Analitik evropskega islama: Ni preprostih odgovorov

Za napad nanj. To z vojnami nima zveze.

Privlačnost je, ker ponujajo ummo, globalno skupnost ljudi prave vere. Mnogi muslimani po svetu, ki se čutijo izkoreninjene, družbo, v tem primeru francosko družbo, razumejo kot skupnost, ki jih zavrača. In si poiščejo neko drugo. Še posebej če se jim ponudi sama od sebe v privlačni obliki, ki jih odveže odgovornosti za lastno nesrečo. Politične prakse, ki izhajajo iz radikalnih interpretacij ideologije muslimanskih bratov v različnih oblikah, govorijo, da »nisi ti kriv, če te francoska družba zavrača. To je skupnost nevernikov. Ti pripadaš drugi skupnosti, globalni ummi pravih vernikov. To je tvoja skupnost.« Dajo ti novo identiteto, ki je za nekatere zelo privlačna. Treba je reči, da gre za zelo majhno manjšino. Ne bi se šel poceni psihologije, ker mora psiholog poznati svoje subjekte. Vendar bi rekel, da je za oba Parižana vzorec še kar jasen. Dva drobna kriminalca na robu francoske družbe, ki gojita razumljivo sovraštvo do družbe, ki ju zavrača. Ena struja islamizma jima reče, da je za njuno nesrečo kriva francoska družba, ki je krivična, ker temelji na krivičnih zakonih. Prepriča ju, da je to brezverska družba, ki ju zaradi njune vere nikoli ne bo sprejela.

Pove jima, da so njuni problemi enaki problemom Palestinca, ki živi pod izraelsko okupacijo, ali Afganistanca pod ameriškimi bombami. Razloži jima, da obstaja široka ameriška, sionistična, krščanska in zahodna zarota proti muslimanom. Onadva sta njeni žrtvi tako kot njun afganistanski ali palestinski brat. Če sprejmejo to naracijo, je rešitev tudi hitro jasna. Treba se je boriti.

Preprosto je na koncu. Na začetku je organizacija muslimanskih bratov, ki se je pred zatiranjem v Egiptu in drugih arabskih diktaturah že v začetku petdesetih let zatekla v Evropo. Najprej so razvijali zgolj strategijo postopnega zavzemanja države od spodaj in so se ukvarjali zgolj z državami, iz katerih so izšli. Njihova agenda je bila jasna. S političnimi instrumenti postopoma prevzeti oblast v državi in arabsko družbo uskladiti z zahtevami vere. Islam je tako kot judovstvo zelo normativna religija, ki natančno predpisuje, kaj je zapovedano in kaj je prepovedano. Dolga leta jih je zanimala samo dejavnost v arabskih državah. Potem so jih začele zanimati muslimanske skupnosti v Evropi. Oni so razvili podobno islama, ki ga ogrožajo laični in dekadentni vplivi zahoda. Podpirajo vojaške akcije v arabskih državah. Vendar Muslimanski brati v Evropi nikoli ne pozivajo k oboroženemu boju na tleh Evrope. Njihova ideologija, ki je politična ideologija prevzema nadzora nad muslimansko družbo, pa je dobra osnova za militantne džihadistične organizacije. Te pripadnikom muslimanskih bratov razložijo, da so dobro razumeli položaj in da naj na temelju razumevanja delujejo. Ves čas je treba imeti v mislih, da govorimo o zelo majhnih segmentih muslimanskih družb v Evropi.

Inteligentne reakcije so možne, nobena ni preprosta. Kinetična reakcija vojaškega ali policijskega tipa na nasilne epizode je potrebna. Vendar ne sme biti edina in ne sme biti dominantna. Po 11. septembru je prišlo do ekscesov v uporabi vojaške moči, predvsem v Iraku. Določena mera vojaške in policijske uporabe sile je neizogibna. Ljudi, ki streljajo z brzostrelkami, je težko aretirati. Ampak to so kratkoročne taktike. Dolgoročna strategija mora tem ideologijam odvzeti privlačnost. Evropa se ne sooča prvič s takšnim položajem. V sedemdesetih letih je bila zahodna Evropa soočena z napadi Rdečih brigad v Italiji in frakcije rdeče armade v Nemčiji. To so bile komunistične oborožene skupine na skrajnem robu delavskih gibanj. Kdaj so Rdeče brigade izgubile privlačnost? Ko je komunizem propadel in njegova ideologija ni več prepričala nikogar. Danes jih ni nikjer več. Pa so bila to zelo močna in učinkovita gibanja s širokim zaledjem. Islam je treba potisniti v ideološko konfrontacijo z zahodnimi ideologijami.

