Razmišljanje je tipična danost, za katero mislimo, da se odvija sama od sebe. Seveda se, vendar ni tako učinkovito, kot bi lahko bilo. To v veliki meri dokazujejo predvsem konflikti, v katere se zapletamo, bodisi otroci s starši, partnerja med seboj, sodelavci v službi, države v vojne... Tako je verjetno zato, ker smo sprejeli kot edini način razmišljanja to, da je pomembno dokazati, kaj je resnica, kdo ima prav. Ne razumemo pa razmišljanja kot delovanja, ki ga je vedno mogoče še izboljšati. Mogoče nas v šolah poskušajo narediti za ljudi, ki so sposobni vse opravljati samostojno, ampak v tej postinformacijski družbi je to dejansko nemogoče in neizvedljivo, ker nihče ni dober za vse. Tako nas vsakega oblikujejo v osebo, ki je približno dobra za nekaj. Smo kot ločene pike, saj nas pozabijo povezati v črto.
Zakaj torej ni pravega razmišljanja? Morda zaradi nevednosti ali pa zaradi teorije zarote, ki trdi, da tisti, ki so na vodilnih položajih, nočejo izgubiti svojih položajev in jim ni do tega, da bi bili ljudje kaj drugega kot samo orodje. Tako nas tudi oblikujejo – da smo orodje drugemu, pohlevni, ponižni, izpolnjujemo njihove zahteve. Ampak mi ne živimo več v svetu, kjer bi bilo to mogoče. Če že ne zaradi česa drugega, zato, ker so informacije postale tako zelo obširne in transparentne, kar omogoča, da ni nujno, da bo človek orodje tebi, ampak bo želel biti orodje sebi.
Napadanje, da branimo svoja stališča, nam je torej nekako naravno.V šali pravim, da imamo možgane pračloveka in vrednote srednjega veka, igramo pa se z igračami 21. stoletja. Vojne so, seveda nič več s puščicami, pač pa z letali brez pilota. A povsem nekoristne. ZDA skoraj še niso dobile vojne, v katere so se zapletle po drugi svetovni vojni. Vse to dokazuje, da nam tehnološke igračke ne pomagajo. Američani so bili vsakič izčrpani in z izjemnimi človeškimi žrtvami.
V šolah so že narejeni prvi koraki glede poučevanja razmišljanja. Tudi v slovenskih. Kje in kakšni so obeti od delavnic za učitelje, ki že potekajo?De Bono se ukvarja s tehnikami namernega usmerjanja pozornosti na razmišljanje od leta 1974. Njegove tehnike poučujejo v 44 državah na svetu. Na svojem zadnjem obisku je povedal, da je veliki kitajski projekt končan in da bodo začeli razmišljanje poučevati v 688.000 kitajskih šolah. V Sloveniji smo pred dvema letoma prišli do tega, da je takratni minister za šolstvo, vodja urada za razvoj šolstva in de Bono dali roke, da bo to zaživelo tudi pri nas. Učni načrt za izbirni predmet za razmišljanje smo oddali. Zdaj smo začeli izobraževati učitelje. Zaenkrat so učiteljice na delavnicah po lastni želji in si izobraževanje v večini primerov tudi same plačajo. Torej so z nami tisti, ki so najbolj motivirani za spremembe, ki zaenkrat niso strukturne. Jaz pa si zelo želim strukturnih sprememb.
Poskusno smo poučevanje razmišljanja že izvedli na OŠ Šmartno pri Slovenj Gradcu, na OŠ Dutovlje v 8. in 9. razredu, v 1. in 2. letniku Druge gimnazije Maribor je kot klub za razmišljanje.
Program, ki je pripravljen, bi lahko trajal tri leta po eno uro in pol na teden. Je to dovolj?Iz de Bonovih izkušenj je že ena ura na teden spoznavanja posameznega orodja za razmišljanje dovolj, da nam dopolni to naše siceršnje vertikalno logično razmišljanje, ki se rado navezuje na to, kaj je prav ali narobe. V projekt usposabljanja učiteljev, ki bo potekal vse šolsko leto in predvideva 22 srečanj, se je prijavilo 30 ljudi iz 20 osnovnih ali srednjih šol. Vztrajala sem, da se prijavijo samo tisti, ki nameravajo še isti teden voditi krožek za razmišljanje na svoji šoli. Znanje torej ni na zalogo, ker znanje pozabimo, ampak ga je treba takoj implementirati v prakso.
Kjer se v šolah učijo razmišljanja, se učni uspeh pri vseh predmetih poveča za 30 do 100 odstotkov. Kaj torej učenci počnejo pri krožkih za razmišljanje?Vsak teden spoznajo drugo orodje razmišljanja. Razmišljanje usmerijo bodisi v cilje, dejstva, posledice, stališča drugih, razmišljajo o postavljanju odločitev, načrtovanju. Učitelj uporablja različna orodja namernega kreativnega razmišljanja, pri katerih lahko dobiš večje število možnih odgovorov. Otroci se naučijo, da morajo sodelovati, kajti delo vedno poteka v skupini, skupine pa se nenehno spreminjajo, tako da morajo poslušati drugega in si tako dopolnijo svoje lastne poglede. Učijo se razmišljati v omejenem času, zato da zadeva ni debaterska, ampak da pridejo v tem času do nekega rezultata, oblikujejo povzetek in ga v nastopu predstavijo drugim.
