Majda Šmit

Okrepiti želimo zavedanje, da smo medicinske sestre v prvih vrstah zdravstvenega sistema. Največ nas je, imamo veliko znanja in strokovnosti. Človeka spremljamo vse življenje: od njegovega rojstva, v času zdravja, bolezni, rehabilitacije, ob ljudeh smo, ko umirajo.

Program zdravstvene vzgoje je opredeljen v nacionalnem programu, ki so ga pripravili strokovnjaki z Inštituta za varovanje zdravja RS. V prvem razredu se z otroki in starši pogovarjamo o utrujenosti ob vstopu v šolo, o varni poti v šolo, o gibanju, o otroku ljubih dejavnostih, ki včasih niso tiste, ki so si jih zanj zamislili starši. Poudarjamo pomen zdrave prehrane, zajtrka. V tretjem razredu se osredotočamo na prosti čas, v šestem na puberteto in odraščanje. V osmem razredu se pogovarjamo o gibanju, saj zadnje raziskave kažejo, da se otroci danes precej manj gibljejo, kot so se njihovi predhodniki. V prvih letnikih srednjih šol pridejo na vrsto stališča o telesni teži in v tretjem zdrava spolnost. Vse to naj bi obdelali v času, ki je namenjen zdravstveni vzgoji ob sistematskih pregledih. Kar veliko nas obiskuje tudi vrtce in šole, kjer izvajamo zdravstveno in zobozdravstveno vzgojo za otroke, učence, starše in pedagoške delavce.

Mislim, da so, vendar zadnje raziskave kažejo nekaj posebnosti v primerjavi s preteklimi leti. Meja, pri kateri so mladi spolno dejavni, se je precej znižala. Četrtina petnajstletnikov je že imela spolne odnose. Tvegana spolna vedenja lahko pripeljejo do najstniške nosečnosti in do spolno prenosljivih bolezni. Na srečo imamo dobro urejeno dostopnost ginekologov in brezplačno kontracepcijo. Bojim se, kaj bo, če bo kontracepcija postala plačljiva.

Vsekakor, in to že mnogi počnemo. Nekaj otroci izvedo tudi pri pouku biologije, a ni vedno vse odvisno le od nas in od bolj ali manj zavzetih učiteljev. Pred nekaj leti sem predavala v šoli, kjer je učiteljica biologije zelo poudarjala varno spolnost in o tem poučevala otroke. Tudi sama sem sodelovala, učenci so se z mano lahko pogovarjali na štiri oči, ker sem v šolo redno prihajala. Pa vendar je eno od deklet ob koncu osnovne šole zanosilo. Na srečo je takšnih dogodkov v naši državi malo.

Kar nekaj jih je. Zadnja raziskava HBSC 2010 kaže, da je 30 odstotkov slovenskih 15-letnikov že pokadilo vsaj eno cigareto, 12 odstotkov jih je tedensko uživalo alkohol. Okoli 14 odstotkov se je v zadnjem letu pretepalo vsaj trikrat. Marihuano je poskusila četrtina 15-letnikov, čeprav lahko sproža psihoze. Podatki so skrb zbujajoči in o teh problemih premalo govorimo.

Zadnja leta sem malo bolj vpeta v zobozdravstveno vzgojo. Opažam, da starši odgovornost za zdrave zobe prenašajo na otroke, celo na predšolske. Vedo, da morajo biti zobje čisti, vendar otroci povedo, da so pri čiščenju zob prepuščeni sami sebi. Otroci so sicer spretni, niso pa natančni in pri tem potrebujejo vsaj nadzor, če ne celo pomoč. Vsi gledajo, kako lepe imajo prve sprednje stalne zobe, na šestice, ki že izraščajo ob vstopu v šolo in so tudi stalne, pa pozabijo.

Razmišljam, da je za to kriva tudi zaposlenost staršev. Domov prihajajo pozno, otroci so medtem sami, brez nadzora. Jedo sladkarije, slano pecivo, pijejo sladke pijače, kar koli imajo na dosegu rok.

Desetina mladih na primer po že omenjeni raziskavi svoje zdravje ocenjuje kot slabo. Poročajo, da jih mučijo nespečnost, glavobol, bolečine v križu, v želodcu, da niso zadovoljni s svojim življenjem. To so pretresljivi podatki za 11- in 13-letnike. Vendar medicinske sestre iz zdravstvenih domov težko pokrijemo vse potrebe po zdravstveni vzgoji, ker nas je premalo. Saj obstajajo posamezni programi, ki so zelo dobri in takšnim otrokom pomagajo, a treba bi jih bilo okrepiti in razširiti.