Res je, lahko je to reči, težko je izpeljati. Ko pride do soočenja, islamiste običajno prepričujejo slabo informirani in pogosto napačni ljudje, ki imajo zelo približne ideje o tem, kaj je islam. Dokler je tako, ne bo težko najti rekrutov. Nezadovoljne ljudi je treba prepričati z inteligentnimi argumenti, ne pa s tekmovanjem, kdo lahko glasneje kriči.

Seveda sem zaskrbljen. Vendar se mi zdi, da je treba biti zaskrbljen na pameten način in do prave mere. Mediji se te dni obnašajo, kot da je celina v vojni. Lepo vas prosim. Te fenomene smo že videli in smo se znali soočiti z njimi na način, ki naredi več koristi kot škode. Leta 1995, točno pred 20 leti, je bila v Franciji popolnoma ista situacija kot danes. V pariškem metroju in na francoskih vlakih so eksplodirale bombe. Napadalci niso bili iz Pariza, ampak iz Lyona. Odrasli so v Minguettes, ogromnih spalnih naseljih v pošastno grdi četrti Vénissieux. Tam živi veliko alžirskih priseljencev še iz časov alžirske vojne za neodvisnost. Nekdo je nekaj mesecev postavljal bombe po Franciji. Končalo se je s prav tako spektakularnim lovom čez francosko podeželje kot danes. Storilca pa so ustrelili v neposrednem televizijskem prenosu. To je povzročilo tri dni neredov v predmestjih francoskih mest, tako da je morala na koncu v šestih mestih posredovati francoska vojska. Takrat se ni začel veliki spopad v Evropi in mislim, da se ne bo začel niti zdaj. Razlogi za zaskrbljenost so. Nekam veliko število ljudi se je šlo borit v Sirijo, kar bo povzročilo velike probleme pri resocializaciji. To se dogaja sredi ekonomske krize, ki je sprožila zelo nestrpno razpravo o priseljencih in islamu. Dobro je vedeti, da smo se s temi rečmi že soočali in se kot evropske družbe znamo soočiti brez paranoje.

To ni prvič, da napadajo pisce. Smo pozabili Salmana Rushdija, ki je 25 let živel pod policijskim varstvom? Na japonskem so ubili njegovega prevajalca. Dva časopisa na Danskem in Švedskem pišejo v blindiranih zgradbah, ker sta objavila karikature preroka Mohameda. Te dinamike obstajajo, zaradi njih je treba biti zaskrbljen, ne gre pa prilivati olja na ogenj s sovraštvom ali s tem, da s pretirano pozornostjo iz idiotov delamo heroje.

Te dogodke je mogoče razumeti. To je treba vedeti. Ne gre jih minimizirati in v njih videti zgolj dejanje običajnih kriminalcev. Tudi jih ne gre odpraviti s tem, da gre za dva norca, ki se jima je zmešalo. Tukaj gre očitno za premišljeno operacijo, ki so jo načrtovali in izpeljali. Vendar hkrati ne gre za sveto vojno islama proti Evropi, ki bo končala v plamenih, za napadalcema pa niso neprištevne množice fanatikov. Večina muslimanov hodi v službo, če jo ima, in skrbi za svoje družine. Hkrati je treba vedeti, da se to dogaja v globalnem kontekstu političnega islama, kjer ima v mnogih državah tisoče ljudi jasno politično agendo islamizacije družb. Nismo pa na začetku tretje svetovne vojne svetovnega islama proti Zahodu. Predvsem politiki bi se morali tega lotiti z zelo natančnim razmislekom. Delati poceni politiko iz razgretih čustev lahko pripelje do posledic, ki jih bomo vsi obžalovali.