Mervi Jokinen

Prav bi bilo, da babice za nosečnico in njenega otroka skrbijo od začetka nosečnosti pa vse do poporodnega obdobja. Če vse to pri zdravih nosečnicah počne še zdravnik, gre za nespametno izrabo strokovnjakov. Poleg tega pa je pristop babic nekoliko drugačen od pristopa zdravnika. Babica teži k razvijanju odnosa z nosečnico in krepitvi zaupanja ženske v lastno sposobnost, da rodi. Njen cilj je tudi čim manj medicinskih intervencij pri porodu, saj to pripelje do najboljših rezultatov. Evropska direktiva o poklicnih kvalifikacijah babice že označuje kot poseben poklic, ki ni vezan na zdravniškega. Pri novi direktivi, ki jo še pripravljajo, bomo zahtevali, da še jasneje predvidijo samostojno prakso babic.

Tako lahko pričakujemo. V državah, kjer so sistem iz zgodovinskih razlogov v celoti naslonili na zdravnika, babice sledijo njegovim navodilom in odločitvam. Večino časa so pod nadzorom zdravnika, ponekod pa jih tudi izobražujejo zdravniki. Filozofija oziroma ideja, kakšen naj bo porod, pa je pri babicah drugačna kot pri zdravnikih. Babice poudarjamo, da nosečnice niso bolne, zato si prizadevamo zlasti za njihovo dobro počutje. Zdravniki so bolj usmerjeni v različne preiskave in drugo delo, s katerim želijo preprečiti zaplete. Ker so vajeni najrazličnejših težav, je njihov pristop tudi pri zdravi nosečnici izrazito medicinski, torej usmerjen v zdravljenje.

Nosečnice pa niso bolnik, kakršen je na primer človek z boleznijo srca ali ledvic. Menim, da smo nosečnost preveč medikalizirali, tako da je zdaj čas, da stopimo korak nazaj. Zelo sporno je na primer, če bolnišnica, ki ima več medicinskih intervencij ob porodu, na ta način dobi več denarja. V sistemih, ki so se v celoti naslonili na zdravnika, je tudi veliko podvajanja dela, saj ob babicah enako počnejo še zdravniki. Zlasti v sedanji ekonomski situaciji v Evropi takšne neracionalnosti niso več sprejemljive.

Vsakič, ko kam odpotujem, vidim, kako dobro smo zastavili stvari. V sredini osemdesetih let so se začele ženske same spraševati, ali ne bi bil lahko porod tudi drugačen. Tako so podprle večjo vlogo babic, k spremembam pa je pripomogla tudi močna strokovna organizacija, ki vseskozi dobro sodeluje z zdravstveno politiko. Ženske imajo danes tako izbiro. Rodijo lahko v bolnišnici, v centrih, ki jih vodijo babice, ali pa tudi doma, seveda z usposobljeno babico. Babice lahko porod vodijo samostojno, skrbijo pa tudi za nosečnice. Ko ženska zanosi, pride k meni, potem pa skupaj pregledava zdravstvene težave, ki jih je imela v preteklosti, in opraviva nekatere teste. Žensko poučim, kako naj med nosečnostjo skrbi za svoje zdravje. Če je vse v redu in je zdrava, sploh ni treba, da med nosečnostjo obiskuje zdravnika. Izkazalo se je, da se s tem pristopom zmanjša pogostost spontanih splavov – zakaj, še raziskujemo.

Če gre kaj narobe in žensko na primer doleti sladkorna bolezen, ki se včasih pojavi med nosečnostjo, jo napotimo k ustreznim specialistom, zanjo pa še naprej skrbi tudi babica. Ob tem pa imamo močno regulacijo. Vsako leto se moramo na primer registrirati in pri tem dokazati, da smo kompetentne in posodabljamo znanje, reden pa je tudi nadzor nad našim delom. Menim, da danes veliko bolje sodelujemo z zdravniki, kot pa smo pred temi spremembami. Zdravniki se zdaj zavedajo, da sami ne morejo narediti vsega.

Mediji so ob omenjeni raziskavi povzeli, da je bilo tveganje otrokove smrti z rojstvom na domu podvojeno, ni pa bilo dovolj pojasnjeno, da je bilo v vsakem primeru izjemno nizko. Tveganju se ne bomo nikoli v celoti izognili, a je porod na domu še vedno veliko varnejši od vseh stvari, ki jih počnemo v življenju. Pot v službo je na primer veliko bolj tvegana.

