Nikoli nisem skrival, da sem gej in da sem okužen z virusom HIV. S tem, da govorim o svojem, tudi spolnem življenju, nisem imel nikoli težav. Veliko dam na odkritost in iskrenost. Vrsto let se ukvarjam s preventivo na tem področju. Ugotovil sem, da ljudem veliko pomeni, če imajo zglede, ki so se pripravljeni dvigniti iz množice, stopiti pred javnost in odkrito spregovoriti o svojem življenju. Ko sem se okužil z virusom HIV, se nisem spraševal, kako naprej. Enostavno sem se moral sprijazniti z novo okoliščino. Če ne bi bil iskren do ljudi, se s preventivo ne bi mogel več ukvarjati. Počutil bi se kot lažnivec.
Kako ste se okužili v virusom HIV?Okužil sem se v gejevski savni. Šlo je za spolni odnos z majhnim tveganjem, vendar se je zgodilo. Četudi daješ veliko na svoje zdravje in zaščito, se lahko vseeno okužiš. Nekdo od navzočih je moral imeti visoko koncentracijo virusa, poleg tega je imel tudi sifilis, kar je povečalo možnost okužbe.
Vas ni okužil partner?Ne, šlo je skupinski seks v savni. Da je okužen s HIV, je partner izvedel leta 2007, prepričan pa je, da se je okužil že leta 2004. O HIV se tako že dolgo pogovarjava.
Ljubezen torej ni bila razlog za okužbo?Ne. Šlo je samo za seks. (Smeh.)
Kako ste ugotovili, da ste okuženi?Simptomi okužbe so se pokazali v nekaj dneh. Dobil sem visoko vročino in imel želodčne težave. Ker sem se zares slabo počutil, sem se začel spraševati, kaj se dogaja. Ker sem bil v Milanu, sem obiskal zdravnika, takoj ko sem se vrnil domov. Opravil sem test, ki je pokazal, da sem HIV-pozitiven.
Testa vam ni bilo treba opraviti na infekcijski kliniki?Ker sem imel vse simptome okužbe, mi ni bilo treba opraviti obsežnejših preiskav. Poleg tega je bil tudi moj osebni zdravnik gej, specializiran prav za področje virusa HIV in drugih spolno prenosljivih bolezni.
So splošni zdravniki, ki nimajo znanja o virusu HIV, težava?To je v Nemčiji velik problem, predvsem v manjših mestih. Veliko ljudi, ki imajo spolno prenosljive bolezni, obiskuje zdravnika, ki o testih ne razmišljajo in ne poznajo simptomov teh bolezni. Ne preostane jim drugega, kot da obiščejo več zdravnikov, preden pridejo do prave diagnoze.
Kako ste se odzvali v trenutku, ko ste izvedeli za okužbo?Ker sem se toliko let ukvarjal s preventivo na tem področju in ker sem nekaj dni pred okužbo pripravil delavnice, na katerih so zdravniki opozarjali, kaj virus HIV prinaša, sem si samo priznal, da sem zdaj tudi sam prišel na vrsto. Ta okužba je nekaj povsem običajnega, je del življenja. Nisem bil jezen ali depresiven. Moral sem se soočiti z novo okoliščino in na njo pogledati s pozitivne strani. Postal sem del HIV-skupnosti. Ker je bil partner takrat že okužen, sem vedel, da zdravljenje ne bo imelo stranskih učinkov in da lahko povsem normalno živim naprej. Lažje mi je bilo zaradi osebne in profesionalne izkušnje. Je pa res, da poznam veliko ljudi, ki imajo s tem težave. Eden od prijateljev mi je celo dejal, da ne bom imel nikoli več spolnih odnosov. To pa se dogaja predvsem zaradi dejstva, da imajo mnogi še vedno pred seboj staro predstavo o HIV – govorijo o smrtonosni bolezni, iz česar izhaja tudi stigmatizacija.
Ste imeli težave s prijatelji, starši ali v službi?Nekaj težav sem imel samo v službi. Nekateri so se spraševali, kako sem se lahko okužil s HIV, če predavam prav o tej bolezni. Vprašanje HIV na delovnem mestu je še vedno eno najbolj problematičnih na tem področju. Devet odstotkov Nemcev, ki so okuženi s HIV, je imelo na primer težave pri iskanju službe. Ko so razkrili svojo bolezen, so jih delodajalci zavrnili.
