V registru je trenutno 23 institucij, od društev in drugih neprofitnih organizacij, zadrug, zavodov do družb z omejeno odgovornostjo, ki imajo tudi status socialnega podjetja. Večina jih je socialnih podjetij tipa A, kar pomeni, da morajo v določenem času na trgu ustvariti vsaj 40 odstotkov prihodkov iz dejavnosti. Zelo malo pa je socialnih podjetij tipa B, torej tistih, ki so dolžna zaposlovati ranljive ciljne skupine. Mislim, da nima še nihče pravega vpogleda v to, kakšno je poslovanje teh socialnih podjetij, a kolikor imam sama informacij, smo vsi začetniki in vsi orjemo ledino. Večina nas ima za sabo tudi kakšen projekt, sofinanciran iz lokalnih ali državnih virov. Mednarodnih projektov zaenkrat ni, a se bo v prihodnje treba spogledovati tudi z denarjem zunaj slovenskih meja, da bomo lahko te naše zgodbe razvijali tako, kot smo si jih zastavili. Smo pa že vsi spoznali, da socialno podjetništvo brez močne vpetosti v lokalno okolje in tudi brez pomoči lokalnega okolja ne more shoditi. Zaposlovati moramo ranljive ciljne skupine in jih vračati na trg dela. To so ljudje, ki imajo zelo različne nahrbtnike, v njih so tudi presenečenja za delodajalca in stvari, na katere nisi pripravljen. Učimo jih delati, spoštovati urnik in delovni proces, učimo jih razumevanja, kaj socialno podjetništvo je, motiviramo jih, da so ustvarjalni. Socialna podjetja smo večinoma manjše ekipe, kjer je vsak posameznik pomemben. In če se mora tisti, ki vodi zgodbo, večino časa ukvarjati z vračanjem ljudi na trg dela, zmanjka časa za razvoj dejavnosti.
Kakšna je ideja vašega projekta Moja štacuna?Ko smo razvijali to idejo, smo se osredotočili na medorganizacijski trg. Pri ponudnikih, kmetih smo želeli zbirati presežke pridelkov in jih dostavljati kupcem, ki imajo potrebe po večjih količinah lokalno pridelanega sadja in zelenjave ter drugih izdelkov. Ves čas smo imeli v mislih obrate tople prehrane, javne zavode, denimo šole, domove upokojencev. To, kar sedaj največ počnemo, torej prodajamo na stojnicah, je bilo sicer predvideno, a ne v takem obsegu. Enostavno se je pojavila potreba po začasni spremembi prioritet. Ko smo že imeli zaposlene ljudi in vsi neka pričakovanja, se je izkazalo, da se v obrate tople prehrane ne pride kar tako, poskusili smo z gostinci, a izkupička ni bilo. V našem okolju skorajda ni takih, ki bi bili pripravljeni malce več plačati za domače in sveže. Stojnice so se nato ponudile kot dobra praksa in tržna niša tako za prodajo, promocijo kot učenje. Naša ambicija je, da bi ustanovili zadrugo. In če že zaposlujemo ranljive skupine, zagovarjamo tudi povezovanje med ranljivimi skupinami. Prepričana sem, da je kmet v hribih ranljiva skupina, da je starejša oseba v domu upokojencev ranljiva skupina in otroci v šoli prav tako. Z našo vizijo pravične trgovine smo te skupine dolžni povezati. A nekaj smo žal že spoznali: zelo težko bomo prišli v domove upokojencev ali bolnišnice, ne da bi imeli kontejnerje poceni hrane. Nizka cena je tam edini kriterij. Tako poceni, kot kupujejo javni zavodi, se slovenske hrane ne da kupiti.
To je prva domača pravična trgovina v Sloveniji.Res je. Želimo, da tudi ljudje začnejo spreminjati svoje razmišljanje in nakupovalne navade, da drugače ovrednotijo to, kar je bilo pridelano v slovenski zemlji ali lokalnem okolju. Želeli smo tudi pomagati manjšim kmetom, ki imajo slabši dostop do trga in nimajo utečenih prodajnih poti. Ko smo prvič stopili na trg, smo se predstavili s sloganom »določi pravično ceno«.
Kako jo določite?Ko smo med kupci izvajali anketo, nas je zanimalo, koliko naj pri prodaji kilograma krompirja dobi kmet in koliko pravična trgovina. Večina jih je odgovorila, da naj kmet dobi 75 odstotkov cene, pravična trgovina pa 25 in tega se poskušamo tudi držati. Seveda to razmerje ne more veljati za vsakega kupca. Ko dostavljamo sadje šolam ali ko nekdo kupi večje količine, se mi odrečemo delu zaslužka. Trenutno nam niti ni pomembno, da bi veliko zaslužili, bolj se nam zdi pomembno, da nas trg spozna in da nam zaupa ter da vzpostavljamo zaupanja vredno mrežo s kmeti. Gradimo sodelovanje na dolgi rok. Bile pa so različne reakcije na pravično ceno. Večina jih je želela sodelovati pri oblikovanju pravične cene, drugim se je zdela pravična cena tista, ki si jo lahko privoščijo kot kupci, nekateri so nam rekli, da provociramo. Ja, res provociramo. Želimo, da odjemalci sodelujejo pri vrednotenju dela ljudi na podeželju.
