Luka Mesec

Ura še ni odbila poldne, ko smo se za nove sile socializma dobili na zelo simboličnem kraju: v bližini nekdanjih javnih skladišč, ki so se tri leta po rojstvu Luke Mesca začela spreminjati v spomenik kapitalizma. 27-letni tovariš iz Železnikov zaradi volitev in številnih medijskih nastopov v zadnjih dneh ni skrival utrujenosti.

Veliko je sestankov, klicev, sporočil... Malce izgubljam nadzor nad svojim Facebookom in elektronsko pošto. Da bom lahko vsem odgovoril, si bom moral vzeti kakšen dan časa.

Rezultata volitev sploh še nisem proslavil. Noč po volitvah sem izkoristil za počitek. Sedaj moramo postaviti dober program za delovanje poslanske skupine in trdne temelje Združeni levici, da bodo lahko stranke in gibanja med seboj še naprej sodelovali. Predvsem pa moramo temeljito razmisliti, na kakšen način bomo zahteve, ki smo jih izpostavili v predvolilnem boju, predlagali in uresničili v novem mandatu.

Če bi odstopali od naših zahtev, bi izpadli neresni. Najverjetnejši mandatar Miro Cerar je že povedal, kaj si misli o privatizaciji. Ker ocenjujemo, da smo pri številnih rešitvah nekompatibilni, je najverjetnejši scenarij, da bo ZL v opoziciji.

Naše zahteve ne omejujejo te ustavne pravice. Najprej želimo izboljšati transparentnost poslovanja v podjetjih, s poudarkom na državnih, uvesti politiko odprtih knjig, da lahko ljudje vpogledajo, za kaj se sredstva trošijo, in spodbujati kolektivno pobudo, da lahko bankrotirana podjetja z državno pomočjo prevzamejo delavci oziroma da država vzpodbuja nastanek zadrug.

Če država predpiše plačna razmerja 1:5 v državnih ali 1:10 v zasebnih podjetjih, kar predlagamo, to nikomur ne omejuje ustanovitve lastnega podjetja.

Problem je v tem, da se je proračunska vprašanja vselej reševalo na odhodkovni strani. Predvsem z rezi v javni sektor in s krčenjem porabe socialnih mehanizmov. Država mora zajeti čim več prihodkov, rezerve pa vidimo predvsem v obdavčenju kapitala. Podatki namreč kažejo, da evropske države s pomočjo davkov na kapital v povprečju zberejo 23 odstotkov sredstev, Slovenija pa samo devet. Zavzemali se bomo tudi za rešitev dolžniškega vprašanja, ki nas vsako leto stane več kot milijardo evrov. Ker si je Slovenija precej dolgov nakopičila po bistveno višji obrestni meri, bi se morala sedaj vlada zadolžiti na kratek rok po nižji meri, da odplača stare dolgove. S tem bi zagotovo privarčevali par deset, če ne par sto milijonov evrov. Na dolgi rok pa je potrebno z državami z evropske periferije, ki imajo podobne težave z dolgom, sestaviti koalicijo, ki bo pritisnila na evropsko centralno banko, da končno začne kreditirati dolgove držav.

To so izračuni ameriškega ekonomista Jamesa S. Henryja, ki je nedavno nastopil v državnem svetu. Vsaj del tega zneska bi po našem mnenju lahko obdavčili po zgledu Nemčije, ki je pred leti od luksemburških bank kupila bilance in pregledala depozite svojih državljanov. Ugotovila je, da je šlo v številnih primerih za davčne utaje, zaradi česar je proti svojim državljanom sprožila ustrezne postopke. Ne vidimo razlogov, zakaj ne bi podobno ravnala tudi Slovenija.

Smo proti izvedbi nepremičninskega davka, kakršnega je predlagala vlada Alenke Bratušek. Obdavčitev je izhajala iz kvadrature nepremičnin, ki jih posameznik poseduje. V Sloveniji, predvsem na podeželju, imamo veliko primerov, ko so ljudje podedovali velike hiše, nimajo pa dohodkov, ker so brezposelni. Živijo v velikih hišah, vendar so revni. Pogledati bi morali celotno premoženje posameznika in njegove dohodke, iz teh podatkov pa sestaviti davčno lestvico, ki bo ljudi čim bolj pravično obdavčila.

