Hej, hej Ljubljančanke, kam so namenjene?

Različno. Njihova realnost namreč ni enaka tistemu, kar vidijo po televiziji, berejo v revijah. Želijo si več prestiža, ekstravagance, več velikih metov. Vprašanje pa je, koliko se podvržejo za takšne mete in koliko bodo s ciljem srečne. Ni vse prestiž, kar se svetlika, dame.

Kaj pa vam pomeni prestiž?

Sta dva različna svetova. En svet... (pogovor prekine mimoidoči, ki prosi za 50 centov. Trkaj mu jih da, ga vpraša, ali mu lahko pove kakšno dobro misel in se zaplete v pogovor).

(po nekaj minutah) Nadaljujete z mislijo.

Dve vrsti prestiža sta. Eden je hohštaplerski. Imajo ga ljudje, ki včasih niso imeli nič, potem so na hitro prišli do denarja. To je obup. Imajo nekaj denarja in nič stila. Druga vrsta so ljudje, ki so se bogati rodili ali so do denarja prišli zaradi dela iz veselja. Ti znajo iz prestiža narediti kul stvari.

Ste vi prišli do prestiža?

Imel sem takšne trenutke.

Ste se bali, da vas bo zaneslo?

Ne, ker imam v osnovi negativen odnos do prestiža. Zlatnina in blagovne znamke mi ne pomenijo veliko. Avto je, da se pelje. Večerja je najboljša, ko je narejena z ljubeznijo. Število zvezdic v hotelu ni toliko pomembno kot število dobrih ljudi, s katerimi si. Zame je prestiž, da sem živ.

Kaj vam potem pomeni veliko?

Veselje in mir.

In to ste dosegli?

Ja. Dosegam. To traja skozi vse življenje. Situacije te presenečajo. Dobro je, da si ne misliš, da si za večno nekoga prijel za moda, ker te zna življenje vedno presenetiti. V obdobju, v katerem sem, sem našel veselje in mir.

Ste ga našli ob hoji, po Španiji na El Camino de Santiago...

Ne. Tam sem našel občutek, da ne potrebujem ničesar, da bi bil srečen. Imel sem en nahrbtnik, nekaj evrov v žepu, Spal sem zunaj na tleh in bil srečen. Ko nekaj izgubimo, to dojemamo kot propad. Z materialnimi stvarmi se identificiramo, zato nas je strah. Če jih izgubimo, bomo v naših glavah neuspešni.

Soočili ste se s strahom po načelu, da ni strahopetec tisti, ki ga je strah, ampak tisti, ki se s strahom ne sooči?

Kdo je že to rekel?

Verjetno že veliko ljudi. Kaj vas je privedlo do teh poti?

Notranji klic. Te klice upoštevam.

In ste se tam odločili za študij teologije?

Ne, takrat sem že študiral, mislim, da eno leto.

Kaj je za vas religija?

Religija je tečaj, ki pomaga razumeti nerazumljeno. Ali napotki, kako priti do višjega, boljšega, globljega sveta in sebe. V praksi pa, kako biti dober in kakšni so principi dobrega. Religije so različne poti na eno goro. To je svetla stran, temna pa, da je lahko opij, manipulativno orodje. Vsak lahko interpretira nekaj po svoje. Preko več generacij se osnovno sporočilo, nauk in energija svetih ljudi, velikih in srčnih mislecev, izgubi. Ostanejo le črke, dogme, a ni nujno, da jih dojemamo tako, kot so bile podane v izvirniku. Tako kot v Bibliji ni besede, ki bi jo Jezus napisal. To so zapisali tisti, ki so ga slišali govoriti ali kolegi od tistih, ki so ga slišali govoriti. Skozi selekcije, zbore in redakcijo ljudi, ki ga nikoli niso poznali, je nastalo tisto, čemur mi pravimo Nova zaveza. Vprašanje je, koliko so te zadeve kredibilne in še posebej, v kakšnem »vajbu«, atmosferi so bile izrečene in prenesene. Tega ne ve nihče, eksegeza je sicer dobro orodje, a še vedno si jih vsak lahko razlaga po svoje. Nekateri ljudje postanejo povsem prepojeni z zapisanim kot edinim svetim, ne pa z realnimi dogodki v življenju in lastnim pogledom. Nekdo, ki ni dosegel visoke stopnje spoznanj, težko pravilno intepretira svete nauke, in tu je problem. Ko nekateri zapisane misli drugih označijo kot absolutno svetinjo, religija lahko postane orožje. Se je že dogajalo, da so z bogom na čelu manipulirali tako, da so po načelu 'mi dobri, vi slabi' objektivizirali veliko dobrih ljudi, jih pobili, potem pa se vrnili za domači oltar in nadaljevali v slogu 'ne ubijaj nikogar'.

