Kako kakovostno se starajo ljudje na Krasu in koliko je sožitja med generacijami?

Verjamem, da nekateri živijo zelo kakovostno, a velika večina starejših se sooča z materialno stisko, ki po navadi za sabo povleče še socialno izključenost in nezdrav način življenja, saj si ne morejo privoščiti kakovostne hrane in sanacije vlažnih in prepišnih hiš. Tudi stranišča zunaj hiše še niso zgodovina. In to se je z novo socialno zakonodajo in ukinitvijo pravic, ki so jih ti ljudje dotlej imeli, le še poslabšalo. Sožitja je na vaseh nekoliko več kot v mestih. Na vaseh si znajo ljudje med sabo pomagati, kar tudi jaz zelo negujem. Vedno poskušam stisko posameznega starostnika reševati celostno, kar pomeni, da se povežem tudi s svojci in sokrajani. Če si seveda starostnik tega želi. Medgeneracijsko sožitje je tudi to, ko jaz, veliko mlajši od njih, vstopam v njihove domove. Velika večina me sprejme kot dobrega družinskega člana oziroma prijatelja, zaupajo mi stvari, ki jih niti svojim sorodnikom ne. Ne želim biti uradnik, temveč njihov prijatelj. In ko te enkrat vzamejo za svojega, se lahko marsikaj spremeni.

V kakšne razmere odpirate vrata?

Na začetku so me šokirale, danes me ne več toliko. Še vedno naletim na koga, ki že več let živi brez elektrike. Resnično vse več je ljudi s težavami v duševnem zdravju, s preganjavicami, z različnimi oblikami demence, s halucinacijami in potrtostjo. Tukaj družine izgorevajo. Tedaj je zelo težko in k takšnim najpogosteje hodim. Zelo si prizadevam, da z njimi vzpostavim pristen stik, da verjamem v tisto, kar mi povedo, in jih ne prepričujem v nekaj drugega. Izhajam iz njihovih želja in potreb. Obiskujem denimo 94-letno gospo, ki ima v hiši zgolj en majhen kuhalnik in živi brez ogrevanja. Kljub temu je zelo vitalna in ne želi nikakršne pomoči. Dokler s tem ne ogroža sama sebe, je ne želim omejevati. Če pa bi se stanje poslabšalo, če bi denimo dobila ozebline, tedaj bi ukrepal. Dokler lahko nekdo varno živi s svojimi željami, mu to pustim.

Kako krmarite med različnimi željami? Eno so pričakovanja posameznika, druga svojcev, tretja okolice.

Tudi pričakovanja lokalnih skupnosti in občinarjev so svoje poglavje. Večkrat me pokličejo v smislu 'pojdite k temu in temu, naredite to in to. Razgraja po vasi, živi v neznosnih razmerah'. Tedaj je meja zelo tanka. Naredim oceno ogroženosti, pogledam, kako človek živi, ga večkrat obiščem in spodbujam k boljšemu načinu življenja. A če si tega sam ne želi, ga ne morem prisiliti. Razen če s svojim početjem ne ogroža svojega življenja in okolice. Paradigma socialnega dela je, da se dela po željah uporabnika. On sam je ekspert za svoje življenje, mi smo lahko zgolj tisti, ki mu pomagamo njegove želje in pričakovanja uresničiti.

Je nova socialna zakonodaja revščino še zaostrila?

Zanimiv odgovor na to je na enem od posvetov dala predsednica Zveze društev upokojencev Mateja Kožuh Novak, ko je dejala, da se država ne zaveda, da je ona tista, ki izvaja nasilje nad starimi ljudmi. In to ekonomsko nasilje. Ljudje se varstvenemu dodatku odpovedujejo, ker ne želijo obremenjevati sorodnikov. Druga težava so denarne pomoči, ki ravno tako gredo v breme premoženja. Vse pogosteje se dogaja tudi to, da starostniki prihajajo iz domov upokojencev nazaj domov, ker nimajo dovolj za plačilo oskrbe. Velikokrat je njihova pokojnina edina, s katero se preživlja širša družina.

Se varstvenemu dodatku odpovedujejo sami ali jih v to prisilijo svojci?