Kakšne so vaše izkušnje s stigmo in boju proti njej?V veliki meri se te nanašajo na partnersko oziroma spolno življenje. Ko partnerju razkriješ okužbo, se pogosto ustraši, da te bo izgubil. Poznam veliko ljudi, ki so si morali zaradi okužbe poiskati novega partnerja, ker se prejšnji s tem ni mogel sprijazniti. Okoli 40 odstotkov Nemcev po okužbi izgubi tudi prijatelje, celo starši se jim odrečejo. Do stigmatizacije prihaja predvsem zaradi strahu, pomanjkanja znanja in zaradi tega, ker so z virusom HIV povezane »umazane« stvari. Govorim o spolnem odnosu med geji in uporabi mamil. Ko se izpostavlja pravice gejev, se ne govori toliko o njihovem spolnem življenju. Ko pa govoriš o virusu HIV, se gejem takoj prilepijo negativne konotacije. HIV ne bi bil tako stigmatiziran in problematičen, če ne bi imel toliko opraviti s spolnimi odnosi, še posebno med geji. Razlika z denimo sladkorno boleznijo je očitna.
Je Nemcem, ko izvedo, da so se okužili, na voljo tudi psihološka pomoč?Zdravniki bi morali ponuditi tudi tovrstno pomoč, vendar časa za to nimajo. Največkrat ti samo sporočijo, da si pozitiven, in adijo. S tem področjem se ukvarjajo predvsem nevladne organizacije. Trenutno se dela za to, da bi imel okuženi takoj po opravljenem testu na voljo človeka s podobnimi izkušnjami.
Kako pa je z zaščito v seks klubih ali savnah? Slišati je tudi, da se zaradi uspešnega zdravljenja vse manj gejev boji te bolezni.Zaščita pomaga, vendar ne vedno. Ljudje se včasih zaradi alkohola, drog, ljubezni ali prijateljstva pozabijo zaščititi. Nihče ni popoln. Vendar se več kot 70 odstotkov ljudi vselej zaščiti, kažejo nemške raziskave v zadnjih 20 letih. Moramo vedeti, da zdravljeni ljudje z nizko koncentracijo virusa, med katere spadam tudi sam, skorajda ne morejo okužiti svojega partnerja. To je morda razlog, da ljudje vse manj uporabljajo kondome. Kondomi te zaščitijo v približno 95 odstotkih primerov, uspešno zdravljenje pa v 96, 97 odstotkih. Do okužb prihaja najpogosteje zaradi ljudi, ki so prepričani, da niso okuženi, in zaradi tega ne naredijo testa.
Ste bili tisti dan, ko ste odkrili okužbo, jezni na prenašalca virusa?Ne. Za seks sta vselej potrebni dve osebi, najprej pa moraš poskrbeti zase, šele potem za partnerja. Ni razloga, da bi odgovornost prenesel na drugega. Če misliš, da ne boš mogel imeti več spolnih odnosov, ker boš ob vsaki priložnosti razkril svojo okužbo, je potem lažje lagati. Take ljudi je strah, da bodo stigmatizirani oziroma da ne bodo nikoli več uživali v spolnem odnosu. Stigma je tudi razlog, da ljudje ne skrbijo za svoje zdravje in da ne opravljajo testov. Ljudje, ki imajo spolne odnose z več osebami, bi morali vsaj enkrat do dvakrat na leto opraviti test.
Eden od slovenskih gejev, ki je zbolel pred dvajsetimi leti, pravi, da je moral tedaj pojesti tudi do trideset tablet na dan, zaradi česar je imel želodčne težave. Kako je danes z zdravili?Zdravila skorajda nimajo stranskih učinkov, moram pa se nanje, gre za dve tableti, spomniti vsak dan, vsake tri mesece pa tudi obiščem zdravnika. Rezultati testov so zelo dobri. Zavedam se, da se bom postaral tako kot vsi zdravi ljudje. Je tako, kot bi imel sladkorno bolezen, čeprav je z diabetesom težje živeti kot s HIV.
Drži, da se ljudje s HIV hitreje starajo?To je veljalo nekoč, saj so med tem odkrili nova, boljša zdravila. O stranskih učinkih teh zdravil bomo lahko govorili šele čez kakšno desetletje.
Svojo istospolno usmerjenost sta v Nemčiji razkrila nekdanji zunanji minister Guido Wasterwelle in berlinski župan Klaus Wowereit. Je kdo od javnih osebnosti razkril tudi, da je okužen s HIV?Ne da bi vedel. O tem, da si gej, je veliko lažje govoriti.
Prav zato vas sprašujem, saj vsi vemo, da je Freddy Mercury umrl zaradi aidsa in da stigma očitno ostaja.Pomembneje je, da o virusu HIV spregovorijo ljudje, ki živijo v tvoji okolici, ne pa slavne osebnosti. Nemško ministrstvo za zdravje je v zadnjih letih uspešno vodilo kampanje na dan boja proti aidsu, ker so se na plakatih pojavili neznani, vendar avtentični ljudje, okuženi z virusom HIV. Slavni ljudje nam niso tako blizu.