Po končanem podiplomskem študiju psihoterapije na katedri za psihiatrijo na medicinski fakulteti v Ljubljani deluje kot psihoterapevtka, predavateljica pri usposabljanju za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije refleksoterapevt, sodeluje pri številnih izobraževanjih za odrasle, v programih o stresu in zdravem načinu življenja. Je tudi soustanoviteljica in direktorica Inštituta za refleksologijo, jogo in psihoterapijo.

Aktivno je sodelovala pri pripravi nacionalne poklicne kvalifikacije za poklic refleksoterapevt in pri oblikovanju zakona o zdravilstvu, najprej pri Gospodarski zbornici Slovenije, pozneje tudi na ministrstvu za zdravje.

Zdi se, da ni nihče prav zadovoljen z zakonom o zdravilstvu, ki velja od leta 2007. Še vedno namreč odločno ločuje uradno medicino in zdravilstvo. Zdravniki, ki prakticirajo katero od področij zdravilstva, tega ne smejo kombinirati z uradno medicino, bolniki pa nimajo pravice izbire, še najmanj za denar iz zdravstvene blagajne. V nekaterih državah (Švica, Nemčija) je ureditev bolj po meri ljudi. Kaj bi morali spremeniti, da bi bila zakonodaja bolj življenjska?

Verjamem, da bi morali določiti dober temelj. Dober temelj pa bi bil prava interpretacija zdravilstva. Mnogo časa smo izgubili že ob definiciji, ali je to alternativna ali komplementarna medicina, dokler nismo našli posrečenega kompromisa, ki se imenuje zdravilstvo.

Znašli smo se v poziciji, kjer zaradi dreves ne vidimo gozda, in verjetno bi bilo koristno, da bi uradna medicina, organizirana v kompleksen sistem zdravstva, opredelila, kje s svojimi strogimi, znanstveno preverljivimi in ekonomskimi danostmi lahko učinkovito funkcionira. Kolikor mi je znano, imajo tudi v drugih državah kar nekaj težav z urejanjem tega področja, morda so severnjaki, predvsem Nizozemci in Danci, tukaj najnaprednejši.

Ideja o Zdravilski zbornici in zdravilskih strokovnih združenjih znotraj nje bi omogočila informiranost o tem, kaj se s človekom dogaja, če se zateče pod okrilje ene ali druge zdravilske metode. Žal se je ta ideja spremenila v podeljevanje licenc, ko pridobiš predpisano znanje iz zdravstvenih vsebin na nivoju srednje poklicne/strokovne šole. Sporno in seveda zunaj nadzora ostajajo zdravilska stroka in njene metode.

Edini zdravilski poklic, za katerega je mogoče dobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo, je refleksoterapija. Kako vam je to uspelo?

To je dosegla majhna skupina zelo zavzetih ljudi, je pa res, da je zakon o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah to omogočal. Starodavno znanje o zdravilnih pritiskih na stopalih je danes oblikovano v poklic z določenimi standardi in ima svoj katalog strokovnih znanj in spretnosti. Po opravljenem preverjanju in potrjevanju pred državno izpitno komisijo se podeli certifikat ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Zaradi svoje učinkovitosti nam poklic refleksoterapevt da v današnjem času nujno potrebno samozavest, da lahko vplivamo na svoje zdravje in obenem pomagamo drugim. Kot poklic omogoča zaposlitev in samozaposlitev.

Se vam zdi upravičena zahteva ministrstva, da lahko homeopatijo, osteopatijo in kiropraktiko izvajajo samo zdravniki, ki pa morajo zdravniško licenco sicer vrniti?

Meni se zdi nenavadna vsaj pri homeopatiji, saj zdravniška zbornica ves čas poudarja, da gre za metodo, ki nima znanstvenih dokazov, nima pa škodljivih učinkov. Torej?

Brez mnenj in stališč, ki nasprotujejo sama sebi, seveda ne gre, morda posebno znotraj tako raznolikih metod in ljudi, ki jih izvajajo. Treba bi se bilo sprijazniti, da zdravilstvo v vseh svojih razsežnostih ni znanstvena metoda, kar ne pomeni, da ni učinkovita. Osebno menim, da je zdravilstvo bolj umetnost kot znanost. Od terapevta zahteva znanje, kreativnost, prilagodljivost, sposobnost empatije in osebno zrelost. Držati se mora okvirov svojega znanja, na koncu pa je rezultat težko preverljiv in primerljiv. Kljub dvomu je odgovor morda v številu uporabnikov zdravilskih metod in količini denarja, ki se pretaka v to področje.

To, da zdravniki ne smejo uporabljati zdravilskih metod, je birokratski konstrukt, ki je namenjen le lažjemu nadzoru. Precej v koliziji je ideja, da tiste, ki nimajo primernega medicinskega znanja, pa so lahko znotraj zdravilske stroke izvrstni strokovnjaki, silimo k učenju le-tega, tisti, ki ga imajo, pa ga ne smejo uporabljati. Ne vem, kako bi tako lahko zaščitili uporabnika.

Ljudje bi bili bolj zaščiteni pred šarlatani, če bi obstajala zdravilska zbornica, ki bi opravljala nadzor. Čeprav jo zakon predvideva, je ni. Zakaj?

Odprli sva vprašanja o učinkovitost zakona o zdravilstvu, nikoli ustanovljeni zbornici, nejasnih kompetencah ministrstva za zdravje, pomanjkljivih informacijah o komisiji za zdravilstvo ter njenih nalogah in... Kar posledično govori o učinkovitosti zakona in neizpolnjevanju njegovega primarnega namena, ki je zaščititi pravico do zdravja za posameznike, ki uporabljajo zdravilske storitve.