Kljub temu pa ne bi priporočala porodov doma, če tega ne podpira zdravstveni sistem, kot je za zdaj na primer v Sloveniji. V takšnih razmerah se ženske, ki želijo kljub vsemu roditi doma, preveč osredotočijo le na ta načrt. Tako bodo ob porodu preveč napete, verjetneje pa je tudi, da bodo ob zapletu, ki bo na primer zahteval prevoz v bolnišnico, preveč odlašale z iskanjem pomoči.

Prav tako nisem navdušena nad domačimi porodi brez prisotnosti babice, za katere se tudi v državah, kjer imajo urejeno možnost poroda na domu, odločajo nekatere ženske. Večina porodov je pri zdravih nosečnicah sicer kljub temu uspešnih, ne pa vsi. Babica porod spremlja in vidi, če kaj ne gre, kot bi moralo.

V bolnišnici se ne moremo sprostiti, kot bi se lahko doma. V svojem stanovanju lahko nosečnica med porodom brez težav popije skodelico najljubšega čaja ali kave, izbere si lahko prostor, v katerem bo rodila, v svoji kopalnici se počuti bolje… Zakaj so te vsakdanje stvari pomembne? Ključno pri porodu je, da ženska ni vsa na trnih in prestrašena. Če jo zajameta strah in tesnoba, se začnejo v telesu sproščati drugačni hormoni, kot bi se sicer ob porodu, na primer stresni hormon kortizol. To lahko prepreči, da bi se porod dobro odvijal. Ženskam, ki izberejo porod doma, veliko pomeni tudi, da imajo same vse pod nadzorom. Kot babica sem gost v njihovi hiši.

Seveda pa lahko za to, da je ženska bolj sproščena, veliko naredijo tudi v bolnišnici. Ni na primer treba, da v sobo po nepotrebnem vstopa kup osebja in da pri tem ne potrkajo. Ob tem naj ženski omogočijo položaj rojevanja, ki ji najbolj ustreza.

Porodov ne bi smeli sprožati brez upravičenih razlogov. Če sprožanje ni uspešno, kar se zgodi pogosto, se močno poveča verjetnost, da se bo porod končal s carskim rezom. Ta pomeni dodatno tveganje, saj gre za operacijo. Z nacionalno strokovno organizacijo zdravnikov porodničarjev smo se tega vprašanja lotili nedavno. Smernice predvidevajo, da je treba dati ženski čas do 42. tedna, a lahko po 41. tednu začneš z blažjim spodbujanjem poroda. Opazili pa smo, da v nekaterih bolnišnicah porode sprožajo bistveno pogosteje kot v drugih. Predvidevamo, da v nekaterih od njih verjamejo, da je treba začeti porode umetno sprožati že prej, kot pa predvidevajo strokovne smernice. Na to pa lahko vplivajo tudi pričakovanja žensk, ki se naveličajo nosečnosti in neprestanih vprašanj okolice, kdaj bodo že rodile.

Ženske so v razviti družbi izgubile zaupanje v lastne sposobnosti in telesa. Tesnobe ne spodbujajo le internetni forumi, ampak tudi filmi, kjer je rojevanje prikazano zelo dramatično. Poleg tega smo v sodobni družbi ljudje taki, da želimo nadzorovati vse, tudi naravne fiziološke procese, da bi si tako lažje organizirali življenje. A otroci se ne rojevajo na ta način. Na srečo imamo danes na voljo tehnologijo, ki lahko predvidi nekatere zaplete ali težave v razvoju, a vsega ni mogoče vnaprej napovedati.

Opažamo, da je porod velikokrat lažji pri tistih ženskah, ki o njem nič kaj dosti ne vedo, kot pa pri tistih, ki so prebrale kup priročnikov in si vnaprej zamislile, kako bodo rodile. Ko srečam žensko, ki je prebrala šest knjig o dojenju, tudi vnaprej vem, da bo imela z dojenjem verjetno težave. Tako kot pretirano razmišljanje o porodu ni smiselno tudi, da bi se nosečnice pretirano pazile in cele dneve le počivale, če za to ni zdravstvenih razlogov. Prav je, da ostanejo aktivne, saj je to dobro za njihovo duševno in fizično zdravje. Porod je naporen, zato pomaga, če je nosečnica v dobri kondiciji.

Spodbudno je, da se je v zadnjem času del žensk začel sam zavzemati za bolj sproščen odnos do rojevanja. A obenem moramo upoštevati, da živimo v drugačnem svetu od naših babic. Ko je potrebna strokovna pomoč, jo moramo dopustiti, saj je to v dobro otroka in nosečnice.