Ste imeli na fakulteti kdaj občutek, da bi lahko postali idoktrinirani?

Ne, ni bilo možnosti za to. Ne čutim vpetosti v svet Rimskokatoliške cerkve, imam svoj svoboden pogled. Vedno me je zanimal Bog, ne dogmatične konstitucije. Če greš iskati resnico... (ženski v avtomobilu uspe idealen bočni manever ob parkiranju avtomobila. 'Ooo, bravo, dama. Lepo presenečenje,' reče.).

Je bil tole stereotip?

Ne. Najprej sem pogledal, kako parkira, šele nato sem videl, da je ženska za volanom. Na začetku se mi je zdelo, da bo počilo, ampak je odlično speljala.

Sva pravkar ugotovila, da en stereotip ne drži?

Ja. Stereotipi držijo in ne držijo. Nekatere ženske dobro vozijo, druge ne.

Naslov ene od vaših pesmi je Razbijte stereotipe. Ste jih veliko razbili?

Ja, nekaj sem pa jih.

Pri sebi ali drugih?

Pri drugih sem morda dosegel, da razumejo, da če sem sprejel vlogo raperja, ne pomeni, da imam pri sebi pištolo, da okoli hodim z debelimi verižicami, da se delam, da sem se rodil v napačni barvi telesa ob napačnem času v napačnem mestu in da na trenutke izustim kaj dobrega.

Kaj pa si predstavljate pod besedo slovenstvo?

Slovenstvo zame pomeni, da stereotipe, kdo naj bi bil Slovenec, z užitkom razbiješ. In da delaš stvari, ki prihajajo iz tebe in ki so povsem drugačne od tega, kar bi moral početi. Da ti je iz srca vseeno, v kakšnem avtu se nekdo vozi. Da ti nedeljska kosila ne pomenijo viška tedna, da ni vrhunec zime, da se ga greš v Planico napit. Da si odprt človek, hkrati pa se zavedaš svojih korenin. Da veš, kdo so bili Slovani, v kakšne stvari so verjeti, kako smo prišlo do šolskega sistema in tako dalje.

Ljudje, ki jih srečujete, razumejo to razmišljanje?

O tem se niti ne pogovarjamo. To berem v knjigah ali ko razmišljam in dajem iz sebe skozi pesmi. O tem govorim, če srečam kakšnega profesorja, ali kadar me povabijo na debato, ali ko pišem. Na splošno pa za to govorico v vsakodnevnih malomeščanskih pogovorih ni veliko prostora, iskreno pa tudi ni veliko časa, da bi si ga vzel za poglobljene debate.

Na vaši spletni strani piše: »Če v sebi veš, da je prav in da se boriš za dobro, se ti lahko zgodijo čudeži. In potem zmagaš. Iskreno verjamem in se trudim, da spremenim svet na bolje, do zadnjega diha. Do zmage!« Kaj je zmaga?

Čim več pomirjenih ljudi. In da čim manj bitij trpi na ta račun.

In tega v popolnosti ni mogoče doseči?

Tako je. Kot mlad fant imaš lahko ideal, da boš spremenil svet. Potem naletiš na realne neumnosti. Nato skušaš po najboljših močeh spreminjati te zadeve. Skušaš delovati tako, da ne škoduješ. Skušaš tudi komu drugemu odpreti poglede. Jim pokazati, da blagostanja ni mogoče najti v pohlepu.

Zakaj imate na spletni strani zapisano »735 dni do zmage«?

To je le skripta, ki mi jo je naredil programer.

Ne boste čez 375 dni dosegli razsvetljenja?

Moram vas razočarati. Mogoče se bo takrat kaj zgodilo, verjamem, da kaj lepega. A ne bo še vesoljnega potopa, kajne Noe?

Torej je to marketinška poteza?

Bolj zabavna.

Čudeži so se vam res dogajali?

Velikokrat.

Na primer?

(moški na istem mestu kot prej ženska skuša parkirati in na rahlo zadana vozilo za seboj. 'Moški za volanom. Bravo, ampak... Ja, moški ga pa je zadel').

In imamo dokaz o enakosti med spoloma.

Ne, imamo dokaz, da moški slabše parkirajo od žensk. Zadel je sosednje vozilo, tudi horizontala in vertikala nista idealni.

In sporočilo bralcem se glasi:

Bravo, ženske. Zdaj pa sva razbila stereotip.

Nadaljujete pripoved o čudežih.

