Nomi Hrast

»Mladi lahko s svojimi idejami marsikaj spremenimo. Kolikor opažam, nam starejše generacije niso v veliko pomoč, zato bi si morali mi izboriti izkušnje, s katerimi bi pomagali mlajšim, ki še prihajajo. Da bi bila naša država tista, kjer bi mladi radi ostajali oziroma kamor bi se radi vračali in bi tukaj z veseljem ostali,« vneto razloži simpatična dijakinja II. gimnazije Maribor. Prepričana je, da dobre ideje ne bi smele ostati samo na papirju, izkušnje za to pa pridno pridobiva v debatnem klubu, v klubu za razmišljanje, kjer spoznava de Bonove metode kreativnega razmišljanja, in v angleškem klubu Model United Nations. Govori zelo odraslo, a se vseeno zmore nagajivo pošaliti, da je stol, na katerem je sedela na čelu državnega zbora, zelo mehak in ji je zdaj jasno, zakaj poslanci tako radi sedijo na njih.

Trije predstavniki šolske skupnosti smo zastopali šole v regijskem parlamentu, kjer so nato določili sedem delegatov podravske regije za nacionalni parlament. Dva sva bila izbrana, da greva v Ljubljano na pripravljalni sestanek, in eden od naju je pač moral kandidirati za predsednika.

Najprej sem želela samo sodelovati, da vidim, kako vse skupaj sploh poteka, zato je bilo zame že to, da sem prišla med delegate, izjemno. Ko se je odločalo o predsedniku, pa se mi je zdelo, da sem mogoče jaz tista, ki lahko nekaj spremenim. Da lahko mladim omogočim, da se bo njihovo mnenje slišalo. Otroci, mladi imamo v sebi neki optimizem. Tisto otroško radost, ki je odrasli nimajo. Nismo najpametnejši, ampak s to radostjo lahko podajamo sveže ideje, ki bi se lahko združile z modrostjo starejših in bi postajale še boljše. Tako bi lahko država bolj napredovala kot sedaj.

Kolikor mi je znano, je večina dosedanjih predsednikov že prej poznala otroški parlament. Vedeli so, kako poteka, na njem so že sodelovali kot delegati v sedmem ali osmem razredu, medtem ko se ga na moji osnovni šoli udeležujejo le devetošolci. Zame je bil kar mali čudež, da sem tako neizkušena dobila tako visok položaj v otroškem parlamentu. Kaj pa vem, mogoče sem jih prepričala z odločnostjo. Izbrali so nas na podlagi odgovorov na dve vprašanji: kaj bi naredili, če bi nam dali večjo vsoto denarja, in ali smo mladi dovolj ozaveščeni o konvenciji o otrokovih pravicah.

Glede konvencije se mi zdi, da smo mladi ozaveščeni o pravicah, ne pa toliko o svojih dolžnostih. Vsaj v šoli bi morali težiti k ravnotežju med ozaveščanjem o pravicah in dolžnostih, saj je oboje enako pomembno.

Odgovorila sem precej splošno, da bi verjetno vsak najprej pogledal, ali ima sam dovolj, ali je njegova družina v stiski, potem pa bi pogledal še, kje ga v družbi primanjkuje. Sama mislim, da živim povsem normalno najstniško življenje, zato denarja ne bi porabila zase. Izbrala bi kakšno organizacijo, ki ta denar potrebuje, in bi z vključenostjo vseh mladih in njihovo aktivnostjo pripomogla k napredku Slovenije. Velik problem je, da smo nekateri tu in tam, vsepovsod, drugi pa ostajajo doma, se smilijo sami sami, potem pa nas obtožujejo, da smo za to in to krivi mi.

Pravzaprav tega niso dojeli kot priložnost, da bi jim pri čem pomagala, ampak so to vzeli povsem neresno. Saj prej tudi sama nisem natančno vedela, kako deluje otroški parlament. Zdaj, ko sem del tega, pa še bolj opažam, da ga otroci zelo slabo poznajo. Po mojem bi morali njegovo delovanje in pomen učencem približati že v nižjih razredih osnovne šole, saj ima ogromno otrok že takrat mnenje, kaj bi se lahko spremenilo.

