Houellebecq še najbolj spominja na kakšnega škrata iz tistih starih knjig, ko risbe še niso nagovarjale otrok s kičasto prikupnostjo, ampak so bili škrati pomanjšani odrasli. Rahlo je zgrbljen in dolgi redki lasje mu štrlijo malo einsteinovsko, malo woodyallenovsko, obleka pa kot da hlača in sedi nekako prazna. Le iz rokavov mu gledata dolgi suhljati dlani, najbolj živi del telesa, ki nenadzorovano poplesujeta v nekakšnem valovanju, pri tem pa pozabljata, da držita mikrofon ali kozarec, kar za trenutek povzroči odsotnost glasu ali nerodni pljuskec. Gleda odsotno, govori momljajoče, zelo netipično francosko, z dolgimi mmmm in hmmmm in bah, ob katerih se občinstvo smeje, on pa tu in tam tudi. Ko ga filozofične, detajlne tezice – vprašanja moderatorja Stojana Pelka že preveč pritiskajo, napol skrivaj inhalira svojo elektronsko cigareto, kot bi delal kaj prepovedanega. Odlomke iz svojega romana bere kot v mešanici dolžnosti in drobcenega zadovoljstva nad tekom besed.
Kino Šiška je polno in polno pričakovanja. V slovenščino so prevedena in zelo brana vsa Houellebecqova prozna dela, vse njegove problematizacije hipijskega obdobja, uradniške odtujenosti, spolnega turizma, sekt, apokaliptičnega znanstvenega razvoja, religije (zaradi islamofobije je bil obtožen in nato oproščen). Preveden imamo tudi zadnji roman Zemljevid in ozemlje, posvečen slikarstvu, v katerem sila krvoločno ubije samega sebe, kar mu je končno prineslo Goncourtovo nagrado v sicer nenaklonjeni Franciji.
Tudi nenavadno izginotje leta 2011, ko naj bi ga ugrabili vesoljci ali Al Kaida, je zdaj pojasnjeno: izginil je, ker je z režiserjem Guillaumom Niclouxom snemal film z naslovom Ugrabitev Michela Houellebecqa, v katerem je igral sebe. Ko ga dan po nastopu vprašam, kako to, da so se odločili za komedijo, ki je na Berlinalu nasmejala celo resne Nemce, pravi, da je ta med snemanjem enostavno nastala, sama od sebe, mimo scenarija. Verjamem mu, v njem je nekaj neverjetno klovnovskega in v filmu ugrabiteljem nenehno teži, da hoče kaditi, piti, da hoče seks… In če je bil v Kinu Šiška zadržan, zdaj ves večer klepeta, se smeje, zabava in zbada omizje s kar najbolj provokativnimi tezami. Denimo s tisto, da bo EU nedvomno razpadla, da je bila tako in tako slaba ideja od vsega začetka, še slabše izpeljana, in da ji po odhodu Velike Britanije sledi zasluženi konec. Hm? In da imajo Rusi prav, da se zoperstavijo Američanom in si jemljejo ruska območja. Da je povsem jasno, kaj si bodo še vzeli in kje se bodo ustavili. Da zahod ne bo naredil nič. Hm. Ampak takšna aneksija je leta 1939 pomenila začetek svetovne vojne, me skrbi. Zdaj ne bo, je prepričan. Poleg tega mene to prav nič ne briga, o tem nič ne vem, sem egoist, zanima me le, kar me zadeva.
Zdaj mi postaja v tem svojem teatru že pošteno simpatičen. Igra na številne registre: na skromnega nevedneža, ki nima povedati nič zanimivega, ker zna le pisati, na samoljubnega tepca, ki se mu fučka za Ruse, Ukrajince in Bantujce, na amoralnega nihilista in otročjega igralca videoigric, ki uživa v streljanju nasprotnikov, zato bi prav rad vodil tudi resnične drone (in nazorno strelja po omizju), na individualista, ki se niti najmanj ne čuti Evropejca in ne Francoza (ho, ho, a je kaj bolj francoskega kot on?), no ja, jezik, to že, doda, igra na odmaknjenega posebneža, ki ga nobeno mnenje ne doseže, ne zanima, ne med cigareto, ne med kozarcem, svet le prenaša (a mu je vendarle všeč, kako je Sarkozyjeva žena Carla Bruni v popevki uglasbila njegovo Možnost otoka), na zoprneža, ki spretno uporablja svoj ugled in drži v strahospoštovanju ljudi, ki jim dobra vzgoja ne dovoljuje, da bi mu povedali svoje. Na vse te nasprotujoče si lege igra, a pri tem, kot da ne igra, kot da se vedno scela postavi v še tako sporno pozicijo in iz nje govori in deluje. Kot njegovi književni liki. Provocira in bega, a hitro steče v svoj zapik, v tisti namrgodeni non, non, non, ko bi se moral soočiti. Vse premisli, vse opazuje, beleži, razčleni, predvidi reakcije, a v svoj kozmos ne spusti ničesar, česar njegov Roman ne bi prenesel.
Ta gospodek torej sedi na odru, letargično, človek se mora vprašati, kaj ga sploh žene, da privoli v take nastope? (Ne vem, pravi.) Komercialni in promocijski vidik tu, v Ljubljani, ne more biti odločilen, morda je to odločitev njegove urednice, ki jo draži, kot kakšen sinko, da mora vendarle sodelovati v svetu, pred katerim beži, ta nekdanji agronom in pesnik, ki že v svojem prvem romanu Razširitev področja boja zastavi lik popolnega osamelca?
Med dolgimi hmmm in mmmh in nooon tako izvemo, da je pisati poezijo enostavno: Ta mi vzame deset minut. Roman pa več. Zanimivo pa je, da mi poezije ne uspe izboljšati, medtem ko je roman mogoče popravljati v neskončnost. Torej pesem enostavno najde? Da, tako nekako. Človek ima občutek, da že obstaja v jeziku samem, da jo je treba le odkriti. Poetičnosti pa nameni tudi zadnje dele svojih romanov: ko ni več dramatičnega zapleta, sledi dolgo slovo, poetični tretji del. Sicer pa ga že dolgo mika napisati knjigo, kjer bi že na začetku povedal, kaj se bo zgodilo, in bi potem razvijal zgodbo. To so pisatelji že počeli, to olajša in umiri stvari in omogoča poetičnost.
Se je na Irsko in potem v Španijo odselil zaradi nadlegovalcev? Hmmm, ne, več razlogov je bilo. Eden izmed njih je, da imamo v tujini prijeten občutek neodgovornosti, ne zanima in ne zadeva nas pretirano, kaj se v tej državi dogaja, smo zunaj socialnega dogajanja, kar je lahko prijetno. In zakaj se je vrnil? Ker sem bil sit angleščine. (In ta človek se ne počuti Francoza!)
In končno o ljubezni: neuslišana ljubezen je krvavitev, kadar pa je obojestranska, povzroči spremembo naše percepcije sveta; kajti taka ljubezen je svet zase, ki je ločen od preostalega sveta. Če je koga ta poetična definicija ljubezni presenetila, potem Houellebecqa ni bral dovolj natančno.