V stranki mora vladati kohezija. Ko je ni več, je čas za predajo krmila,« je na na hitro sklicani tiskovni konferenci dejal zdaj že nekdanji avstrijski finančni minister, podkancler in vodja ljudske stranke Michael Spindelegger. V kratki obrazložitvi nenadne poteze, s katero je koalicijskega partnerja in kanclerja iz vrst socialdemokratov Wernerja Faymanna seznanil le nekaj ur prej kot javnost, ni odgovarjal na vprašanja novinarjev, ko se je od njih poslovil, pa je navrgel, da je to njegov zadnji medijski nastop.
Položaj, na katerega se je Spindelegger preselil po lanskih parlamentarnih volitvah z mesta zunanjega ministra, ki ga je prepustil vzpenjajoči se zvezdi ÖVP 27-letnemu Sebastianu Kurzu, ni bil ravno trden. Regionalni voditelji ljudske stranke so že več tednov kuhali upor, o njem pa je minuli teden javno spregovoril predsednik tirolske delavske zbornice Erwin Zangerl, ki je tudi pozval finančnega ministra in strankinega voditelja k odstopu. »ÖVP potrebuje nekoga, ki bo predstavljal ljudi in ne lobijev,« je dejal Zangerl in dodal, da je Spindelegger »gluh na obe ušesi« za zahteve ljudstva. Glavne zamere, ki jo je slednji doživljal tako znotraj lastne stranke kot pri prepričevanju koalicijskih socialdemokratov (SPÖ), so se vrtele okoli davčne reforme. Absolutno nasprotovanje obdavčevanju premožnejših, kar je zahteva SPÖ, ter zadržanost pri zniževanju siceršnjih davkov od prihodkov državljanov sta ga postavila med mlinska kamna, zaradi česar je Spindeleggerja politični komentator Peter Plaikner že pred časom poimenoval za »hodečega političnega mrtveca«. Zdaj se je zgolj začudil, ker je »tako dolgo zdržal« na položaju finančnega ministrstva, čeprav je ta dolžina znašala pičlih osem mesecev.
Osamljen med populisti
Spindelegger je na omenjene kritike pred odstopom odgovarjal, da je zahtevana davčna reforma z znižanjem davka – ta se začne pri 36,5 odstotka za dohodke nad 11.000 evrov – mogoča le z dvigom drugih davkov ali pa z novim zadolževanjem države, oboje pa je zanj nesprejemljivo. Pritisk znotraj lastne stranke je označeval s skovanko skakanja na vlak populizma (»Populismuszug«) ter dodajal, da v svojih stališčih ostaja vse bolj osamljen, ko trdi, da mora reforma priti »ob pravem času«. Pri tem je slikovito orisal smer finančne politike: »Avstrijska pot mora voditi proti Berlinu in ne proti Atenam.« Po njegovem mnenju bi se morala osredotočiti na zmanjševanje javnega dolga, ki se je zaradi reševanja banke Hypo Alpe-Adria znašel pri 80 odstotkih in še narašča, čeprav je bil cilj lani le še s težavo skrpane vladajoče koalicije zaradi slabega rezultata obeh strank na parlamentarnih volitvah, da ga do leta 2016 spravi pod 73 odstotkov ter hkrati uravnoteži državni proračun.
Ključno znamenje, da postaja črna ovca koalicije, je bila kanclerjeva zaveza, da bo že prihodnje leto zadovoljil zahtevam ÖVP po znižanju davka na dohodke, hkrati pa je dobil znatno podporo v zahtevah socialdemokratov po obdavčitvi premožnejših državljanov, ki pa ne bi pokrila nastale luknje v državnem proračunu. Rebus je bil zanj rešljiv z že omenjenimi novimi davki, ki bi, kot je zatrjeval, udarili po žepu srednji razred, ali z zadolžitvijo, ki bi bila pogubna za prihodnje generacije. In čeprav je večina avstrijske politične srenje v torek hlinila presenečenje nad Spindeleggerjevo odločitvijo o trojnem odstopu, ta kakšnega posebnega pretresa ni prinesel. Na čelo ljudske stranke se je še isti večer zavihtel Reinhold Mitterlehner, gospodarski minister v Faymannovi vladi, sam kancler pa je tudi zagotovil, da bo koalicija vzdržala do rednih volitev, predvidenih v letu 2018, in da bo do takrat država izplavala iz stagnacije, ki jo trenutno povzroča skromna, le 0,2-odstotna gospodarska rast.
