Trk med pravico javnosti, da od novinarjev izve pomembne stvari, tudi umazane podrobnosti o delovanju države, in »pravico« države, da svoje tajnosti obdrži zase, je večen. Trenutno je jeziček na tehtnici nekoliko na strani države, saj kazenski zakonik novinarjev, ki v javnem interesu objavljajo podrobnosti o delovanju države, ne ščiti. Pravosodni minister Goran Klemenčič je konec lanskega novembra napovedal pripravo zakonskega predloga, ki bo zagotovil, da objava tajnih podatkov, ki so v javnem interesu, za novinarje ne bo več kaznivo dejanje. Kot so sporočili z ministrstva, bo sprememba zakona predvidoma marca v medresorskem in strokovnem usklajevanju.

O razmerju med novinarji, javnostjo, policijo, tožilstvom, sodstvom in politiko smo govorili z državno tožilko Katarino Bergant, ki je decembra doktorirala na temo »Kazensko pravni vidiki delovanja preiskovalnih novinarjev«. Kot največja poznavalka medijskega kazenskega prava pri nas Bergantova opozarja, da veljavna kazenska zakonodaja in ustavna ureditev novinarjem ne podeljujeta privilegijev, torej »posebnega razloga izključitve protipravnosti za njihovo delovanje«, ali poklicne imunitete, kot to velja za nekatere druge poklice. Zato možnost zaščite preiskovalnih novinarjev, predvsem pri objavah prispevkov, Bergantova vidi le v upoštevanju ustavne pravice do svobode izražanja, še posebej pravice do svobode tiska. Prepogosto kazensko preganjanje novinarjev bi namreč po njenem mnenju lahko privedlo do inkriminacije preiskovalnega novinarstva, ki pa je za demokratično delovanje države nujno.

Je mogoče reči, da preiskovalni novinarji s svojimi metodami raziskovanja posegajo na področje vas, tožilcev, ki ste poleg policije sicer predvideni za uradno preiskovanje in pregon nepravilnosti v delovanju oblasti in centrov moči?

Preiskovalni novinarji pri svojem delu res uporabljajo metode, kakršne uporabljajo tudi organi odkrivanja in pregona. S tem, da za uradne organe veljajo omejitve, ki preiskovance ščitijo pred pretiranimi, nezakonitimi posegi.

Včasih informacije, ki jih imamo, ne dosegajo v zakonu določenih dokaznih standardov, zato za tožilca niso dovolj, da bi se lotili preiskovanja. Za novinarje, ki jih kazensko procesno pravo in ustavna procesna jamstva ne obvezujejo in omejujejo, pa so iste informacije že dovolj za začetek novinarske preiskave. Zato se lahko ustvari občutek, da so novinarji pri preiskovanju nepravilnosti učinkovitejši in sposobnejši kot uradno pooblaščeni organi. Vendar to lahko dosežejo tudi na račun kršitve temeljnih ustavnih pravic in dokaznih prepovedi, denimo s poseganjem v zasebnost ali s provociranjem kaznivega dejanja, kadar hočejo denimo dokazati, da je neki politik nagnjen h koruptnosti.

To so tuji novinarji povzročili v primeru, v katerega je bil vpleten tudi slovenski evropski poslanec Zoran Thaler. Novinarji so mu ponudili podkupnino, ki jo je sprejel in bil ob drugih poslancih zaradi tega tudi obsojen na sodišču. Je delovanje novinarjev torej vendarle lahko koristno tudi za policijo, tožilstvo in sodišča?

Da, informacije in dokazi, razen tistih, ki bi jih novinar pridobil s provokacijo, so lahko za nas koristni in je njihova uporaba tudi v slovenskem sistemu možna.

Zakaj potem kazensko pravo novinarjem ne podeljuje posebnega statusa in jih kot vir informacij ne ščiti?

Mislite, da bi bilo treba podeliti novinarjem posebno imuniteto?

Mislim na izjavo premierja Mira Cerarja, ki je govoril o sodnem procesu proti novinarki Dela Anuški Delić. Ta je razkrila povezave med politiko in neonacisti, kar naj bi bilo državna skrivnost in ji zato sodijo. Cerar je dejal, da »primer Delić kaže na potrebo po razmisleku o zakonodaji glede svobode medijev. Novinarji morajo biti zaščiteni pred kazensko odgovornostjo zaradi objave informacij, ki so v javnem interesu.«

Ustavno pravico do svobode tiska, ki predstavlja institucionalno varstvo medijev in je temelj obstoja novinarstva, je treba upoštevati na zakonodajni in uporabniški ravni. Prvi v vrsti je torej zakonodajalec. Slovenski se je odločil, da inkriminira tudi objavo neupravičeno pridobljenih tajnih podatkov. Zato je to predvsem politično vprašanje. Napovedane spremembe zakonodaje zelo pozdravljam.

