Najprej želim poudariti, da so učenci na začetku zelo težko sprejeli to, da mentorica ni pripravila vseh možnih materialov, gradiv in pripomočkov za izvedbo dejavnosti. Ko pa so sprejeli izziv, je bilo, kot da so se odprla vrata v njihovo dosedanje znanje, v izkušnje, misli, ustvarjalnost, inovativnost, podjetnost in mladost. V trenutku so se dogovorili, kaj potrebujejo in kdo bo kaj naredil. Sodelovali so pri načrtovanju reševanja problema, se med seboj pogajali, argumentirali lastne predloge, si izrekali pohvale in kritike. Upali so tvegati in v pravem trenutku tudi popustiti. Sprejemali so logične utemeljitve svojih napak ali napačnih predstav. Če ne bi bilo mentorice in njenega spremljanja ter občasnega poseganja v celotno dogajanje, bi se lahko dejavnost otrok ustavila brez doseženega cilja. Znova se je potrdilo, da je učenje individualna izkušnja, ki poteka v učencu. Da so učenci notranje motivirani, če vidijo smisel in korist učenja, da je lahko vir informacij tudi najstnik, da znanja nastajajo v skupini z izmenjevanjem izkušenj, podatkov in dokazov. Potrdilo se je, da je za učenje potrebno učno okolje, v katerem je učenec dejaven, medtem ko učitelj, ki pozna učne cilje, določi učno snov in jim omogoči, da se sami odločijo, kako se bodo učili.
Za otroke je nekaj najbolj naravnega, da so izjemno radovedni in željni znanja, potem pa se jim na neki točki zgodi, da jih prevzame bolj ali manj izrazit odpor do šole. V čem vidite razloge za to, da se učenci v šoli ne počutijo dobro in da veliko učencev šole sploh ne mara? Kakšna je pri tem vloga šole, šolskega sistema, staršev, okolice, mogoče osebnostnih značilnosti?V otrokovi naravi je, da želi biti aktiven, da želi spoznavati, preizkušati, biti učinkovit in uspešen. Njegova povsem naravna potreba je, da je dejaven. Naravno sprejema tako pozitivne kot negativne povratne informacije lastnih dejavnosti in se iz njih uči. V otroku so torej ves čas prisotni procesi, ki ga silijo in usmerjajo k razvoju, napredovanju, širjenju znanj. Danes živimo v tehnično in informacijsko visokorazvitem svetu, zato »imeti znanje, biti kompetenten« pomeni nekaj povsem drugega, kot je to pomenilo v času našega izobraževanja. V današnjem svetu so informacije in znanje vseh vrst dosegljivi na klik, kadar koli in v obsegu, kot si jih kdo zaželi ali potrebuje. Življenjsko okolje je bistveno bolj kompleksno in v nenehnem spreminjanju. Znanje kot teoretična, intelektualna kategorija za učinkovito obvladovanje okolja ne zadošča več. Mladi potrebujejo orodja za nenehno pridobivanje znanj. Pri tem je pomembno, da znajo presoditi verodostojnost vira, povezovati različna znanja, tudi inovativno, biti kritični do poplave idej, zamisli in informacij. Ob uvajanju devetletke je obstajalo upanje, da bo prišlo do spremembe osnovnega koncepta vzgoje in izobraževanja. To upanje je bil cilj, da bo šola učence opremljala s splošnimi in uporabnimi znanji. Če bi se ta cilj uresničeval, mladi ne bi bili naveličani, utrujeni in odklonilni do šole. Mladostna energija bi se porabljala za zadovoljevanje radovednosti, učenje in razvoj. Učenci, ki so zadovoljni s svojim delom, z napredkom in sami s seboj, zagotovo ne izstopajo z vedenjsko problematičnostjo ali nasilnostjo. Danes se kaže, da je bila devetletka le organizacijski ukrep, ki je samo še povečal obseg in širino znanja, ki naj bi ga učenci usvojili. Zaradi najmanj dveh razlogov se šola ni posodabljala. Prvič zato, ker po vpeljavi devetletke snovalci šolskega reda in odločevalci o šolski politiki niso poslušali mnenj in pripomb učiteljev, ki so program uvajali, in drugič zato, ker se je šolski sistem povsem centraliziral.
