Nataša Posel

Amnesty International Slovenija (AIS), ki praznuje petindvajset let, opozarja na kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo pri nas, a imajo mednarodne razsežnosti. Takšne so kršitve pravic beguncev, iskalcev azila, izbrisanih in Romov. Direktorica AIS Nataša Posel pa opozarja, da se sistemske nepravilnosti, ki se najprej izkažejo v odnosu do manjšin, že razširjajo tudi na »večinsko« prebivalstvo.

Sojenj v Mariboru sicer nismo opazovali, saj smo izhajali iz domneve, da živimo v državi, kjer je pošteno sojenje zagotovljeno. Navedbe o nepoštenostih v postopkih nas seveda skrbijo, ampak procesi še niso zaključeni. Spremljali bomo njihov potek.

Obravnavamo različne družbene skupine in manjšine in vidimo, da so varčevalni ukrepi prizadeli širok sloj ljudi. Revščina se je razširila po vsem spodnjem robu družbe, med ljudmi, ki so že prej težko živeli. Opozarjamo tudi na erozijo delavskih pravic. Soočamo se z vedno večjimi pritiski na zaposlene. Delati morajo vedno več za vedno manjše plačilo, v vse manj zdravih, celo v nevarnih razmerah. V slovenski Amnesty International pa se osredotočamo predvsem na Rome in izbrisane, kjer je dolgoletno zapostavljanje države še posebno očitno.

Nedvomno pri državi, ki je po mednarodnem pravu dolžna zagotoviti zaščito prav vseh človekovih pravic in ne sme nekaterih skupin ali pravic postavljati na stranski tir na račun drugih. Ko država pri tem zataji, je mednarodni pritisk najmočnejše orodje. In ravno to je princip dela Amnesty International. Kot vidimo, se nekatere domače teme lahko vlečejo leta in leta, celo desetletja. Ko se pojavi mednarodni pritisk, pa se nenadoma začnejo reševati. Dober primer je mednarodna nujna akcija, ki jo je mednarodna Amnesty International sprožila leta 1997. Tedaj je slovenska vlada sprejela odločitev, da se morajo begunci iz BiH vrniti v svojo državo, čeprav razmere tam še niso bile primerne in varne. Člani AI z vsega sveta so na vlado naslavljali pisma in po nekaj dnevih je vlada odločitev preklicala.

Kasneje smo se preusmerili v preprečevanje policijskega nasilja, pa na Rome in izbrisane. Vse to so teme, ki imajo mednarodno dimenzijo in jih obravnavajo strokovna telesa različnih organizacij za zaščito človekovih pravic. Naša poročila o izbrisanih so bila že leta 2005 obravnavana na odboru za človekove pravice OZN in na odboru za ekonomske, socialne in kulturne pravice OZN.

Za Rome denimo zahtevamo osnovne človekove pravice: dostop do vode ter pravno varnost bivališč. Če ostanem pri dostopu do vode, ne zahtevamo in tudi Romi ne pričakujejo, da bo voda zastonj. Želijo le, da jim je ne bi bilo treba iskati kilometre stran, na pokopališčih, bencinskih črpalkah ali v onesnaženih potokih. Da jim ne bi bilo treba izbirati, ali bodo dvajset litrov vode v enem dnevu za vso družino porabili za kuhanje, umivanje ali pranje perila. Trideset odstotkov romskih naselij na Dolenjskem, Posavju in Beli krajini nima dostopa do vode, ker naselja niso legalizirana. Mednarodno pravo pa državam nalaga, da omogočijo dostop do vode vsem prebivalcem, ne glede na pravni status njihovih bivališč.