Kakšne so vaše izkušnje po dobrega pol leta na trgu?Ponujamo sveže, trudimo se za kratke verige, pogosto pridelke do kupca dostavimo v eni uri ali celo prej. Nimamo skladišča in zalog, zato tudi lažje oblikujemo pravično ceno. Imamo pa problem, na katerega nismo bili pripravljeni. Količine svežega in sezonskega blaga na trgu so majhne in zato so tudi cene višje. Cene pridelkov na Goriškem so višje kot v drugih slovenskih regijah. Zgodilo se nam je, da smo česen poleti odkupovali po deset evrov za kilogram, danes ga na Gorenjskem dobimo po sedem evrov. Ponudnike po eni strani razumem. Velikokrat v preteklosti so bili razočarani, ne upajo si zasaditi večjih površin, ker ne vedo, kdo bo to kupil. Poslujemo samo z registriranimi kmeti, a tudi pri teh ni veliko ponudbe. Prav tako so od kraja do kraja različne nakupovalne navade ljudi. So kraji, kjer so ljudje navajeni hoditi na tržnico, Nova Gorica pa zagotovo ni tak kraj. Več moramo delati za ozaveščenost, da bodo ljudje kupovali lokalno in sveže in ne v nakupovalnih centrih.
Nikoli ne govorite o problemih, ampak raje o izzivih.Vedno verjamem, da so rešitve. Bolj kot tega, da nečesa ne bi mogla speljati, me je strah tega, da bomo glede na trende ostali brez domačih pridelkov. Da ne bomo imeli kje kupiti domačega krompirja ali korenja. Pri vseh trtah, ki nam rastejo, že sedaj nimamo kje kupiti domačega namiznega grozdja. Hrušk v Vipavski dolini trenutno ni mogoče dobiti. Danes smo popolnoma odvisni od tujine, in če nam zaprejo mejo, bomo lačni.
Niste zadovoljni s povezovanjem med izvajalci sorodnih projektov v regiji. Pravite, da ga ni.Zelo bi bila vesela, če presežemo to projektno zagledanost vase. Vem, kako se projekti pripravljajo in izvajajo, posebej če so (so)financirani z nepovratnimi sredstvi. A vsi, ki prispevajo nepovratna sredstva, evropski in slovenski skladi in skrbniki bi bili veseli, če bi izvajalci projektov s sorodnimi temami med sabo našli neke sinergije in s tem vplivali na trajnost učnikov. Ni potrebe, da delamo vsi vse. Mislim, da na področju lokalne oskrbe in socialnega podjetništva vsaj v naši regiji ni z javnimi sredstvi sofinanciranega projekta, ki ne bi imel svoje spletne strani. Te so v večini primerov namenjene projektnim partnerjem, po zaključku projektov pa bodo obstale z zastarelimi informacijami, ki jih nihče ne bo potreboval. Prav je, da priložnost dobijo tudi tisti, ki postavljajo spletne strani, a z vidika učinkovitosti bi bilo ustrezneje imeti eno kakovostno spletišče za vse, preostala sredstva pa vložiti v spodbujanje sodelovanja in pomoči pravim »igralcem«, kmetom, za nakup semen, za plačilo goriva in podobne spodbude, da bodo površine obdelane, hrana pa cenejša.
Se socialnega podjetništva ljudje še vedno lotevajo z romantičnim pristopom?Tudi sami smo šli romantično v to zgodbo in bili zelo naivni. Mogoče je to dobro, sicer se tega ne bi lotili. Ko smo pripravljali naš projekt, smo v Sloveniji imeli zakon o socialnem podjetništvu, ne pa strategije in podzakonskih aktov. Sedaj nekaj dokumentov imamo, še vedno pa nimamo podpornega okolja. Vsi smo na neki način poskusni zajčki. Verjetno se s socialnim podjetništvom ukvarjamo ljudje, ki imamo drugačno odgovornost, hočemo od sebe nekaj več oziroma želimo dati nekaj več. Če bi imeli pred sabo zgolj dobiček, se s tem nihče ne bi ukvarjal. To je za večino nas tovrstnih podjetnikov trenutno investicija, ne način preživetja.
V Franciji so odprli ministrstvo za socialno podjetništvo, v Sloveniji se zna zgoditi, da slednje v naslednji finančni perspektivi ne bo med prioritetami. Kaj k temu dodati?Žal se res dogaja, da se socialno podjetništvo izgublja v razvojnih dokumentih in izginja s seznama prioritet. Na drugi strani pa se od socialnega podjetništva pričakuje način za izhod iz krize. V svetu se je socialna ekonomija potrdila kot pomemben dejavnik socialne in ekonomske stabilnosti in razvoja. Tudi pri nas je lahko tako, če bomo socialnemu podjetništvu dovolili, da iz mikro organizacij oziroma nišnega podjetništva nastanejo velike zgodbe. Če so se v Franciji odločili tako, dobro vedo, zakaj. Imajo strategijo, v socialno podjetništvo bodo vlagali zato, da bodo od njega tudi kaj imeli. Pri nas imamo še vedno več vprašanj kot odgovorov. Sicer pa, kdor čuti, da je socialno podjetništvo njegovo poslanstvo, naj se kar pogumno poda na to pot.