In kaj to pomeni v praksi?To pomeni, da se je namesto spremenjene vloge učenca v procesu učenja storilnostna naravnanost slovenske šole samo še okrepila. Učenec je ostal večinoma v vlogi pasivnega sprejemnika že dognanih spoznanj in že preizkušenih rutin. Več kot jih usvoji, boljša je ocena. Namesto usposobljenosti ali kompetentnosti so merilo napredovanja po izobraževalni vertikali ocene. Pasivna vloga sprejemnika pa ni v otrokovi naravi, zato šolo doživljajo kot dolgočasno, utrujajočo. S težavami se v praksi srečujejo tudi učitelji. Za poglobljeno ukvarjanje z učno snovjo skozi lastno aktivnost učencev je namreč potreben čas, ki pa ga učitelji nimajo. Učni načrti so preobsežni, poleg tega večji del učnih vsebin nima skoraj nikakršne povezave z vsakdanjim življenjem učencev. Učni cilji so abstraktna namesto uporabna znanja. Učitelji morajo učencem ponuditi učno okolje, v katerem bodo omogočene različne poti do odkritja spoznanja, dejstva ali rutine, vendar v takšni šoli ne more biti kriterij ocenjevanja količina usvojenega znanja, pač pa napredek v usposobljenosti učenca. Učitelji so torej med tnalom in nakovalom, med potrebami učencev informacijske dobe in formalnopravno obvezo, ki jo morajo brezpogojno izpolnjevati.
Šola se torej zelo malo ali pa zelo počasi prilagaja spremembam v družbi, napredku tehnologij in potrebam ter zmožnostim otrokovega dojemanja. Kaj pa bi bilo potrebno za to, da bi se prilagajala hitreje?Šola je kompleksen družbeni podsistem. Zelo preprosto jo je kritizirati, veliko težje pa jo je spreminjati, kajti to zahteva spremembe tudi v družini, stroki, zaposlovanju, medijih, politiki. Jasno je, da so zaradi velikih in hitrih tehničnih, okoljskih, ekonomskih sprememb in sprememb v družbenem dogajanju potrebne tudi korenite spremembe v ciljih in posledično v dejavnostih šole. Toda spremembe obstoječe filozofije, po kateri je šola posredovalka in prenašalka že dognanih znanj in rutin, se noče nihče sistemsko lotiti. In zato so učenci, ko končajo izobraževanje in razpolagajo z veliko količino neuporabnega znanja, neiznajdljivi, premalo praktični in slabo zaposljivi. Osnovno šolstvo doživi vsako leto kakšen majhen lepotni popravek, kot so denimo dodatni šolski predmeti, še več med seboj ločenih in poenostavljenih učnih vsebin, preprostih rutin in nizkih pričakovanj, nekaj še bolj »preglednih« učbenikov in delovnih zvezkov. Ti popravki so samo »še več istega«, učenci pa so zato še bolj pasivni in utrujeni, saj nimajo dovolj izzivov in spodbud za razvoj, učenje in delo v sicer »prijazni« šoli.
Katere sistemske spremembe bi bile torej po vašem mnenju potrebne, da bi otrokom zagotovili kakovostno izobraževanje za njihovo prihodnost?Najprej je potreben splošen družbeni konsenz o tem, kaj so cilji sodobne šole. Ali so to objektivno izmerljive količine zapomnjenih dejstev ali razvita orodja za pridobivanje znanja, kritičnost, ustvarjalnost in ponotranjenje temeljne vrednote. Če se odločimo za spremenjen pogled na izobraževanje, je treba razbremeniti učne načrte vseh nepotrebnih abstraktnih učnih vsebin, preostale cilje medpredmetno povezati v manj bolj splošnih predmetov ali modulov, znotraj tega pa povečati obseg praktičnih učnih vsebin. Takoj je treba uvesti selekcijo ob vpisu na pedagoški študij, spremeniti način študija in bodoče učitelje usposobiti za aktivne oblike pouka in obvladovanje višjih taksonomij znanja. Učitelj mora obvladovati vlogo organizatorja, usmerjevalca in koordinatorja pedagoškega procesa. Zmanjšati pravniško šolsko okolje in šoli omogočiti strokovno avtonomijo in pedagoško odgovornost. Ob vsem tem je po mojem prepričanju treba vzpostaviti resnično izobraževalno vertikalo do zaposlitve v skladu z razvojnimi potrebami otrok in zahtevami prihodnosti. Pri tem naj bo osnovna šola res osnovna in ne mesto vsega, kar se kdo spomni, da bi pač bilo dobro.
