Res je, ampak mar nima ženska pravice izbirati zdravnika, ki mu zaupa, za katerega ve, da bo primerno poskrbel zanjo, če bo želela opraviti splav? Pri verjetno najobčutljivejšem posegu zaradi nezaželene nosečnosti bo ženska morala k drugemu zdravniku, ki ni njen izbrani zdravnik in ga ne pozna. Menim, da bi morala biti taka informacija, kot je ugovor vesti, javne narave. Tisti ginekolog, ki ima zadržke pri opravljanju abortusov in predpisovanju kontracepcije, naj ima to napisano v čakalnici ali na spletu. Pomembno je, da ženske to vedo, ko si izbirajo svojega ginekologa.
Mislim, da bi morali zakon o zdravniški službi v tem členu spremeniti. Tisti zdravnik, ki ženskam noče zagotavljati kontracepcije kot preventivni ukrep in opravljati abortusov zaradi nezaželene nosečnosti, naj pač ne dela specializacije iz ginekologije ali pa se sprijazni s tem, da je dolžan delovati v interesu žensk. Vem, da se sliši kruto, ampak dejansko primerjamo krutost s krutostjo – ko o ženski in njenem življenju oziroma njeni prihodnosti odločajo drugi.
Bi v primeru, da bi dosegli izbris pravice ugovora vesti zdravnikov, trpele kakšne druge pravice bolnikov?Ne, menim, da je ta možnost uzakonjena predvsem zaradi splava. Točnih podatkov, koliko je pri nas takšnih zdravnikov, ki odklanjajo opravljanje splavov, ni.
V Španiji so dolga leta splav dovoljevali, pred dvema letoma pa so ga spet prepovedali. V sosednji Hrvaški smo bili pred kratkim priča množičnemu uveljavljanju ugovora vesti ginekologov, kjer so v javnih bolnišnicah pustili ženske na cedilu v njihovih stiskah. Če ne bomo dovolj hitri in opozorili javnosti in zdravstvene politike, lahko hrvaški sindrom pljuskne tudi čez Kolpo.
Z nekaterimi vrednotami in dosežki na področju človekovih pravic se res pomikamo nazaj. Odrekanje kontracepcije oziroma splava je poseg v človekove pravice. Moramo stremeti k temu, da se bodo rojevali le načrtovani in zaželeni otroci, saj bodo le ti deležni prave mere ljubezni in blaginje.
Vsakdan zdravstvene prakse kaže odprte rane: predolge čakalne dobe, doplačevanje storitev, plačevanje prvih pregledov v specialističnih ambulantah, kadar hočemo hitro mnenje o bolezni, skoraj v celoti samoplačniško zobozdravstvo... Vaše združenje se od ustanovitve zavzema za solidarnost, ki je je v zdravstvu več kot očitno vedno manj.Solidarnost kot vrednota propada in je v našem prostoru že skoraj psovka. Pa vendar lahko rečem, da je k sreči še vedno prisotna v zdravstvenem sistemu v smislu plačevanja prispevne stopnje za osnovno zdravstveno zavarovanje v odstotkih glede na višino prejemkov zavarovanca. Po drugi strani pa je plačevanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nepravično, saj vsi, ne glede na materialni položaj, plačujemo enako premijo. Menim, da bi morali tisti, ki zaslužijo več, plačevati nekoliko višje premije za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Revni niso več le klošarji, revne so družine, otroci, mladi ljudje in tudi vedno več upokojencev. Bogastvo je pri nas preveč nepravično razporejeno.
V skupščini ZZZS ste delovali kot predstavnica delojemalcev, dejavni ste bili kot predstavnica sindikata zdravstva... Kakšne premike na bolje ste v času svojega delovanja dosegli?Lahko rečem, da je bilo včasih veliko več dialoga med različnimi partnerji v zdravstvenem sistemu, tudi sistem je bil naravnan k ljudem. Še vedno zagovarjam eno zdravstveno blagajno, ki naj v celoti zagotavlja plačilo pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Slovenija je premajhna, da bi se lahko poigravala z večjim številom zavarovalnic, kar zagovarjajo neoliberalci.
Ne smemo dovoliti, da bi že tako skromna finančna sredstva za zdravstvo pristala v zasebnih žepih ljudi, ki bi na račun zavarovancev in bolnikov bogateli. Zagovarjam tudi institut skupščine ZZZS kot organa, kjer se usklajujejo interesi zavarovancev. V preteklosti je to dobro delovalo, zato je treba nekoliko omiliti premočan interes kapitala v organih skupščine.
