Konrad Kuštrin

Umikanje zdravnikov

V bolnišnicah in zdravstvenih domovih se večina s prelomnimi časi in dilemami zdravništva ne ukvarja kaj dosti. Kot pripovedujejo predstavniki Fidesa na »terenu«, je ljudi težko navdušiti, da bi kaj predlagali ali celo prišli na kakšen sestanek. Preučevanje gore podatkov, dolge ure načrtovanja in pogajanja z negotovimi rezultati v zdravstvu vse manj vidijo kot pot do sprememb. Apatijo spremljajo razmišljanja o »ločitvah«, kot bi bila nova organizacija mladih zdravnikov, potem ko so svoj sindikat že ustanovili družinski zdravniki.

Že nekaj časa med sindikatom Fides in vladno stranjo sicer ni bilo velikih konfrontacij, kakršne so na primer privedle do umika soglasij za nadurno delo leta 2010. V zdravstvo je posegel predvsem varčevalni ZUJF, ki je med drugim močno omejil zaposlovanje mladih zdravnikov. Predlogov zdravniških organizacij, na primer o standardih in normativih, vladna stran ni zavračala, ampak jih je preprosto ignorirala. Tako kot celotni zdravstveni sistem je ob neskončnih razpravah o neštetih različicah zdravstvene reforme, ki so po vrsti romale v predale, zdravnike prepustila inerciji. K umikanju iz javne sfere so po koncu lanskega leta dodatno pripomogli korupcijski škandali, v katerih se je med osumljenci znašla tudi vrsta zdravnikov. Čeprav so v zdravniških organizacijah sporna ravnanja obsodili, so ugotovitve NPU, protikorupcijske komisije in računskega sodišča vrgle dolgo senco. Pokazale so namreč, da je korupcija, na primer s spornimi prepleti med javnim sistemom in samoplačništvom, vtkana v slovensko zdravstvo.

V dveh desetletjih, odkar Konrad Kuštrin vodi zdravniški sindikat Fides, se je zvrstilo deset ministrov za zdravje (brez začasnih ministrov Karla Erjavca in Alenke Bratušek). S kratkimi ministrskimi mandati v zadnjem desetletju so se neprestano in brez prave rdeče niti menjale tudi ideje, kako posodobiti zdravstveni sistem. Temeljna zakonodaja, ki je bila sprva solidna, danes pa je že davno zastarela, velja že od leta 1992. Kaj dosti vizije politika kasneje ni kazala, zdravstveni resor pa je bil pogosto talec finančnih ministrov in vseh mogočih ozkih strankarskih interesov. Še posebno nesrečno je bilo leto po lanskem odstopu Tomaža Gantarja, ko ni ministrstva za zdravje v praksi vodil nihče. V stihijo so skušale na začetku leta poseči zdravniške organizacije, ki so pripravile niz reformnih predlogov. Ti bi v zdravstvo, kot ga poznamo, posegli globoko. Marsikaj bi se spremenilo tudi za zdravnike, ki bi se morali na primer odločiti med ekskluzivnimi pogodbami z več varnosti in neekskluzivnimi pogodbami, ki bi jim omogočale več svobode. Kuštrin je rešitve takrat označil kot pravične in dobre, a ne »nujno všečne«. »Namen je preprečiti kolaps,« je dejal februarja.

Znova ostrejši pristop

Konec leta zdravstvo še vedno deluje, res pa je zelo očitno nazadovalo. Čakalne dobe se strmo podaljšujejo, mnogi bolniki neznosno dolgo čakajo celo na diagnozo, sredi leta pa bi se na primer skorajda sesula 24-urna oskrba bolnikov z infarktom v mariborskem UKC. V ozadju dogajanja je bilo nezadovoljstvo zdravnikov s plačilom za posege zunaj rednega delovnega časa, tudi v ljubljanskem UKC pa zdravniki opozarjajo na neplačane nadure in kratkovidno varčevanje pri materialu, ki jim otežuje delo. Čeprav gre sistemu finančno na bolje, je zdravniški vsakdan slabši, kot je bil.

Nezadovoljstvo tokrat ni uperjeno le v vlado in zdravstveno blagajno, ampak tudi v zdravniške organizacije. Mnogi preobremenjeni in slabo plačani mladi zdravniki nejevoljno ugotavljajo, da so jih sindikalisti in vrhovi stroke pustili na cedilu. Še bolj cehu in politiki zamerijo zdravniki na zavodu za zaposlovanje. V času, ko so se kot uspešni dijaki odločali za študij, je bila medicinska fakulteta vstopnica v svetlo prihodnost. Danes je nova zaposlitev v kateri od javnih bolnišnic redka sreča. V zadnjih letih smo večkrat poročali o mladih zdravnikih, ki v čakanju na mesto v svojem poklicu poprijemajo za vsa mogoča dela ali pa v nedogled volontirajo brez plačila.

Tudi mladi zdravniki, ki so dobili delo v zdravstvu, a pri tem pregorevajo brez prave perspektive, včasih pripomnijo, da se z vedno brezhibno urejenim ljubiteljem opere na čelu sindikata težko poistovetijo. A tudi Kuštrinova pot se je začenjala nekoliko neobičajno. Po srednji zdravstveni šoli je delal v tolminski reševalni službi, po reški medicinski fakulteti pa kot splošni zdravnik v Bovcu. V odročnih krajih je nabiral izkušnje, kako poiskati rešitev, ko so okoliščine nemogoče. Kot se pošalijo njegovi zdravniški kolegi, pa verjetno tudi nekaj trme, ki pride prav v stikih z vladnimi pogajalci.

Ljudje, ki so njegov način dela spoznavali od blizu, poudarjajo, da je status »večnega predsednika« rezultat močne osebnosti, ki ljudi v bližini včasih zasenči. Drugi razlog, zakaj se kljub Kuštrinovi želji po nasledniku za predsedniško mesto ni bil pripravljen potegovati nihče drug, vidijo v sami težavnosti funkcije, ki zahteva vse bolj mučna pogajanja v paketu z drugimi sindikati javnega sektorja.

Konec minulega tedna so dali v Fidesu z zavrnitvijo dogovora o varčevalnih ukrepih pomemben signal, da »se ne gredo več«. Pomenljivo je tudi zbliževanje s sindikatom družinskih zdravnikov Praktikum, ki je nastal (tudi) zaradi nezadovoljstva s Fidesom, zdaj pa bolj kot razlike vidijo skupne cilje. Z omenjanjem opozorilne stavke že prehajajo v fazo stisnjene pesti. Konrad Kuštrin je znova zazvenel kot Konrad Kuštrin iz časov, ko zdravniki niso zgolj izgubljali.