Starši dandanes tudi veliko več pričakujejo od otrok. Želijo, da bi njihovi otroci hodili v gimnazijo. Iz mojega razreda v osnovni šoli ni šel nihče v gimnazijo, pa nas je vseeno nekaj doštudiralo. Ne verjamem, da so v povprečju današnji otroci toliko bolj bistri, kot smo bili mi.

Obstajajo smernice zdravega načina življenja, zdrave prehrane, gibanja, izogibati se je treba kajenju, alkoholu in drugim tveganim vedenjem. Vse to je treba upoštevati. A to ni vse. Treba je poskrbeti tudi za duševno zdravje, in to na povsem osebni ravni. Odkriti je treba dejavnosti, ki so posamezniku všeč, jih početi v razumni meri in nikakor z njimi pretiravati.

Raziskave so pomembne, ker pokažejo, na katerem področju moramo narediti več. Kljub temu da sem v zdravstvenem domu, pobudo za vsebine, ki jih predavam, pogosto dajo šole same. Pred nekaj leti so imeli v eni od šol težave z alkoholom. Pripravila sem predavanje za starše, a prišlo je več učiteljev kot staršev. Ravno alkohol je na primer tudi eden od problemov slovenske družbe, ki se tolerira.

Tako je. Po nekem izobraževanju me je zdravnica opozorila, naj srednješolcem omenim samopregledovanje mod, pa sem dodala še samopregledovanje dojk. Pred šestnajstimi leti se o tem ni govorilo. Ko sem se pretipala tudi sama, sem zatipala bulico, odkrila raka v zgodnji fazi in si rešila življenje.

Ugotovila sem, da se o nas premalo govori kot o strokovnjakinjah za svoje področje. Vsi govorijo, kako smo srčne. In dolgo je veljalo, da smo le pomočnice zdravniku. Pa imamo mnogo pomembnejšo vlogo. Ko sem bila sama bolnica, sem potrebovala navodila, kako živeti z boleznijo, po zdravljenju, po prihodu domov. Ko smo v bolnišnici, smo namreč v varnem okolju, a ljudje so v zadnjem času hitro odpuščeni domov. Po raku na dojki sem takrat v bolnišnici ostala dva tedna. Z bolnicami smo se spoznale, rana je bila že zaceljena, ob odpustu pa sem napotke, kako naprej, dobila od prostovoljke in ne od zdravstvenega osebja. Zdaj gredo bolnice domov po treh ali štirih dneh in napotke še toliko bolj potrebujejo: tudi o telesni dejavnosti, o osebni higieni, prehrani, o spolnem življenju... Ko si bolnik, si namreč nemočen, ne glede na poklic, ki ga sicer opravljaš. Premalo se poudarja, da se pri vsem tem ljudje lahko obrnejo na medicinske sestre.

Takrat bolniki potrebujejo tudi drugačno podporo, nekakšen varen prostor, v katerem se lahko pogovorijo ali pa prisluhnejo drugim. Strah jih je, v stiski so, pesti jih žalost. Vodim skupino za samopomoč bolnikov z rakom v Tržiču, ki deluje v okviru Društva onkoloških bolnikov Slovenije. Bila je prva skupina za vse vrste raka in za oba spola. Srečujemo se enkrat mesečno in obisk je velik. Nekateri pridejo in so tiho. A vendarle pridejo. Potrebujejo takšno okolje.

Ker sem priča pretresljivim izkušnjam. Na primer z zdravstvenim zavarovanjem otrok je bilo v zadnjem času precej težav. Starši zaradi denarne stiske niso bili zavarovani in tako so brez zavarovanja ostali tudi njihovi otroci. Obiskujem šole in vrtce ter izvajam zobozdravstveno vzgojo. Pri eni od deklic sem zaznala karies na sprednjih zobeh. Z zobozdravnico, ki je skrbela za tisto šolo, smo se uspeli dogovoriti za brezplačen pregled. Starši pa deklice niso pripeljali, ker so vedeli, da nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Podobnih primerov je vedno več.

Marsikaj bi bilo drugače. Z učenci bi lahko vzpostavili pristnejši stik. Več možnosti bi imeli za individualno zdravstveno vzgojo, ki je zdaj pravzaprav ni. Učenci sicer veliko izvedo med poukom, na sistematskih pregledih, redko pa pridejo k nam po nasvet.