Ne spomnim se vseh podrobnosti, saj sem bila takrat še majhna. Največja razlika, ki se je spomnim, je bila v šolanju. To je na Kitajskem zelo strogo. Med tednom sem živela v internatu. Vsak dan smo vstajali ob šestih zjutraj, potem smo imeli skupno telovadbo, po telovadbi pa zajtrk. Po zajtrku smo imeli štiri ure šole, potem dve uri prosto za kosilo in nato še štiri ure poka. Po večerji smo imeli dve uri prostega časa, sledili sta samostojno učenje in delanje domačih nalog do približno devetih zvečer. Dokler nisi naredil domače naloge, nisi smel v posteljo.
S čim so se na Kitajskem ukvarjali tvoji starši?Oči je delal za podjetje, ki je proizvajalo pohištvo in prenavljalo stanovanja, mami pa je bila gospodinja. Ni bilo slabše kot zdaj, bilo je podobno. Mogoče moramo v Sloveniji malce bolj garati.
Kaj je bil torej glavni razlog, da ste se preselili, in zakaj ravno v Slovenijo?Nismo se preselili vsi hkrati. Oči je odšel, ko sem imela štiri leta, mama pa, ko sem jih imela šest. Starši so se odločili za Slovenijo, ker so tukaj že živeli naši sorodniki. Lažje je bilo priti nekam, kjer nekoga poznaš. Sorodniki so imeli odprto restavracijo in starši so najprej delali pri njih, mami kot natakarica, oči pa kot kuhar. S sestro Lindo sva po odhodu staršev živeli pri starih starših na Kitajskem, potem pa sva tudi medve prišli v Slovenijo. Potrebovali smo več denarja in tako smo odprli svojo kitajsko restavracijo, česar starši niso načrtovali od vsega začetka.
Kakšni so bili tvoji občutki, ko si zapustila domovino?Ko sem se preselila, sem bila stara osem let in navdušena, saj sem se veselila novih izkušenj in novih prijateljev.
Kako so te vrstniki v Sloveniji sprejeli?Sprva me niso. Do 3. razreda sem hodila na osnovno šolo Prule. Potem pa sem se iz dveh razlogov prepisala na osnovno šolo Toneta Čufarja. Prvi je bil ta, da je bila bližje naši restavraciji, tako da sem lahko hitreje prišla domov in pomagala. Drugi pa je bil ta, da se na Prulah nisem razumela s sošolci. Niso me sprejeli, ker sem Kitajka. Sedaj, v srednji šoli, se počutim bolje, ker imam čudovite sošolce. Na splošno pa je tako: nekateri ljudje bolj rasistično gledajo name in se sploh nočejo pogovarjati ali me spoznati. Nekateri pa so zelo prijazni, saj jih zanima moja kultura in so zelo odprti.
Zakaj si si za slovensko ime izbrala ravno ime Katarina?Ime mi je predlagal mamin prijatelj, bilo mi je všeč in všeč mi je bila tudi izgovarjava.
Kako si se naučila slovenščino?Mami je prijatelja Slovenca prosila, naj me nauči. Spomnim se, da sem imela takrat zvezek, v katerega sem si zapisovala nekatere slovenske besede v kitajščini. Bil je kakor moj mali slovarček. In vsak dan sem se morala naučiti vsaj deset slovenskih besed. Na začetku je bilo res težko. Čisto nič jezika nisem razumela in niti angleško nisem znala govoriti, da bi se lahko s kom vsaj kaj pogovarjala. Nekje do sedmega razreda še nisem znala dovolj slovenščine, da bi se res lahko z nekom pogovarjala. Poznala sem le osnove. Dobila pa sem tudi pomoč šole. Zame so poiskali učiteljico in enkrat na teden sva imeli učne ure slovenščine.
Kakšna je tvoja vloga v restavraciji?Ko sem hodila v osnovno šolo, sem tam delala več, ker je bilo v šoli manj obveznosti. Zdaj v restavraciji predvsem prevajam, kar je moje glavno delo, recimo na pogovorih za službo ali ko je treba kaj urediti, prevajam tudi različne dokumente, ki so potrebni za vodenje naše restavracije, saj starši ne znajo dobro slovensko. Težko natančno rečem, koliko časa delam, okvirno pa tri, štiri ure na dan. Vodenje kitajske restavracije je težko, saj moramo paziti na veliko stvari. Težave imamo z jezikom in določenih stvari ne vemo, saj je Slovenija povsem drugačno okolje kot Kitajska in ima drugačne zakone. In ne dobivamo nobene pomoči, vse smo se morali naučiti sami in se znajti. Podjetje sicer vodijo starši, imamo pa tudi računovodjo. Poleg družinskih članov v naši restavraciji dela tudi slovenska natakarica.
Kako torej poteka tvoj vsakdan?Zjutraj se zbudim in grem v šolo. Če pa pride kaj vmes in moram zjutraj z mami urediti kaj za restavracijo, grem šele po tem v šolo. Ko se vrnem, si po navadi vzamem kakšni dve uri zase, da se spočijem, naredim domače naloge in se učim. Nato začnem pomagati. Prosti čas imam predvsem med vikendi. Rada poslušam glasbo in gledam filme, včasih grem tudi v mesto s prijatelji.
Kaj pa prijatelji na Kitajskem, si z njimi ohranila stike?Imam prijateljico, s katero se zelo dobro razumeva in vsak dan komunicirava po spletu. Z vsemi drugimi sem stike izgubila. Na Kitajsko ne gremo prav pogosto, saj so vozovnice zelo drage. Povratna za eno osebo stane približno sedemsto evrov, tako da smo bili na Kitajskem v teh osmih letih, odkar sem v Sloveniji, samo dvakrat.
Pa bi se vrnila tja za stalno?Moji načrti za prihodnost ne vključujejo življenja na Kitajskem. Bi pa šla enkrat na leto za nekaj časa na obisk k starim staršem, ki so me čuvali in vzgajali, ko so bili starši že v Sloveniji. Z njimi imamo stike, mami jih vsak teden pokliče na Kitajsko. Želim si tudi študirati in kasneje živeti v Veliki Britaniji ali Nemčiji.
Kako bi se na kratko opisala?Včasih sem preveč zaprta vase, saj imam slabe izkušnje z ljudmi, ki so me obsojali in so bili do mene nesramni. Rada se družim s prijatelji, sem tudi zelo vesela in prijazna. Moj življenjski moto je »Fight or die« ali po slovensko »Bori se ali umri«.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.