Otmar Klipšteter

Z virusom se je okužil po naključju

Svojo novinarsko strast je kot novinar in urednik izživljal pri dveh časopisih. Prvih dvajset let je ostal zvest Večeru, naslednjih dvaindvajset pa je s svojimi zgodbami iz štajerskega konca razveseljeval bralce Dnevnika in Nedeljskega dnevnika. Novinarski virus je Klipšteterja našel po naključju. Med študijem zgodovine je izvedel, da pri časopisu Ljudska pravica iščejo novinarje. Za dobri dve leti je študij obesil na klin in se posvetil pisanju. »Pišeš o stvareh, zaradi katerih boš imel posledice in težave, ampak ravno zato se jih lotevaš. Preprosto okužen si,« sedaj razlaga Klipšteter. Delo je bilo zanimivo in nič ga ni vleklo nazaj v študijske klopi. Ko je Ljudska pravica ugasnila, ker so jo združili s Slovenskim poročevalcem, za mnoge ni bilo več dela. Pristal je na Večeru, kjer ga je takratni urednik Milan Filipčič sprejel z odprtimi rokami.

Precej časa je posvetil pisanju o težavah pri stanovanjski gradnji, arhitekturi in cestni problematiki. »Vse to so bile teme, v katerih je oblast kot nekakšen ventil za sproščanje pritiska dovoljevala kritiko. Ljudi je zelo zanimalo, kako nastaja mesto, vsakdo je bil nezadovoljen s cestami,« pripoveduje o relativni svobodi takšnega poročanja. Spremljal je seje mestne urbanistične skupine, kjer je posebno pozorno prisluhnil razpravam pod točko razno, saj se je tam vedno našla kakšna zanimiva tema za novinarsko obdelavo. V 60. letih je napisal znani članek o cestni aferi, ko so zvezne oblasti odvzele financiranje avtocestnega odseka Maribor–Arja vas in ga preusmerile v druge dele države. Prišlo je do znanega obračuna zveznih oblasti z liberalno mislečim predsednikom slovenskega izvršnega sveta Stanetom Kavčičem. »Večer je bil takrat v primerjavi z ljubljanskimi časopisi bolj kritičen. Veljal je za časopis podeželja, ki so ga v Ljubljani opažali z enodnevno zamudo.«

Leteči dopisnik v fičku

Cestna afera je bila eden izmed redkih primerov, da je Klipšteter s svojim poročanjem segel v nacionalno politiko. Ta ga ni nikoli zanimala. »Nacionalno politiko nam je pisal Tanjug,« pravi Klipšteter. Zanimive zgodbe so se v časopisu tako zvrstile šele od tretje strani naprej. V tem delu časopisa je Klipšteter dve leti nastopal tudi kot leteči dopisnik s Koroškega, kamor se je s službenim fičkom trikrat na teden odpravljal iskat zgodbe in jih po vrnitvi ob devetih zvečer diktiral strojepiski za objavo v naslednjem časopisu. Poročal je o nepriljubljenih stvareh, kot denimo o tem, kako je železarski trak v tovarni zajel lase delavke in jo skorajda skalpiral, kako je na policijski postaji eksplodirala peč in padla na fička, v katerem je umrl dojenček, in kako je šef ravenske policije tihotapil avtomobilske gume. Vsakič znova se je moral znajti, kako najti vire za te zgodbe. Eden od njegovih koroških globokih grl je bil tudi tamkajšnji župnik.

Pisanje je vedno predstavljalo njegovo strast, preizkusil pa se je tudi z urednikovanjem lokalne strani, kasneje v 70. letih pa je po posluhu vodstva Večera skupaj z Golobom ustanovil tednik 7D. Kot navdušen košarkar in smučar je sodeloval tudi pri vzpostavljanju tiskovnega središča za Zlato lisico. Kot novinarski maček, ki ve, kako pomemben je dober mentor, pa je skupaj z Golobom na Večeru začel poučevati mlade novinarske upe in vzgojil celo generacijo odličnih novinarskih peres.

Tako na Večeru kot na Dnevniku so ga zanimale zgodbe malih ljudi. Morda je tudi zato kot velik humanist leta pozneje ob slovenski osamosvojitvi v svojem stanovanju skrival mlade dezerterje iz jugoslovanske vojske in prevzel skrbništvo nad bosanskima deklicama, ki sta pred vojno vihro prebežali v Slovenijo. Reportaže so bile ves čas njegova velika strast. S fičkom se je odpravil na reportažno pot do Črnega morja, z amijem pa na Dansko, kjer je ob pojavu prvih danskih mehkih pornografskih filmov v Jugoslaviji poskušal ugotoviti, ali so tamkajšnje mladenke res tako radoživa bitja, kot se je prikazovalo v filmih. Če s poročanjem o seksualni liberalnosti Dancev ni rušil tabujev v takratni jugoslovanski družbi, pa jih je zagotovo s svojo kolumno o moških gospodinjskih opravilih. Kot novopečeni oče, ki je brez predsodkov poprijel za smrdljivo plenico in se tudi ni izogibal drugim hišnim opravilom, je začel pisati predvsem pri ženskah priljubljeno kolumno Gospodinjec. Šele leta pozneje je SSKJ prepoznal nov Klipšteterjev besedni izum kot dovolj dober za uvrstitev med več kot sto tisoč besed obsežni opus slovenskega jezika. Na Klipšteterjevo razočaranje so mu dodali oznako šaljivo.

S peresom iz platine

Lep čas je Klipšteter uspešno krmaril skozi svinčeno obdobje socializma, vse dokler ni bil zaradi političnih pritiskov leta 1980 prisiljen presedlati na Dnevnik. V dvajsetih letih je s številnimi članki partiji stopil na žulj. Med kolegi je postal nepriljubljen tudi zato, ker je kritiziral neprofesionalni žurnalizem, posledično pa je bil deležen tudi neupravičenega tožarjenja nekaterih novinarskih kolegov pri oblasteh. »Šef mariborske partije mi je ponujal učiteljsko mesto, če opustim žurnalizem. Vedel sem, da se bodo pritiski nadaljevali, in sem raje odšel.« Brez pomislekov mu je kot novinarju, ki ga rad bere, službo nemudoma ponudil takratni Dnevnikov urednik Milan Meden. Na novem mariborskem dopisništvu je trdo delal in vsak dan svoje članke v predinternetni dobi v redakcijo pošiljal z vlakom ali avtobusom. Dnevnik in Nedeljc sta takrat na železniški postaji dobila svoj poštni nabiralnik, v katerem so šoferji ali kondukterji kot pismonoše puščali Klipšteterjeve tekste, ki so že naslednji dan v časopisu zaokrožili po Sloveniji.

Tudi del teh zgodb je zbran v njegovi prvi in, kot pravi, verjetno zadnji knjigi z navidezno pomenljivim naslovom Ne živi predolgo. »Če se odločite živeti dolgo, uživajte. Jaz sem to življenje res užival. Zdravniki so me pregledali čez vse, res vse odprtine. In sem preživel,« se smeji z življenjskim optimizmom napolnjeni 81-letnik. Knjigo je napisal v nekaj mesecih – s peresom iz platine: »Še vedno piše in piše luštne stvari.«