Zdravilstvo je široko področje in zato je verjetno zelo veliko parcialnih interesov. Najbrž je težko  zadovoljiti večino?

Ljudi, ki želijo in znajo lajšati človeško trpljenje, ne bo nikoli preveč. Če se dotaknem zdravilstva, bi bilo znotraj te skupine civilne družbe pričakovati usklajeno delovanje. Vendar pomanjkanje samozavesti izpodrine skupni interes, oblikuje se samooklicana elita, ki želi in se počuti, da lahko nadzira, kar se sploh da. Zato se ljudje znajdejo v situaciji, ki ji niso kos. Nebrzdano potrošništvo, številni priročniki in internet so človekovo razmišljanje o zdravju preusmerili v pozornost na lastno ali potencialno bolezen. Človek postaja odtujen od lastnih prirojenih občutkov za zaznavanje zdravja in energije, potopljen v morje nerazumljenih medicinskih diagnoz, prehranskih dodatkov in zdravilskih postopkov, ki jih ne razume.

Nadzor nad zdravilci naj bi opravljalo ministrstvo za zdravje, a so ga, ker nimajo dovolj strokovnjakov, prepustili zdravstvenemu inšpektoratu. Je to ustrezno?

Mislim, da je to kompromis, ki je škodljiv. V času, ko je pritisk farmacevtskih velikanov na zdravstvo zelo velik in farmacija ustvarja človeka, ki že z malo znanja in lažne samozavesti brska po prodajnih katalogih ter naroča preparate za zdravljenje in zaščito pred različnimi možnimi in nediagnosticiranimi boleznimi, zdravstvo še dodatno jemlje kompetence tistim, ki so si pridobili znanje za lajšanje človeških težav, četudi zdravilsko.

Glede lajšanja trpljenja, ki ga medicina ne more učinkovito lajšati, bi bilo prav, da o tem, kako si bo lajšal trpljenje, odloča tisti, ki trpi. Urejen sistem zdravilstva bi lahko bil koristen sopotnik zdravstvu, ki mu razvoj novih diagnostičnih in zdravilnih metod prinaša neobvladljiv stroškovnik.

Kako bi lahko po vašem mnenju čim bolj optimalno uredili področje zdravilstva pri nas tako, da bi ljudem zagotovili kakovostne storitve, preprečili  pa bi  tudi sivo ekonomijo?

Dodatno izobraževanje bi verjetno na dolgi rok ugodno vplivalo na znižanje stroškov posameznega zdravljenja in bi koristilo zdravnikom in zdravilcem. Moralo bi vsebovati znanje in razumevanje človeka kot osebnosti, njegovega razvoja, oblikovanja odnosa med zdravnikom/zdravilcem in pacientom ter posledice tega na potek zdravljenja.

Vendar nimam v mislih samo znanja z medicinskega področja. Za izvajanje nekaterih metod se mi zdi standard, ki ga predpisuje ministrstvo za zdravje, preoster in nepotreben in bo prisilil ljudi, da iščejo drugačne rešitve, kar pa seveda povečuje sivo ekonomijo.

Sodelovanje in medsebojno upoštevanje bi skrajšalo čas zdravljenja in preneslo odgovornost za lastno zdravje na posameznika. Tako bi dosegli namen zdravstva in zdravilstva: dobro ali čim boljše psihofizično počutje posameznika.

Si lahko kmalu obetamo spremembo sedanjega zakona o zdravilstvu?

Vse iniciative za spremembo ali izvajanje so nekako obvisele v zraku. Težko pričakovani in več let nastajajoči zakon o zdravilstvu je treba spet postaviti na ogled, saj se ne izvaja zaradi določil, ki onemogočajo njegovo realizacijo. Ko bi ga uporabljali, bi videli, kaj bi bilo treba spremeniti, da bi bil življenjski. Pričakujemo lahko, da bodo sedanji zakon začeli oktobra izvajati le v delu, kjer se kot pogoj za pridobitev licence zahtevajo opravljeni izpiti iz zdravstvenih vsebin. A potrebujemo zakon, ki bo jasno diferenciral potrebno strokovno znanje in njegove vsebine, kjer se bo nadzor izvajal na področjih, kjer so zelo jasne kompetence tistih, ki nadzirajo, in ne bo ščitil samo zdravstveno izobraženih zdravilcev.

Pri kom vi poiščete pomoč, ko zbolite? Greste k zdravniku ali zdravilcu?

Ker je vprašanje osebno, bom tudi odgovorila tako. Medicino in zdravilstvo doživljam kot komplementarna in se tudi odločam v skladu z lastnim znanjem in odgovornostjo, kaj kdaj potrebujem. Prostor med zdravjem in boleznijo je poln simptomov, za katere lahko v resnici poskrbimo sami ali ob podpori kompetentnega zdravilca.

To ni klic po razcvetu magične medicine, kjer zdravilec pred bolnikom malo zapleše, naredi nekaj žgalnih daritev, komunicira s tem ali onim božanstvom, pobere bolniku denar in preloži odgovornost za njegovo zdravje v božje roke.

Tudi medicina kot široko razvejana znanost si bo morala priznati, da ne more predstavljati končnega razsodnika na področjih zdravljenja, kjer tega ne zna in ni kompetentna (strokovno ali finančno). Obnašamo se, kot da zaničujemo zdravo človeško pamet in modrost, dušimo se v krizi osnovnih vrednot in prebivanja, skrhane pravnosti in raznih mutacij vedenja, katerih cilj sta le tekmovalnost in finančni uspeh.

Intervju