Nazadnje se mi je dogodil čudež, ko sem šel v London na koncert skupine Roling Stones. Nisem si uredil prenočišča. Ko grem na potovanje, se ne sekiram, kje bom spal, doma pustim mobilni telefon. Potovanje je užitek, ne stres. Šel sem v bar z internetno povezavo v zakotno ulico pri Hyde Parku, da bi se javil domačim. Ko sem po stopnicah odhajal, sem se obrnil na levo in videl prijatelja. Povedal mi je, da tam živi in da lahko spim pri njem. Ker moja draga ni mogla na koncert, sem imel eno vstopnico preveč. Prodal sem jo in šel sam na koncert. Rekel sem si, kaj bi dal, da bi sedaj nekoga srečal. Spet pogledam na levo in vidim drugega prijatelja, s katerim se nisva videla dolgo časa. Štos je v trenutku. To so takšni majhni čudeži.

Kako pa spreminjate svet na bolje?

Tako, da delam stvari, ki se mi zdijo dobre. Da nekomu pomagam uresničiti sanje. Če si nekdo nekaj želi, a si tega ne more privoščiti, pokličeš ljudi, da pomagajo to uresničiti. Finančni pogoji, lasten strah ali lastna omejenost mu tega ne omogočajo, ti pa mu odpreš vrata. Potem vidiš njegov srečen nasmeh. Pred kakšnimi 14 leti sem se odločil, da ne bom več jedel mesa in še vedno se tega držim. Dokazujem, da s takšno prehrano ni nič narobe. Sodelujem tudi v dobrodelnih projektih, prek katerih pomagam marginaliziranim ljudem.

S tem je povezana vaša življenjska filozofija?

Moja življenjska filozofija je, da planet pustiš lepši za seboj, kot je bil. Z več lepimi odnosi kot zamerami. Da si na koncu rečeš: 'Si zamočil, si zgrešil pot, ampak sem jo potem tudi našel, naredil tudi dobre stvari, dal ljudem veselje in postavil svojo kocko v mozaik dobrote.'

In zakaj se splača biti živ, kot pravite?

Ker je edinstvena priložnost doživljati stvari v tem času, v tem prostoru, iz te perspektive, s temi občutki, s temi mislimi. Če to ni dovolj, ne vem, kaj je.

Se ljudje zaradi zunanjih vplivov, kot so reklame, ki narekujejo način življenja, ne zavedajo, da je dobro biti živ? Saj veste, gre za kapitalizem.

Vsako obdobje je dalo model ideala. Ideal moškega je danes akcijski junak, kasneje dober mož, ki spi z ženo, da je ona zadovoljna, nato zgodaj vstane, gre v zelo odgovorno službo in kljub temu pride domov zelo miren in nasmejan. Objame ženo, uredi otroka, gre na fitnes in potem dela še nekaj, kar ga dela unikatnega. Mora biti ves čas nasmejan, zabaven, optimističen, pozitiven... Slabe volje v 99 odstotkov časa ni, ni obdobij padcev. Postane nasmejan stroj in živi srečno do konca svojih dni.

Stremi k udobju?

Po eni strani stremi k največji količini užitka, da bo reklamiral, kar narekuje kapital, a hkrati je popolnoma zvest samemu sebi. Seveda, da je lep. In se ne postara. Takšen je, kot bi si želel biti tudi ti! A v realnosti ne moremo vplivati na osnovno obliko telesa, staranje je nujno, biti večno nasmejan pa ponavadi krinka za neke hude motnje. A vendar imajo ljudje v sebi zaraščen ideal popolnega. Dlje, ko si od njega, bolj se zdiš sam sebi grd, nevreden, čuden, nepopoln, nesrečen. Namesto, da bi se ukvarjali z razvojem karakterja in sebe, kako postati boljši človek skozi obdobja, mi stremimo le k denarju, lepoti moči, v 90 odstotkih, da pokažemo, da smo res srečni v tej luči, ki jo narekuje trend.

Lepota in uspeh sta najpomembnejša ideala...

Pa zdravje, srečen zakon, pridni otroci...

Nič od tega ne obstaja v absolutnem?

Nekaj od tega v določenem obdobju obstaja. Toda življenje zna presenetiti. In ko jih enkrat odreže s te poti, se jim zdi, da je konec sveta. Mislijo, da so slabi, ker niso ujeli ideala.

Ste kreativen človek. Kje se izgublja kreativnost?

V sistemu. V šoli. V službi. V tempu. Delam kot spremljevalec v šoli, z otroki iz drugega razreda. Vidim, kako so ti otroci še odprti. V glavi še nimajo omejitev. Radirka je lahko tudi letalo, letalo pa se lahko spremeni v podmornico. A nas silijo v pravila. Govorijo, kaj je pravi odgovor in kaj ni. Govorijo nam, koliko je x krat y. Koliko pa je x, če je ta x ena in poln ljubezni? In če je še drugi x ena in prav tako poln ljubezni in ju daš skupaj, koliko je potem to? Če dva človeka prideta skupaj z noro idejo, je to lahko milijon.

Bi svojega otroka sploh želeli vključiti v šolski sistem?

