Banka Slovenije s svojimi regulacijskimi ukrepi banke usmerja v konservativnost. To je vsekakor prav, če ne gre za pretirano konservativnost. Mednarodni standardi računovodskega poročanja so uvedli individualno presojo izpostavljenosti po bančnih tveganjih. Vsak kredit, vsak kreditojemalec se ovrednoti glede na individualne kriterije, zavarovanja in njegovo boniteto v banki. Temu so namenjeni stresni testi, ki jih dela tudi evropska komisija, da bi poenotila merila v območju evra. Sodeč po stresnih testih nismo ravno najslabši, čeprav delež slabih kreditov zelo hitro narašča. Velik delež obstoječih slabih bančnih kreditov je vezan na panoge, ki so pri nas v recesiji, se pravi na gradbeništvo in finančne holdinge. Banke so tudi financirale menedžerske prevzeme, pri čemer so v zavarovanje vzele delnice prevzetih podjetij, padec borz pa je povzročil padec vrednosti teh zavarovanj in bonitete posojil. Banke likvidnostno sicer niso v večjih težavah, problem pa je v tem, da je slovenskemu gospodarstvu razmerje med dolgom in kapitalom tako naglo in močno naraslo. V tem včasih tudi pretiranem izterjevanju posojil, ki so bila kratkoročno plasirana za dolgoročne potrebe v podjetjih, mora banka to posojilo ustrezno popraviti, oblikovati slabitve in te slabitve potem vplivajo na kapital banke, s čimer ta zaide v stanje nenehne kapitalske neustreznosti. Poleg sanacije bank so torej nujno potrebni tudi hkratni ukrepi za revitalizacijo gospodarstva.
Imate vpogled v obe strani, podjetja in banke. Na eni strani skušajo banke izterjati podjetja, podjetja pa ne morejo poplačati posojil. Kdo je bolj kriv za nastali položaj? So banke preveč velikodušno odobravale posojila ali so podjetja tista, ki so preveč tvegala?Presežna likvidnost v obdobju od 2005 do 2008 v bančnem sistemu je povzročila odobravanje posojil z neustrezno ročnostjo. Viri bank niso bili dovolj dolgoročni, zato so odobravale kratkoročna posojila. To je morda odgovornost bank. Krivda na strani podjetij pa je, da so, vedoč, da imajo pred seboj investicijo ali financiranje trajnejšega obratnega kapitala, sprejemala ta posojila in privolila v pogoje letnih obnavljanj. Banka, ki ji posojilo zapade, zahteva zdaj, kljub morebitnemu dogovoru o letnih obnavljanjih posojil, vračilo, a ga podjetje ne more izplačati. Na obeh straneh so razlogi za nastali položaj, obe sta sklenili posel, posledica pa je poplava insolvenčnih postopkov nad gospodarskimi družbami.
Država ustanavlja slabo banko, ki predvideva cenitve terjatev, ocene pa bo potrjeval revizor. Si revizorske hiše od ustanovitve slabe banke obetate veliko novih poslov?V revizorski stroki velja strogo pravilo, ki pravi, da če revidiraš, ne smeš opravljati drugih storitev, ki lahko vplivajo na izkaze revidiranca. Cenilec tako ne bo smel biti iz revizijske družbe, ki je revizor, niti iz z njo povezane družbe. Verjetno bo potrebna ocena vrednosti nepremičnin oziroma drugega premoženja in v tem primeru bodo to počeli pooblaščeni ocenjevalci vrednosti nepremičnin ali podjetij. V KPMG smo že zdaj usposobljeni za vse vrste pričakovanih storitev, saj imamo zaposlene tri ocenjevalce vrednosti podjetij, šolamo tudi ocenjevalce vrednosti nepremičnin. Večina ocenjevalcev vrednosti nepremičnin in podjetij pa je izven velikih štirih revizorskih hiš (KMPG, Deloitte, Ernst & Young, PwC, op. p.), zato tukaj velikega tveganja konflikta interesov ne bi smelo biti.
Terjatve za namen prenosa na tako imenovano slabo banko se bodo vrednotile na podlagi realne dolgoročne ekonomske vrednosti...Če bo ostala takšna rešitev, bo to delo za pooblaščene ocenjevalce vrednosti podjetij, je pa termin nejasen in ga bo vsekakor treba dodatno pojasniti. V tujini so prenos slabih posojil na slabo banko ocenjevali glede na vrednost zavarovanj. Ko se je prenos izvedel, so ocenili potencialno ekonomsko tržno vrednost zavarovanj, na primer tržno vrednost nepremičnin na osnovi primerljivih prodaj, ali pa koliko neto sredstev lahko pričakujejo od najemnine.
Ali to pomeni, da bi bilo na primer posojilo NLB Vegradu, zavarovano s Celovškimi dvori, ob prenosu na slabo banko vrednoteno z vrednostjo Celovških dvorov in ne z višino posojila?Če bi veljala tuja praksa, da. V tujini je bila to osnovna ideja. Naš center v Londonu se ukvarja izključno s prestrukturiranjem bank in KPMG je v določenih postopkih v tujini sodeloval, zato so nam te prakse poznane. Upoštevali so ocenjeno vrednost zavarovanj ter diskont za trženje in odlog, s tem, da je bil model nekoliko drugače zastavljen, kot je pri nas. Po prodaji premoženja sta si poslovna banka in slaba banka namreč razdelili razliko nad preneseno vrednostjo, v odvisnosti od začetne višine kapitala v banki.