Poleg tega, da gre za izpolnjevanje mednarodnih standardov in da gre za osnovno človeško etiko, razmislek zdrži tudi ekonomsko presojo. Investicija v ljudi, ki so trenutno prejemniki socialnega denarja, bi se povrnila z najvišjo možno obrestno mero. Že z naslednjo generacijo bi dobili ljudi, ki bi imeli izobrazbo, zaposlitev in bi prispevali v davčno blagajno, namesto da so primorani iz nje jemati. V tujini so delali tudi konkretne izračune, koliko se investiranje v izobraževanje, socialo in zaposlitve pozna v zmanjšanju kriminalitete. To seveda velja za celotno družbo, ne le za pripadnike manjšin.

Tako je. Le država ne zna tega izračunati!

To je seveda težje, saj na primer z begunci in iskalci azila ljudje nimajo stikov in težje vzpostavijo empatijo. Spet se sklicujemo na obveznosti držav po mednarodnih standardih, po drugi strani pa probleme človekovih pravic vedno predstavljamo skozi zgodbe posameznikov, s katerimi se vsakdo lažje poistoveti. Tu se odpre tudi vprašanje odgovornosti, ki jo imamo Evropejci do drugih delov sveta – skozi zgodovino, pa tudi v sedanjem času. S političnimi vplivi, trgovinskimi dogovori ali z izčrpavanjem surovin vplivamo na njihov standard in življenjske razmere. Cena našega udobja je dandanes zaračunana v številnih državah – tekstilnim delavcem v Bangladešu in rudarjem v Kongu, ki kopljejo rudnine, iz katerih so izdelani naši prenosni telefoni.

Seveda ne. Zato pa računamo tudi na povsem običajno človeško empatijo. Ljudje, za katere se borimo, so prav takšni kot mi. V eni naših akcij denimo opozarjamo na zlorabe, ki jih je doživela povsem običajna mehiška gospodinja Miriam Isaura López Vargas. Leta 2011 so jo vojaki ugrabili in jo teden dni mučili ter posiljevali, da bi od nje izsilili priznanje, da je vpletena v trgovino z drogami. Ali so lahko slovenske gospodinje z njo solidarne? Navsezadnje številni spremljajo mehiške nadaljevanke in na tak način so nam življenja mehiških ljudi vendarle približana. Zgodbo o človekovih pravicah pripovedujemo skozi zgodbe običajnih ljudi.

Ne. Vsak sistem sicer dopušča anomalije, vendar imamo v slovenski ureditvi dovolj varovalk in mehanizmov, da se kaj takšnega ne bi smelo zgoditi. Lahko pa slovenska gospodinja odda svoj glas in ukrepa za gospo iz Mehike – ne da bi s tem ogrožala lastno varnost in življenje.

Ena naših zadnjih akcij je opozarjala na zlorabe pravic beguncev, ki se dogajajo na turško-grški meji. Ljudem smo delili letake, s katerimi smo jih »vabili na izlet iz Turčije v Grčijo za tri tisoč petsto evrov«. Poskušamo najti način opozarjanja, ob katerem ljudje opozoril o kršitvah ne bi mogli več ignorirati.

Res je. Enostavno se ne da več gledati stran.

Temelj našega delovanja je univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic, ki so z mednarodnim pravom zagotovljene vsakemu posamezniku. Opažam, da je med ljudmi zavest, da bomo morali ustvariti globalno pravičen svet, če bomo hoteli vsi skupaj preživeti, vse bolj razširjena.

(Naša sogovornica zavzdihne.) Tudi kadar ta razmislek opravijo, bi še vedno morali ukrepati hitreje. Žal pa pri politiki strokovnost argumentov ni vedno dovolj. Tudi mednarodni pritisk včasih zaleže šele, ko je zapisan v obliki sodne odločitve.

Ta zakon je povsem neustrezen. Ne upošteva ne naših strokovnih priporočil in ne priporočil drugih mednarodnih človekoljubnih organizacij, ki so bila na slovensko politiko naslovljena v zadnjih desetih letih.

Mi nismo komisija znotraj ustroja države. Naše poslanstvo je vztrajati!