Milko Kutin

Pastir, ki spi na planini, vstane okrog štirih. Ob pol petih zjutraj se začne molža. Če zjutraj sam tudi molzem, z Vrsnega krenem ob štirih, če samo sirim, se odpravim dve uri kasneje.

Danes ni več tistega. Pastirji so včasih pasli živino, danes se pase sama. Pašnike imamo ograjene in razdeljene na več delov. Živino po molži ženemo sto metrov od hlevov, da se gre past, zvečer gremo samo še ponjo. Včasih pa so bili pastirji na planini zato, da so zadrževali in pasli živali na tistem delu pašnika, kjer je ukazal mlekar. Na planini Kuhinja je bilo 47 hlevčkov, kamor so pastirji zapirali živino, da so jo pomolzli. Danes se živina ves čas prosto pase, zjutraj in zvečer pa pride v molzišče na molžo, kar je zanjo verjetno bolje kot nekoč. Se pa naši vnuki, ko pridejo sem, radi igrajo pastirce in kekce. Tudi obiskovalcem planine je všeč, ko vidijo otroke, kako se igrajo v koritu z račkami, kako nam pomagajo prignati živino, mi pa se jim trudimo z igro pokazati in predstaviti delo na planini ter jih že zgodaj navdušiti za to.

Najprej po naključju, nato pa načrtno in kar se le da profesionalno. Lepo mi je tukaj. Že kot otrok sem hodil tu okrog in moj oče si je zelo prizadeval, da bi to planino po prvem potresu leta 1976 posodobili. A takrat so bili gospodarji še tako tradicionalni, da si niso dovolili kaj dosti dopovedati. Samo eno anekdoto vam povem: neki kmet je imel tukaj prostora ali »part« za dve kravi. Ker je imel sam doma samo eno, si je drugo sposodil. Ko so drugi kmetje ugotovili, da ni njegova, jo je moral odpeljati nazaj. Bilo je veliko živine in malo paše, zato so bila pravila zelo stroga. Drugače je bilo, mnogim je šlo za preživetje.

Vmes so 40 let mleko vozili v mlekarno Planika. Potem pa se verjetno ekonomsko ni več splačalo, pa tudi kakovost zbranega mleka iz drugih planin je padala. Mladih, ki bi molzli za Planiko, ni bilo. Pa se nas je v pašni skupnosti zbralo šest gospodarjev in razmišljali smo, da bi na planini zopet obudili sirarstvo, in že kupili bakrene kotle. Potem nam je leta 1998 potres hleve in pastirski stan še bolj poškodoval. Tedanji kobariški župan Pavle Gregorčič, ki je doma z Vrsnega, je imel posluh za našo idejo in ima veliko zaslug za prenovo in revitalizacijo planine. Oddali smo vlogo na državno komisijo za popotresno obnovo in dolgo čakali odgovor, nato pa leta 2007 le prišli na vrsto. Naša pašna skupnost je skupaj z občino Kobarid za prenovo prispevala deset odstotkov vrednosti popotresne prenove. Agregat za elektriko, opremo za molžo, električno instalacijo in vso preostalo opremo za proizvodnjo pa smo kupili sami s sredstvi državnih subvencij za planino. Danes tukaj pasemo 40 krav molznic in 14 telic od šestih kmetov. Najdlje jih je pripeljal kmet Žbogar s Kanalskega Loma. Želimo si, da bi dobili še elektriko, speljali bi jo iz vasi Krn. Bila bi veliko bolj ekološko in ekonomsko sprejemljiva kot sedanji agregat na nafto. O tem smo že veliko govorili in razmišljali, narejeni so bili celo osnutki, a ostalo je le pri tem. Sončne celice sem po mojem mnenju ne sodijo. Tu pod Krnom imamo sicer veliko vode, ki bi jo lahko izkoristili, pa so vodotoki zaščiteni. Pa naj bodo zaščiteni in naj tečejo mimo.

Mislim, da se vrača. Je pa velik vprašaj, kaj bo država naredila z davki. Če nas bo pritisnila, bomo prisiljeni planšarstvo opustiti. To pa ne pomeni nič drugega kot zaraščanje površin in spreminjanje kulturne krajine. S tem bi v pozabo pahnili tradicionalno predelavo mleka na planinah, postopno pa bi se začel propad stavbne dediščine, kar je že lep čas vidno na opuščenih planinah. Če hočeš biti tukaj, moraš najprej to znati delati, obvladati moraš živinorejo in sirarstvo, rad moraš imeti te kraje in še malo trmast moraš biti, da vztrajaš. So tudi problemi. Ko to opazuješ kot turist, je vse lepo in prav, idilično in romantično, ko pa stopiš bliže, postane vse skupaj bolj resno in pokažejo se tudi težave, ki jih je treba sproti reševati. Ni časa štirinajst dni razpravljati o njih.