Če se nauči, da je treba zjutraj vstati ter se učiti in kreirati, potem ne. Če lahko sam osvojiš ta ritem in te zanima še nekaj, kar raziskuješ, šole ne potrebuješ, ker mojstri so povsod zaželeni. A vendar se lahko zgodi, da otrok te discipline ne osvoji in se potem utaplja v dolgčasu. Zaradi tega ga sprva verjetno ne bi šolal izven šolskega sistema, sploh ko vidim, kako se stvari spreminjajo in da gre šoli na bolje. Če bi videl, da ima samodisciplino in ga v srcu nekaj zares zanima, potem bi rekel: Šola je končana, prijatelj. Začela se je Šola!

Težko te kaj zanima pod prisilo.

Vsaka stvar ti lahko prav pride. Toda večino stvari smo se v našem sistemu učili le zato, da smo pisali test in smo jih nato pozabili. Še vedno ne vem, zakaj moram vedeti, kaj je dotikalnica in kaj je mimobežnica. V abstraktnem svetu razumem ta pojma, ne vem pa, kje bi ju lahko apliciral, razen v kaki pesmi ali v intervjuju. Za kaj konkretnega, kar bi mi pomagalo v vsakdanu, pa ne. Šola je pri nas kot cerkev, caplja trideset let za časom. Ampak se vse bolj zavedajo, da je treba nekaj spremeniti in nekaj se že dogaja, uvaja se kreativni pouk, nastajajo skupine, ki že v šolskih klopeh delujejo na trgu in dajo prakso, ne le teorije. Morali bi iskati talent, ne pa neznanje in poučevati zastarelo znanje.

Kreativnost premaguje sivino v megleni Ljubljani?

Morda o tem govorim, ker sem sam kreativec in ker ne bi nikoli mogel biti birokrat. Stvari videti drugače je eno od kažipotov v mojem življenju. Če imamo to lastnost, ki je nima nobena žival, zakaj je potem bolj ne poudarjamo?

Povejte še, kako ste spoznali, da niste opica, ampak človek.

Dajte prosim malo obnoviti zgodbo.

V eni od kolumn v Oni ste pisali o tem, da ste spoznali Aruna Gandija, vnuka Mahatma Gandija, ki vam je razlagal, da so njegovi starši kaznovali sebe, če je naredil kaj narobe, ne njega. Ko ste slišali njegovo zgodbo, ste ugotovili, da vi niste opica.

Če imaš malo razvito intuicijo, začutiš človeka, njegov svet. Če te njegove vibracije navdihnejo, je on primeren zate. Tako je bilo pri Arunu. Začutil sem, da je on našel misli, ideje, vzorce, principe življenja, ki so ga naredili v globljega človeka, kot sem jaz. To me je tako impresioniralo, ker sem pomislil, kaj lahko postanem. Kaj pa zame pomeni biti človek? Da si v stiku s samim sabo. Da priznaš, da si vse življenje na poti. Da si iskren do sebe. Da skušaš v svojem času izkoristiti maksimum, da se razviješ, da iščeš resnico, da iščeš poti, ki še niso bile prehojene. Da slediš svoji intuiciji, ki je ne moreš kontrolirati in te nezavedno vleče proti temu, kar te veseli. In ko najdeš veselje, smisel, to poveš, da ga lahko najdejo tudi ostali. To je človek, ne opica.

Bi lahko vzgojo njegovih staršev, ki so sebe kaznovali s postom, če je sin storil prekršek, aplicirali v svoje življenje?

To bi apliciral na politično sfero. Zelo rad bi videl, da bi namesto sprenevedanja nekdo odstopil. Da bi nekdo rekel: 'Sem zafrknil. Žal mi je, ne počutim se dobro, grem v osamo, imam slabo vest.' Še bolje bi bilo, da pokažeš, kaj je prava smer. Politiki so zaprti v krog prenašanja odgovornosti na druge. Morali bi povedati, katera smer je pravilna. Povedati bi morali, da gremo v neznano. Da bomo skušali neoliberalizem in kapitalizem osnovati na novih temeljih, ker smo bili vsi zaslepljeni. Da tako ne bo šlo več naprej, ker se ljudje spreminjamo v živčne sužnje, ki nimajo ničesar več od tistega, kar je bilo nekoč prikazano na velikem plakatu. Še plastični nasmešek je vse bolj tog.

Ste pripravljeni sodelovati pri spremembi sistema?

Saj že delam to na svoji poti. Glede politike mi pa intuicija pravi, da je notri še veliko volkov, neprečiščenih vibracij... Dogaja se jim implozij, rušijo se sami vase. Ko se bo to končalo, bom pripravljen sodelovati za lepši jutri, ampak ne kot tipični politik. Ne vem, kdo še ta model politike resno upošteva. Ampak čas je na naši strani.