Pomembno je, da mladi že zgodaj vidijo priložnosti, da lahko tudi oni nekaj predlagajo in da lahko že, ko smo mladi, tudi nekaj spremenimo. Tega zavedanja danes med osnovnošolci ni. Vdani so v usodo, da tako, kot je, pač je. Ne razmišljajo, da se stvari lahko spremenijo in da so prav oni tisti, ki to lahko naredijo. Že v osnovni šoli ni mogoče spremeniti niti hišnega reda, kaj šele, da bi se mnenje učencev upoštevalo na državni ravni.

Mladi imamo veliko idej, a jih tudi sproti pozabimo. Če jih ne zapišemo, uresničimo, pobegnejo in nekatere izmed njih so res dobre. Enkrat na leto je veliko premalo, saj imamo toliko idej, mnenj, ki jih želimo izraziti. Moralo bi biti veliko več sej otroškega parlamenta in podobnih srečanj, na katerih ne bi povedali samo svojega mnenja, ampak bi slišali še mnenja ostalih iz drugih šol, iz drugih delov Slovenije, potem bi lahko skupaj našli najboljšo rešitev. Če bi imeli več časa kot le pol dneva, bi bile rešitve še toliko bolj uresničljive, ne bi ostale le na papirju, kjer jih nihče ne prebere ali pa jih kar vrže stran.

Oh, veliko jih je bilo, a žal od takrat nisem še nič slišala, kaj je z njimi, vem pa, da bi se lahko uresničile. Predlagali smo recimo 40-dnevni post brez facebooka, štafeto pozitive, dan brez medijev, ko bi objavljali samo pozitivne novice, in dan, ko bi politiki na seji govorili samo dobro. Če je vse, kar vidimo v državnem zboru, prepiranje, če so vse, kar lahko dobiš tam noter, sivi lasje in prideš ven izčrpan, ne da bi dosegel, kar si želel, je logično, da bomo hoteli samo čim dlje stran od politike.

Odvisno od okolja. Če to pomeni, da bi v tem času hodili recimo skupaj na počitnice, če bi imeli čas za druženje, bi bilo enostavno zdržati. Če bi bili sami doma, pa bi bilo zelo težko. Facebook je pač stvar, s katero si pomagamo. Najbrž se že zavedamo, da smo odvisni od njega in da smo pozabili, da smo lahko srečni pri zelo osnovnih stvareh, recimo na ulici. Določene stvari moramo doživeti na lastni koži, ne prek spleta. Je pa res, da se k moderni tehnologiji pogosto zatekamo tudi zaradi pomanjkanja časa. Če pogledamo urnik v srednji šoli, 33 ur pouka na teden, poleg tega pa je treba v popoldanskem času najti še čas za treninge, domače naloge in učenje, družino, hišna opravila, za branje dobrih knjig, ki jih nikoli ne prebereš, na koncu ne ostane nič časa za prijatelje. Enostavno druge možnosti za druženje kot na spletu pogosto ni.

Pogosto slišimo: »Ah, mladi, oni imajo ves čas na tem planetu. Tako so sproščeni, veseli...« Ja, mogoče smo pa res. Včasih nam je kar malo vseeno za vse skupaj, ampak ko pride do resnih odločitev, so pa vse, kar dobimo, skrbi. Naše ideje praviloma ne padejo na plodna tla, nanje ne dobimo pozitivnih odzivov. Ko predstavimo kakšno idejo in starejše vprašamo, ali bi nam lahko uspelo, je vse, kar dobimo: »Ojoj, to je pa tako težko. Pa veš, v tej naši državi, ta naša politika...« No, tukaj se naše ideje končajo. Tega ne potrebujemo, potrebujemo možnosti. Res je vsak začetek težak, ampak če bi si tudi sami upali bolj tvegati in bi preizkusili stvari na lastni koži, bi zelo veliko naredili za mlajše generacije. S svojimi izkušnjami jim bomo znali pomagati, da se bodo lažje prebili skozi čas, v katerem smo mi imeli težave.

Zelo me zanimajo sociološke teme, tako da bom verjetno izbrala družboslovje. Sem se pa že odločila, da bom letos na temo kariernega svetovanja naredila inovacijski predlog, da se nekaj s premeni na tem področju, da se zmanjša brezposelnost mladih po srednji šoli ali študiju. Morda bo to še en stran vržen papir, ampak to delam tudi za dušo, ker me ta tema zelo zanima, četudi tega ne bo nihče prebral. Ko delam to, se mi zdijo druge stvari v življenju lažje.