Sedaj nam ne jemlje nič, razen 360 evrov, ki nam jih na leto pobere sklad kmetijskih zemljišč, od katerega imamo v najemu pašnike, stavbišče pa je last občine Kobarid. Najraje bi videli, da bi nas še naprej tako pustili pri miru. Delali bomo, ohranjali bomo kulturno dediščino in krajino, še naprej bomo razvijali tradicionalno pašništvo in sirarstvo. Na planini bomo uredili prostor, v katerem bomo restavrirali staro sirarno in obiskovalci bodo lahko na kraju samem spoznavali našo zgodovino in dediščino. Sicer pa za planine zakonodaja še ni dorečena in usklajena, zato je včasih videti, kot da tudi država ne ve, kaj bi rada.

Že v barvi in okusu. Planinska paša je vse kaj drugega. Ko se planinci vračajo s Krna, mi še posebno v tej vročini, ko zacvetijo travniki in pašniki, pravijo, da je od vonja teh rož težko dihati. No, te rož'ce so vse v našem siru. Trave je tukaj dovolj in krave lahko med njo izbirajo le najboljšo. Pobočja pod Krnom so polna zdravilnih zelišč. V dolini pa travo največkrat pokosijo, še preden zacveti.

Zanj smo lani kot prva planina pridobili certifikat. Planinski sir prodajamo po 10 evrov za kilogram, tolminca bi prodal po 12. Ampak po pravici povedano ga ne uspemo zoriti do dveh mesecev, kolikor naj bi bil star tolminc. Vsega prodamo prej. Posebno v teh kriznih časih velja, da če ti gre prodaja dobro, prodaj čim prej. Pri nas skoraj vsega prodamo na vratih planine. Sir za ponudbo na oktobrskem kmečkem prazniku v Tolminu, kjer poteka tudi ocenjevanje sirov, moramo prav prihraniti.

Turisti ga kupijo malo, kilo, kilo in pol. Kar je razumljivo, saj ga ne morejo nositi v nahrbtniku, če gredo naprej. Pravi kupci so tisti, ki so ugotovili, da je ta planina lahko dostopna, da se z avtom pripelješ do praga sirarne, ter da imamo tukaj odličen sir, ki je četrto leto zapored na ocenjevanju sira v Tolminu uvrščen v ekstrakakovostni razred. Prihajajo iz vse Slovenije, največ s primorskega konca, od Kopra, Furlanije do Benečije. V Italiji na beneški strani so planine namreč večinoma zamrle.

Če bi bila ponudba izpiljena do konca, verjetno so. Kombinirati bi morali turizem, predelavo mleka in pašništvo. A kot sem že rekel, bo država povedala, kako bo naprej.

Ne in nikoli ne bo. Nikoli ne bodo delali takega sira, kot ga delamo mi, saj nimajo pogojev za izdelavo sira iz surovega mleka. Takega planinskega mleka, ki je kakovostna vhodna surovina za izdelavo dobrega planinskega sira, preprosto ne morejo imeti. Mi imamo butično prodajo in butični izdelki so po navadi v manjših količinah ter dražji. Pa imamo nižjo ceno kot Planika. Ali ni to čudno?

Več delamo, naše ure so bolj efektivne. No, so tudi drugi dejavniki in razlogi. Zakonodaja je za Planiko verjetno bolj dorečena, imajo bolj zaostrene pogoje v proizvodnji in tudi obdavčitve dela in izdelkov so drugače urejene.

Davorin Koren iz Triglavskega narodnega parka je posvaril, da je na Gorenjskem turizem ponekod prerasel kmetijstvo in so s tem planine izgubile dušo. Podpira turizem, ki bi pomenil dopolnilno dejavnost za tistega, ki se ukvarja s pašništvom in predelavo mleka na planinah. Podpiram ga pri tem razmišljanju in dam mu prav. Tisti, ki se s tem ukvarja, naj poskrbi, da ne bo prišlo do navzkrižnih interesov in prepirov. Ekipa v planini mora vsakemu gostu povedati, da ob pol petih zjutraj življenje na planini oživi in da spanca več ni. Prav je, da k nam pridejo tisti, ki jim življenje na planini nekaj pomeni ter jih sprosti, in ne tisti, ki jih to moti.

Bili. Tudi nekateri kmetje, ki so imeli včasih tukaj živali, so izrazili željo, da bi hlevčke spremenili v vikende, kar pa je za nas, ki delamo na planini, nesprejemljivo.

To zadnje zagotovo. Najlepše je, ko se počutiš del narave. Pošteni? Seveda, saj moramo biti. Vsa ekipa na planini mora drug drugemu zaupati, ne more si metati polen pod noge. Pa do kupcev moraš biti pošten, ne smeš si privoščiti, da si ne bi vzel časa za njih. Vraževerje pa ne, to je bilo včasih.