Kratko, a tudi uspešno
Osemmesečno vodenje finančnega ministrstva za nevtralne opazovalce ne bi smelo biti pravi, vsekakor pa ne edini povod za hiter Spindeleggerjev odhod. Uspešno je sestavil proračuna za letošnje in prihodnje leto s striktnimi zavezami za njuno izvajanje ter ciljnim ničelnim strukturnim deficitom. Našel je tudi ustrezno rešitev za Hypo Alpe-Adria-Bank, na čelu stranke uspešno vodil kampanjo proti sicer nezavezujoči referendumski ukinitvi naborniške vojske in po še prebavljivem slabšem rezultatu na lanskih parlamentarnih volitvah izboljšal vtis ljudske stranke na letošnjih volitvah v evropski parlament. Za nekatere analitike je za odstop izbral neprimeren čas, saj bodo čez štiri tedne regionalne volitve v Vorarlbergu, kjer je imela doslej ljudska stranka večino. Razprtije znotraj nje ji znajo znatno škodovati, saj je njena priljubljenost že zdaj padla pod 20 odstotkov, krepijo pa se skrajnodesničarski svobodnjaki. Za zdaj tudi ni jasno, kdo bo prevzel finančno ministrstvo, kot verjetni kandidat se najpogosteje omenja novi vodja ÖVP Mitterlehner.
Na ženino željo?
Za avstrijske tabloide, ki jim je manj mar za politična ozadja odstopa njihovega finančnega ministra, je bolj zanimiv njegov napovedan konec politične kariere. Pišejo, da ga je pri tem podprla žena Margit, ki se je marca vrnila v Luksemburg, kjer ima družina Spindelegger drugo domovanje ob domačem Hinterbrühlu. Tam se je znova zaposlila na evropskem računskem sodišču, septembra pa bosta tam začela hoditi v šolo njuna sinova, 11-letni Patrick in 14-letni Mathias. Prav ženina odločitev o vrnitvi v Luksemburg naj bi bila razlog za ministrov nenadni odstop. Z lastno kariero se je Margit izogibala javnosti in tistim, ki jih je pritegnil vplivni položaj njenega moža, ter ga menda spodbujala h končanju politične kariere, ki jo je začel leta 1992 kot član zveznega sveta avstrijskega parlamenta, potem ko je kot pravnik delal najprej na dunajskem raziskovalnem inštitutu za kazensko pravo, nato kot sodniški pripravnik na tamkajšnjih sodiščih, nazadnje pa za razna podjetja v Avstriji in Nemčiji, med njimi tudi za Siemens. Od leta 1995 je 21 mesecev presedel v evropskem parlamentu, nato pa za deset let obtičal kot strankin predstavnik za zunanje zadeve in nato vodja zunanjepolitičnega odbora avstrijskega parlamenta, da bi nato postal podpredsednik državnega sveta. Zunanje ministrstvo je prevzel v rdeče-črni koaliciji po volitvah leta 2008, po hudi bolezni predsednika ÖVP Josefa Prölla pa leta 2011 tudi vodstvo stranke. V začetku letošnjega avgusta je 54-letni Michael izgubil očeta Ericha Spindeleggerja, nekdaj tudi poslanca v avstrijskem parlamentu in večkratnega župana Hinterbrühla. Oče je imel po pisanju časopisja velik vpliv na sinovo politično udejstvovanje in njegovo slovo naj bi bilo še eden od razlogov za politično upokojitev Michaela Spindeleggerja.