Na slabo banko je letela vrsta očitkov. Od tega, da bodo banke znova reševali davkoplačevalci, do tega, da bo prišlo do razprodaje zaseženega in na slabo banko prenesenega premoženja, da bo imela glavno besedo politika in ne stroka. Kateri postopki ne bi smeli potekati brez upoštevanja mednarodnih računovodskih standardov, brez upoštevanja stroke?Revizor lahko poskrbi za ustrezen nadzor nad modelom vrednotenja terjatev, da je metodologija konsistentna in da so vsi parametri upoštevani skladno z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. V slabi banki lahko revizor revidira postopke, na primer postopke prodaje premoženja, poslovanja. Gre za posebne revizije, ki pa se ne opravljajo v okviru revizije računovodskih izkazov. Zagotovo bi moral v slabi banki neki neodvisni organ poskrbeti za revidiranje postopkov, da bodo transparentni. Celotni postopek brez stroke si težko predstavljam.
Revizorji ste pogosto tarča kritik, da bi morali izčrpavanje podjetij, sklepanje škodljivih pogodb odkriti. Poslovodstvo je sicer odgovorno za to, da revizorju razkrije vse relevantne informacije, kakšna pa je odgovornost revizorja, ki se podpiše pod revizorsko mnenje?Vsako poslovodstvo podpiše tako imenovano predstavitveno pismo, v katerem revizorju zagotovi, da je razkrilo vsa pomembna dejstva v zvezi z računovodskimi izkazi. Odgovornost revizorja pa so revizijski postopki. Če vsa dejstva revizorju niso predložena, smo na področju sivih lis, ki jih revizor ne more ugotoviti. Revidiranje pomeni izvajanje v revizijskih standardih točno določenih postopkov. Če jih je revizor opravil, je težko govoriti o njegovih napakah. Tako vedno obstajajo tveganja, da se določene pomembne navedbe v računovodskih izkazih ne odkrijejo. Tak primer so določena poroštva, opcijske pogodbe, ki ne sodijo v same računovodske izkaze in jih morajo družbe razkriti. Če jih ne, jih tudi revizor težko identificira. Poudarim naj, da revidiranje ne pomeni ocenjevanje poslovnih odločitev z vidika tega, ali so za družbo dobre ali ne. Za ta nadzor so zadolženi organi družb. Revizor pa bo vsekakor odgovoren v primeru, ko ni opravil vseh predpisanih postopkov ali če je za določena ravnanja in dejstva, ki bi lahko pomembno vplivala na izkaze, vedel oziroma po pravilih stroke moral vedeti, pa jih ni razkril.
Če so v času krize poslovodstva prekrivala izčrpavanje podjetij, so zdaj največje težave podjetij zagotavljanje likvidnosti, kapitalske ustreznosti. Ali poslovodstva družb pogosteje pričakujejo od revizorjev, da bodo zamižali na eno oko, ko gre za vrednotenje kapitala na eni in dolgov na drugi strani?Po zadnjem razpoložljivem podatku OECD je zadolženost slovenskih podjetij, se pravi razmerje med dolgom in kapitalom, od leta 2001 naraslo z 90 na 143 odstotkov. Druga težava pa je ročnost virov. Banke zaradi odplačil svojih obveznosti ročnost skrajšujejo, podjetja pa stalno potrebujejo dolgoročne vire. Seveda bi bilo običajno, da za večji del likvidnosti poskrbijo lastniki, vendar pa so žal ti praviloma nesposobni zagotoviti ustrezen kapital. Vprašanje vrednotenja naložb je posebno pomembno v bankah, v finančnih holdingih, morda ne toliko v samih podjetjih. Podjetja lahko uporabljajo model nabavne ali poštene vrednosti in pri slednjem mora družba vsako leto preveriti, ali obstaja razlog, da bi sredstva slabila. Pritiski so bili predvsem na menjavo računovodske politike, se pravi, da namesto modela nabavne vrednosti uporabimo model poštene vrednosti. A družba mora razkriti tudi razlog za zamenjavo modela vrednotenja in ovrednotiti učinek.
Komu so revizorji bolj odgovorni, poslovodstvu, ki plača revizijo, ali delničarjem?Revizor mora biti odgovoren delničarju. Imamo pa v Sloveniji veliko primerov, ko je neodvisnost revizorjev ogrožena zato, ker sklepajo vsakoletne pogodbe z upravami podjetij. Koristne bi bile spremembe zakonodaje, po katerih bi bil revizor imenovan za daljši čas, na primer za obdobje treh let. To bi revizorju omogočilo, da se bolje seznani z revidirancem ter da poroča nadzornim organom in delničarjem ne oziraje se na to, komu bo mnenje všeč in komu ne. Menjave so večja težava za manjše revizijske družbe, ki so bolj odvisne od zanje pomembnih naročnikov in poslov.