Dokler pa je tudi objava tajnega podatka inkriminirana, ostaja dolžnost, najprej tožilstva in v nadaljevanju sodišča, da zakonske znake kaznivega dejanja razlagajo z mislijo na ustavno in konvencijsko pravico do svobode izražanja, predvsem pravico do svobode tiska. Upoštevati morajo številne odločbe ustavnega sodišča in evropskega sodišča za človekove pravice in s tem do neke mere korigirati zakonodajalca, ki očitno, kakor meni tudi gospod Cerar, te ustavne pravice ni upošteval v zadostni meri.

Vendar ima pri takšni razlagi zakonodaje tožilstvo bistveno manj manevrskega prostora kot sodišče. Za tožilca vidim le možnost, da v novinarjevi objavi ne bi prepoznal izpolnitve zakonskega znaka »neupravičene uporabe« informacij. Sodišče pa je edino, ki bo lahko tehtalo oziroma ocenjevalo morebitno prevlado javnega interesa.

Poudariti moram tudi razliko med dolžnostjo tožilca in sodnika. Tožilec ima ob utemeljenem sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, dolžnost, da obtoži. Sodišče pa nima dolžnosti, da obsodi, ampak da razsodi.

Teoretično bi se novinar lahko ob zaznavi nepravilnosti sicer odločil, da se bo najprej obrnil na uradne organe odkrivanja in pregona. Raziskovanje bi potem lahko nadaljeval pod vodstvom in po usmeritvah tožilstva. S tem bi se novinarjevemu ravnanju v preiskavi odvzela protipravnost in dokazi zoper osebo, ki jo je novinar preiskoval, bi bili nesporno zakonito pridobljeni. V Nemčiji in Švici je bilo kar nekaj primerov uspešnega sodelovanja preiskovalnih novinarjev in tožilstva.

To, da bi novinar privolil v vlogo tajnega sodelavca policije ali tožilstva, je pri nas zelo malo verjetno, saj je v nasprotju z novinarsko zavestjo in neodvisno vlogo novinarjev.

Res je, vaše poslanstvo je popolnoma drugačno od poslanstva organov odkrivanja in pregona. Cilj preiskovalnih novinarjev je obveščanje javnosti o nepravilnostih in ne uvedba kazenskega postopka oziroma servisiranje uradnih organov z dokaznim materialom. Novinarji tudi težite k takojšnjemu obveščanju javnosti o informacijah, ki so v javnem interesu. Novinar kot sodelavec policije ne bi smel poročati o tem, kar je odkril, ampak bi moral čakati na sodni postopek in bi se prelevil le še v poročevalca iz sodne dvorane. To pa ni preiskovalno novinarstvo, kot ga potrebujemo.

Naj torej novinar stoično sprejme dejstvo, da ga bo tožilstvo pač preganjalo, potem pa bodo že sodišča prej ali slej uredila zadeve, pa četudi najkasneje v Strasbourgu? Naj se sprijazni s tem, da mu bo kazenski proces morda za več let otežil, če ne povsem onemogočil opravljanje poklica?

Kot rečeno, če se novinarji držijo vseh pravil poklica, ravnajo etično, skladno z novinarskim etičnim kodeksom, in delujejo v javnem interesu, je tudi za preiskovalno novinarstvo dovolj prostora. Če novinarju zaradi ravnanja v skladu s poklicnimi pravili ne bo mogoče očitati zavesti o protipravnosti ravnanja, predvsem zavesti o škodljivosti in nemoralnosti ravnanja, torej zavesti o materialni protipravnosti njegovega ravnanja, ki je eden od elementov pojma vsakega kaznivega dejanja, zelo verjetno ne bo spoznan za krivega. Res pa je, da se mora novinar ob odločitvi, da bo ob pridobivanju informacij hodil po robu meja kazenskega prava ali jih prestopil, zavedati, da se bo morda znašel v kazenskem postopku. Tveganje kazenskega postopka preiskovalni novinarji po vsem svetu sprejemajo kot dejstvo.

Res pa je tudi, da se denimo v Nemčiji novinarji pred sodiščem ne znajdejo tako hitro. Na sodišču so predvsem tedaj, ko razkrivajo pomembne podatke, ki bi lahko na primer ogrozili varnosti države. V zelo odmevnem primeru Cicero so denimo novinarji razkrivali podatke nemških tajnih služb o delovanju terorističnega voditelja Zarkavija. Sodni proces je bil dolgotrajen, a na koncu se je ustavno sodišče postavilo na stran novinarjev in svobode tiska.

Intervju