krščansko-socialnega gibanja, ki ste ga ustanovili vi. Bil je njegov tajnik...Peterle se je dal imenovati za tajnika. Na občnem zboru društva 2000 leta 1989, ki se je preimenoval v ustanovni zbor Slovenskega krščanskega socialnega gibanja, polovico ljudi nisem poznal. Med sejo je prišel k meni Janez Podobnik z naročilom, naj pazim, ker hoče Lojze narediti razdor, zato ga ne smemo izvoliti. A je bil po demokratičnem načelu pač izvoljen. Smo pa takoj po ustanovitvi gibanja spoznali, da bo prišlo do napetosti s cerkvenim vodstvom.
Se je nameravalo gibanje oblikovati kot stranka?Da, vendar ne na vrat na nos. Če hočeš oblikovati stranko, moraš imeti dovolj sposobnih ljudi in članstva. Krščanska demokracija je kasneje postala najmočnejša Demosova stranka s pomočjo župnijskih svetov, ki so bili njeni volilni odbori. Naše izhodišče je bilo krščansko socialno gibanje, ki se je od Kreka do Kocbeka uveljavilo kot eno najbolj socialno usmerjenih in učinkovitih politik v novejši slovenski zgodovini. Nadškofa Šuštarja sem takoj po ustanovitvi gibanja zaprosil za sestanek, ki se ga je udeležilo celotno vodstvo cerkvene strukture z njim na čelu. Njihov glavni govornik je bil Anton Stres in takoj je bilo jasno, da imava različne poglede. Po treh urah razprave je kasnejši novomeški župan in poslanec Marjan Dvornik izgubil živce in rekel: Gospodje, če bi ustanavljali klerikalno stranko, bi nas vi podprli, ker vztrajamo pri krščanskem socialnem projektu, pa ste proti nam. Nastala je popolna tišina.
Zakaj ste se umaknili s čela gibanja?Na drugem zboru gibanja, ki je potekal v frančiškanski dvorani na Tromostovju, je Peterle sporočil, da na škofiji zahtevajo, da on prevzame vodstvo gibanja in da se moramo vsi, ki zagovarjamo socialno smer, umakniti, sicer Cerkev ne bo podprla stranke na volitvah. Ker po prepričanju nisem mogel voditi klerikalne stranke, sem takoj ponudil odstop, čemur je Taras Kermauner nasprotoval. Zato se je odstop zavlekel za nekaj mesecev.
Torej je bil že tedaj sklenjen dogovor med Cerkvijo in Peterletom o ustanovitvi klerikalne stranke?To je bilo dogovorjeno že prej v krogu katoliških izobražencev, ki so se zbirali pri nadškofu in v organizacijah politične emigracije. Sicer pa sva se s Peterletom razšla že, ko so Grmiča odstranili iz vodstva Mohorjeve družbe (MD) na Peterletovo zahtevo in na Stresovo pobudo. Ker je revija Znamenje odšla iz MD z Grmičem, je, mislim da v začetku leta 1986, Peterle posredoval na občnem zboru društva 2000 predlog, da revijo 2000 prevzame MD, ker Cerkev potrebuje svojo revijo za izobražence. A bi se moral jaz kot urednik umakniti, revijo pa bi prevzel Peterle. Občni zbor ga je zato razrešil odgovornega uredništva in zahteval njegovo izključitev, čemur sem nasprotoval.
Kdaj in zakaj je Cerkev prenehala podpirati Peterleta in se je usmerila k Janši? Je šlo za čisti pragmatizem, ker je Janševa stranka postajala močnejša od SKD?Seveda. Lojzetu sem napovedal, da ga bodo zavrgli, ko ga ne bodo več potrebovali. To je v totalitarnih inštitucijah nekaj običajnega; dogajalo se je tudi v partiji.
Kaj je danes s katoliško politično opcijo pri nas?Nadškofu Šuštarju sem po prvih parlamentarnih volitvah aprila 1990 pisal, da pri obnovi klerikalne politike ne morem sodelovati, ker taka politika vodi k novemu narodnemu razkolu, in da sem prepričan, da klerikalna politika nima prihodnosti pri nas. To se je uresničilo. Zato ne verjamem, da lahko uspe kakšna katoliška stranka, pa tudi nobena ideološko zamejena stranka danes ne zmore več reševati konkretnih družbenih problemov, ker je zapredena v svojo ideološko izključujočost.