Ste morda zaradi nemoči v institucijah kasneje soustanovili Gibanje za ohranitev javnega zdravstva?Gibanje za ohranitev javnega zdravstvenega sistema je prebujalo slovensko civilno družbo. Ljudje so ozavestili, da se je za pravice treba boriti in da nobena pravica ni za večno dana. V tistem obdobju se je namreč z veliko naglico ter podporo zdravstvene in neoliberalne politike začela širiti ideja, da je po vzoru privatizacije gospodarstva treba privatizirati tudi del zdravstvenega sistema.
Koncesije so podeljevali brez javnih razpisov, brez natančnih kriterijev in ustreznih nadzorov. Vzniknile so samoplačniške ambulante, ki so in še vedno prosto oblikujejo cene. Bolnik, ki je v stiski, je zdravstveno storitev mnogokrat plačal v samoplačniški ambulanti, čeprav je storitev že plačal skozi prispevno stopnjo. Gibanje je imelo veliko podporo javnosti. V zelo kratkem obdobju smo zbrali blizu 80.000 podpisov prebivalcev, ki so se izrekli za javen, solidaren, pravičen, kakovosten in vsem ljudem dostopen zdravstveni sistem. Tudi podatki javnomnenjske raziskave so potrdili, da se je takrat 92 odstotkov Slovencev opredelilo za javni zdravstveni sistem, za katerega so pripravljeni prispevati nekaj več sredstev tudi s povišanjem prispevne stopnje.
Gibanje se je po treh letih razdvojilo. Nobeno nima več tako močnega neformalnega vpliva na politiko, kot ga je imelo ob ustanovitvi. Mislite, da je razkol sprožil nekdo hote ali je šlo le za merjenje moči znotraj članstva?Večina somišljenikov in podpornikov, ki so s podpisom podpirali cilje gibanja, se je odločila, da je neformalno obliko civilne družbe treba preoblikovati na podlagi zakona o društvih v formalno obliko in tako smo ustanovili ZaNas, ki mu je ministrstvo za zdravje podelilo status društva, ki deluje v javnem interesu.
Zagovarjamo temeljne vrednote delovanja javnega zdravstvenega sistema na principu solidarnosti, pravičnosti, dostopnosti in kakovostnem zdravstvenem sistemu z univerzalnim zdravstvenim zavarovanjem.
Ne pristajamo na to, da se v Sloveniji širijo pro bono zdravstvene ambulante, da zbiramo zamaške in prostovoljne prispevke za operacije otrok.
Kako ocenjujete zagotovilo ZZZS, da bodo letos zagotovili več denarja za krajšanje čakalnih dob?Upajmo, da to ni le neka predvolilna gesta generalnega direktorja ZZZS. Še pred nekaj meseci je govoril, da bodo leto končali z izgubo. Zdaj ko je zunaj razpis za novega direktorja, pa je nenadoma nimajo več... No, sicer si lahko to samo želimo in pozdravimo te rešitve, je pa treba stvari prevetriti in bolnikom omogočiti boljšo dostopnost zdravstvenih storitev. Ta je najbolj kritična v specialističnih ambulantah in na neki način tudi v Ljubljani. Prestolnica svoje bolnišnice nima. Imamo le klinični center, kot vrhunsko institucijo. Tja pa prihajajo bolniki iz vse Slovenije. Tako je Ljubljančanom dostop do storitev na neki način omejen. Povsod drugod po državi so čakalne dobe krajše kot v Ljubljani.
V zdravstvenih zavodih morajo spremeniti organizacijo dela in prav bi bilo, da po vseh teh letih pogajanj že končno dobijo tudi standarde in normative in seveda tudi prepotrebno mrežo izvajalcev. Nesprejemljivo se mi zdi tudi to, da bolnike v javnih zavodih na kontrolne preglede preusmerijo v zasebne ambulante. To je konkurenčna prepoved, ki pa se je v zdravstvu praviloma ne spoštuje. V svetu jo imajo, in zdravnik javnega ali zasebnega zavoda ne sme delati drugje za svoj račun.
Nekatera vodstva zdravniških organizacij si prizadevajo za komercializacijo zdravstva. Zdravstvene ustanove bi po njihovem morale postati gospodarske družbe, zdravstvena storitev pa tržno blago. Samo upamo lahko, da zdravstvena politika njihovega predloga ne bo upoštevala pri načrtovanju zdravstvene reforme in da bo slišala tudi glas ljudstva.