Spodbuja se torej razmišljanje naprej. Če otroci tega ne usvojijo, znajo kot odrasli sicer odlično razmišljati za nazaj in blokirati novosti, zmedejo ali prestrašijo pa se vsakič, ko so se primorani soočiti s čim novim ali ustvariti nekaj, česar še ni bilo.Tako je. Živimo v času, v katerem bodo preživeli samo tisti, ki bodo poznali neskončno število možnosti, ki bodo imeli veliko idej, ki bodo v postavljenem problemu takoj začeli iskati rešitve, ki bodo znali med seboj komunicirati in sodelovati. In otroke učimo prav uporabo teh orodij – orodja za življenje in ne orodja za papir.
Prihajajo časi, ko bomo odvisni samo še sami od sebe in pod nami ne bo številnih varovalnih mrež. Edino podjetniško razmišljanje, ki bo vključevalo in v katerem bo inovativnost nujni pogoj, bo ljudem pomagalo preživeti. Živimo v okolju, ker so vsi petkarji, pa nihče ničesar ne zna, mi pravijo starši. Ena od mamic mi je povedala, da je šla njena hči s sicer samimi peticami na gimnazijo, kjer pa so jih že pripravili, da bodo pri matematiki vsi dobili cveke, ker »nimajo pojma«.
Kako lahko starši znanje nadgrajujejo doma skupaj z otroki?Otroci dobijo učni list, na katerem je napisano, kaj delamo posamezno uro in zakaj ter v kakšnih okoliščinah to orodje pride prav. Zraven so zapisani štirje primeri, ki staršem služijo kot ilustracija tega, kar delamo. Potem se lahko tudi sami na tak način pogovarjajo s svojim otrokom doma. To je treba ločiti od permisivne vzgoje, kjer je vse dovoljeno. Disciplina je namreč pri uporabi teh orodij zelo pomembna. Preden pa se sprejme končna odločitev, se pogleda vse možnosti, ne pa da se z lepim ali z grdim vsiljuje ena, ki je ponavadi tista, ki jo ima v glavi starš, in ne tista, ki jo ima otrok. Ponižen otrok bo težko samostojen podjetnik, ko bo odrasel, starši pa si verjetno ne želijo biti do njegovega 30. leta odgovorni zanj.
De Bono je med svojim oktobrskim srečanjem obiskal tudi državni zbor, kjer ga je sprejel podpredsednik Jakob Presečnik. Ta se je zavezal, da bo svoje kolege poslance seznanil s pomenom metod kreativnega razmišljanja. Gre torej pričakovati premike tudi v politiki, ki do sedaj ni pokazala interesa?Za premik bom morala sama biti proaktivna, saj politiki v resnici ne razumejo pomena vsega tega. Poslanci so prepričani, da so v parlamentu zato, da predstavljajo svoje stranke, in ne zato, da razmišljajo. Potrebovali bomo veliko izobraževanja, saj so politiki mojstri uporabe starih orodij – ki pa ne delujejo. Ampak ker so v tem najboljši, bo malo verjetno, da jih bodo nehali uporabljati sami od sebe. Mi naivno mislimo, da je naloga politikov skrbeti za prebivalce države, a v največji meri je njihova naloga skrbeti za ljudi iz njihovega najožjega kroga.
Bi krizo lažje premagali, če bi razmišljali naprej?Krize zagotovo ne moremo premagati s tem, da se ves čas prerekamo o preteklosti. To namreč mojemu otroku pri njegovem preživetju ne bo pomagalo. Racionalni mislec bi se kaj naučil iz tega, kar se je zgodilo, in bi pazil, da se vse to ne bi ponovilo. Ves preostali čas, ki ga mi zdaj porabimo za prepiranje, kdo je boljši, ne da bi sploh definirali, kaj »boljši pomeni«, bi raje porabili za to, kaj vse se še da narediti in kaj so druge možnosti. Lahko se torej sprašujemo, kje so naši trgi, kateri so izdelki in storitve, ki bi jih uspešno prodajali, kaj so še moje lastnosti, prednosti, kaj lahko jaz doprinesem, kaj lahko izkoristim na svojem trgu. Vsi tisti, ki tarnajo, da nimajo službe, porabijo ves čas za jok. Čas bi lahko porabili, da se naučijo novih veščin ali da najdejo trg, na katerem lahko svoje veščine še zmeraj izkoristijo. Zato nima smisla razmišljati za nazaj, razen za okrepitev zavedanja – to se je zgodilo in ni bilo dobro, torej tega ne bom več ponovil. In konec.