Če se vrneva k dogajanju v Cerkvi danes. Novi papež tako s svojim ravnanjem kot z napovedmi obljublja pomembne spremembe. Menite, da mu jih bo uspelo izpeljati?Ko je Wojtylov predhodnik Janez Pavel I. dregnil v vatikansko banko, je umrl. Sedaj se kaj takega verjetno ne more zgoditi, ker bi bil preočiten škandal. Da pa papež Frančišek ne more zaupati svojemu 'dvoru', je očitno, saj se ne preseli v apostolsko palačo. Gotovo ima jasen načrt o reformi Cerkve, da spravi v red vatikanske finance, da se Cerkev vrne h koncilskim smernicam, da se moralno prečisti... To kažejo njegove dosedanje uspešne poteze. Papež je absoluten vladar in ima možnost za temeljito reformo Cerkve, toda vladar je močan, če ima za sabo svoj dvor. Bergoglio bi moral biti za papeža izvoljen že na prejšnjih konklavih, a je kurija to preprečila. Stanje v kuriji se od tedaj ni spremenilo in tudi nasprotovanje sedanjemu papežu ne. To je mogoče razbrati tudi iz izjave kardinala Rodeta, da je tudi v Vatikanu slišati kritične glasove o papeževih potezah. Če bi imel papež trden položaj, si kurijski kardinal kaj takega ne bi upal reči.
Si tudi Ivan Štuhec ne bi upal nastopiti s tako ostro kritiko vatikanske odločitve o odhodu nadškofov?Verjetno ne, čeprav je pri Štuhečevi izjavi treba upoštevati njegov vzkipljiv značaj. Papežev uspeh je odvisen od naslednjih potez. Če bo korenito prevetril kurijo, kar napovedujejo za jesen, bo to korak h krepitvi njegove moči. Vendar bistveno premajhen. Po Janezu XXIII. in Pavlu VI. je v Vatikanu zavladala predkoncilska konservativna smer, torej bi bilo treba Cerkev radikalno reformirati. Po mojem prepričanju pa za to obstaja zgolj ena pot: dati večjo avtonomijo krajevnim cerkvam, minimalizirati moč kurije in odpraviti kardinalski zbor. Papeža bi morali demokratično voliti predsedniki škofovskih konferenc. Taka reforma bi oslabila središče, ki stoletja oblikuje cerkveno politiko po svojih interesih in spreminja papeško oblast v svoj podaljšek. Zato dvomim, da bo sedanjemu papežu uspela tako korenita reforma cerkvenega ustroja.
Nekateri analitiki poudarjajo, da moč sedanjega papeža vendarle ni tako majhna, saj ga Cerkev še kako potrebuje za vsaj delno povrnitev njenega ugleda.Moja prva misel ob njegovi izvolitvi je bila, če sem nekoliko šaljiv, da je katoliška Cerkev potrebovala svojega Obamo. Seveda je morala izbrati človeka, ki ima moralni ugled in je znan po skrbi za malega človeka, a poglejte, kaj je ostalo od Obame in njegovih velikih obetov. Papež ima seveda več možnosti, a pogojno, če bo izvedel reforme.
Če uporabim vaše besede – tudi slovenska Cerkev potrebuje svojega Obamo.Saj mogoče ga bo dobila, vprašanje pa je, kaj bo lahko naredil. Treba bi bilo spremeniti miselnost, za to pa je zgolj menjava na vrhu premalo.
Nekateri v tem, da je mogoče v slovenski Cerkvi v zadnjih dneh slišati tako pohvale kot kritike na račun Vatikana, zaznavajo njeno demokratizacijo.Sam v tem ne vidim demokratizacije, pač pa vpliv demokratičnega vzdušja v družbi, kjer so kritični glasovi nekaj normalnega. Za resničen dialog znotraj Cerkve bi bilo treba spremeniti njen ustroj in mentaliteto. Ob finančnih aferah mariborske nadškofije sem predlagal, da bi vsi, tako duhovniki kot laiki, ki se čutimo prizadeti, podpisali ustrezen poziv vodstvu slovenske Katoliške cerkve, kar bi bilo recimo v Avstriji nekaj normalnega. Pri nas nisem nagovoril skoraj nikogar.
In kaj bi bila vsebina te peticije?Pozvala bi vodstvo Cerkve, da prizna napačne odločitve in popravi krivice vsaj malim delničarjem, kar je zahteval pater Klaus. Zdaj predstavniki Cerkve poudarjajo, da solidarnosti znotraj nje ne more biti. Zakaj ne? Cerkveni zakon jasno določa, da posamezna škofija lahko upravlja le z določeno vsoto premoženja, saj je vsa cerkvena lastnina v pristojnosti in lasti Vatikana, zato ne razumem, zakaj ne bi moglo biti solidarnosti znotraj Cerkve, vsaj krajevne. Zavračanje solidarnosti nazorno kaže, kako globoko sta padli moralna zavest in drža vodstva Cerkve na Slovenskem.