Argument, da se bo s privatizacijo preprečila korupcija v državnih podjetjih, so ponujale vse dosedanje vlade. Če uporabimo retoriko stranke SDS, se bo s privatizacijo preprečilo omrežjem, da bi še naprej izčrpavala državna podjetja. Primera Mercatorja in Heliosa pa kažeta ravno nasprotno. Kapitalska omrežja, ki naj bi jih razlastili, bodo največji dobičkarji v teh postopkih. Zanimivo je tudi, da se po navadi govori o učinkovitosti privatne lastnine, pri omenjenih primerih pa vidimo, da je realnost povsem drugačna. Helios se je po prevzemu zadolžil za dodatnih 300 milijonov evrov, Mercator pa je dobil lastnika z 2,5 milijarde dolga, ki svojim dobaviteljem po devet mesecev ne plačuje računov.

Problem korupcije, netransparentnosti in klientelističnega kadrovanja v državnih podjetjih se mora reševati drugače. Okrepiti je treba položaj zaposlenih, da dobijo nadzor nad poslovanjem svojih delodajalcev.

Slovenija je v zadnjih 20 letih povsem podlegla liberalni logiki. Ker je slepo verjela v učinkovitost finančnih trgov in v zadolževanje, je kriza prinesla streznitev. Zato ponujamo resen premislek in resno kritiko. Potreben bo intelektualni in mentalni preskok, če se želimo spopasti s krizo.

Res je, da si politične izkušnje še nabiramo, vendar trenutna situacija ne potrebuje dobrega menedžerja, ki bo upravljal z državo kot s svojim podjetjem. Prav to je izvor težav. Potrebujemo predvsem intelektualni vpogled v vzroke, ki so povzročili krizo, in odgovore za strukturno odpravo teh vzrokov.

Zavedamo se, da bo naš boj dolg in težak. Zato se moramo argumentacijsko in organizacijsko pripraviti, da bomo kos izzivom, ki nam jih bodo postavljali politični konkurenti.

Naš projekt je dvoplasten. Na eni strani je parlamentarna politika oziroma sprememba zakonodaje, na drugi strani pa je ljudstvo, od katerega politike ne smemo odtujiti. Zakonov ne sme sprejemati zgolj šesterica izbrancev v parlamentu, o reformah se je potrebno pogovarjati z ljudmi na terenu. Sprožati moramo javne polemike in angažirati ljudi, ko bomo na primer poskušali zaustaviti privatizacijo. Ne more samo nas šest dvigovati roke. Delavci se morajo sami upreti takim procesom. Politika se je popolnoma oddaljila od ljudstva. To, kar spremljamo v parlamentu, bi lahko poimenovali kar dvorna politika.

Vsekakor.

To ni nič novega za nas, saj smo bili že večkrat postavljeni pred podobne izzive. Krog, ki je na primer oblikoval Iniciativo za demokratični socializem, je pred letom in pol ustanovil svoj inštitut. Organizacijske izkušnje torej že imamo. Delovali smo v študentskih društvih, časopisih, kot je Tribuna, v gibanjih in sedaj tudi v stranki. V življenju se ves čas učiš novih stvari. Če si pri tem še uspešen, pa so izzivi vedno višji.

Naš inštitut ima lastna sredstva, ki jih povečini pridobiva na razpisih. V njem gojimo intelektualno jedro našega gibanja in bomo z njegovo pomočjo zagotovo pripravljali tudi predloge za spremembo zakonodaje in študije.

Grillo je v svojih izjavah preveč dvoumen in populističen. Zato si ga ne jemljemo za zgled.

Bili smo izvoljeni v parlament, vendar ne obljubljamo popolnoma drugačnega sveta. Ljudi ne nagovarjamo kot volilce, temveč kot soborce. Zavedamo se, da so množice tiste, ki pišejo zgodovino. Naše reforme niso prav nič utopične. So izvedljive v nekem srednjem roku, v kolikor bi uspeli zanje pridobiti podporo javnosti.

ZL je zagotovo dolgoročni projekt. Se pa zavedamo, da je potrebno v kratkem roku proizvesti zelo konkretne ukrepe.

Čeprav je program za delo poslanske skupine še v nastanku, smo pripravili že vsaj tri zelo konkretne ukrepe, ki so izvedljivi tudi v trenutni sestavi DZ. Eden izmed njih se nanaša na področje zdravstva, več pa v tem trenutku še ne želim govoriti.

Še sedaj si ne znam razložiti, kaj se je zgodilo tisti četrtek. Predvsem me je vse skupaj presenetilo, saj v IDS že od lanskega maja izpostavljamo iste rešitve. Očitno so dobile šele sedaj svoje mesto v političnem diskurzu.

Nismo.

Glede na rezultat z evropskih volitev smo pričakovali preskok parlamentarnega praga. Res pa je, da nismo pričakovali tako dobrega rezultata.