Najbolj množično se mu odpovedujejo sami, najbrž pa so kje tudi pritiski svojcev. Svoje hiše so gradili vse življenje, v Sloveniji je vrednota imeti svoj dom zelo prisotna, vezani so na zemljo, ki jim je bila vir preživetja. Zato jih zelo razžalosti, ko jim poveš, da bo šla pomoč v breme njihovega premoženja. Nova zakonodaja jim je prinesla še eno oviro: če se nekdo odloči za varstveni dodatek, pa ima polnoletne odrasle otroke, ki so staršem dolžni pomagati pri preživljanju, morajo pri notarju overiti dogovor o višini preživnine. Če otroci staršem ne želijo pomagati pri preživljanju, kljub temu, da so starši zanje skrbeli, morajo starostniki vložiti tožbo za preživljanje. Marsikje tudi odnosi med otroki in starši niso dobri in ponos starostnikom ne dovoljuje, da bi otroke prosili za pomoč, kaj šele, da bi jih tožili. Raje se odpovejo denarju, pa čeprav žive na robu preživetja. Vse to pomeni en kup kolobocij, ki se jih stari ljudje ustrašijo.

Koliko je nasilja nad starimi ljudmi?

Veliko in še narašča. Zagotovo ga več opazimo tudi zaradi nove zakonodaje, ki ta vprašanja jasneje odpira. Največ je zanemarjanja, ki pa ga najtežje dokažemo.

Se zavedajo, da so žrtve nasilja?

Nekateri da, večina pa ne. To se dogaja na zelo prefinjen način.

Kam pa je socialna zakonodaja pahnila vas socialne delavce?

Jaz sem iz tega malce izvzet, se pa tudi sam počutim nemočnega. Vse, kar jim lahko ponudim v materialnem smislu, je pljunek v morje. Najbolj množično rešujem materialno stisko s paketi Rdečega križa, s Karitasom, izrednimi denarnimi socialnimi pomočmi, povezal sem se s tržnico v Sežani in od tam mi dostavijo hrano, ki po dveh ali treh dneh ne gre več v prodajo, je pa še vedno sveža. Dobim denimo jajca, solato in drugo zelenjavo. To razdelim med moje uporabnike in ogroženim družinam, ko dobim večjo količino živil, jo ponudim še Karitasu ali Rdečemu križu. Povezujemo se z vsemi, ki nam lahko pomagajo.

Čutite breme odgovornosti, navsezadnje ste tudi vi odgovorni, kako se bodo razpletle te zgodbe, v katere vstopate?

Najbolj me bremenijo zgodbe tam, kjer se zdi situacija nerešljiva in se ljudje ne zbližajo. Načeloma pa so starostniki zelo hvaležna populacija in to zelo jasno tudi povedo. To me polni. Vstopaš v hiše, prepletaš se z zgodbami. To delo je navdihujoče.

Katere so prednosti terenskega socialnega dela?

Segaš do najranljivejših starostnikov, ki sicer nikoli ne bi poiskali pomoči. Stari ljudje se ne bodo odpravili po pomoč na center za socialno delo. Eni zato, ker so nemobilni, drugi zaradi zdravstvenih težav in arhitektonskih ovir, tretji mogoče tudi zaradi občutka sramu. Ko pa vstopamo v njihovo domovanje, se naša moč, ki jo imamo načeloma ljudje v institucijah, razblini. Lažje ustvarimo prijateljski odnos, razumemo, kako starostnik živi in kaj mu je pomembno. Vidimo celoto. To je najboljša praksa za reševanje stisk in težav. Ne samo starostnikov, ampak tudi drugih marginaliziranih skupin. To je tiso pravo socialno delo, delo z ljudmi in ne delo z odločbami in papirji.

Populacija se stara, težav starostnikov lahko pričakujemo še več. Kje vidite rešitve?

Rešitve vidim v najrazličnejših domiselnih programih, ki bi starim ljudem omogočali živeti v domačem okolju. Na enem od posvetov smo se pogovarjali o neformalnih pomočnikih. To so po navadi vnuki ali pa denimo sosedje, ki že pomagajo, a nimajo nobene formalnopravne koristi od tega. Lahko bi jim povrnili vsaj potne stroške, lahko bi zaradi tega dobili kakšen dan dopusta več. To bi morala država sistemsko urediti. Razmišljam tudi o medgeneracijskih skupnostih. Starostnik, ki ima premoženje, lahko, namesto da gre v dom, k sebi sprejme mlado družino. Seveda ob podpori neke organizacije, ki bi skrbela, da stvari tečejo v želeno smer. Te stvari se bodo uredile iz nuje. Ena od rešitev bi bile specifične vrste nepremičninskih storitev, ki bi hišo ali stanovanje onemoglega starostnika oddajale v zameno za najemnino, s katero bi si starostnik lahko doplačeval bivanje v domu. Po smrti pa bi stanovanje oziroma hišo dedovali dediči, ne da bi za to morali odplačati dolg občini, ki zdaj krije razliko. Različne oblike skupnega bivanja v stanovanjskih skupinah in bivalnih enotah so po mojem mnenju tudi ena izmed boljših rešitev, ki za razliko od bivanja v domovih za starejše ponujajo starostniku veliko več osebne svobode in integritete.