Z vodo sem se že od nekdaj počutil povezanega. Živel sem tik od olimpijskem bazenu, tam sem preživel večino otroštva. Poklic reševalca se mi je že tedaj zazdel zanimiv. Takoj po srednji šoli sem si pridobil licenco za reševanje iz vode, delo reševalca iz vode pa me je nato popeljalo po vsej Sloveniji – od raznih term, do jezer, pa vse do obale. Zdaj delam v Ankaranu.
Poklic reševalca je najbrž zahteven – tako fizično kot psihično. Potrebni sta visoka mera koncentracije in odlična telesna pripravljenost...Tako je. Odlična psihofizična pripravljenost je nujna. Psihičen napor zahteva natančno opazovanje, ki obsega več kot 80 odstotkov našega dela. Psihično naporno je tudi naglo reševanje kritične situacije. Problem te druge plati je dejstvo, da kriznim situacijam nismo izpostavljeni vsak dan. Če si voznik rešilca, stresne situacije postanejo del vsakdana. Naše delo pa je veliko večino časa popolnoma mirno. Včasih se celo leto ne zgodi nič skrb vzbujajočega. Nato pa to umirjenost nenadoma, kot strela z jasnega, preseka zelo težka krizna situacija, ko se je treba učinkovito odzvati. S tega vidika mora biti človek za opravljanje poklica reševalca iz vode psihično zelo močan.
Najbrž je v veliki množici težko takoj opaziti »žrtev«, pri tovrstnih situacijah pa so sekunde odločilne...Seveda, naša naloga ni samo opazovanje vode. Po zakonu je reševalec odgovoren tudi za opazovanje »kopenske« okolice in vzdrževanje reda. So trenutki, ko te kaj zmoti, ko nisi popolnoma osredotočen na stanje v vodi, in takrat se lahko zgodijo hude nesreče. Kot reševalec moraš ves čas natančno opazovati dogajanje na vodni gladini in pod njo. Treba pa je vedeti, da se utapljanja razlikujejo. Tistih očitnih, ko nekdo v agoniji krili z rokami, je občutno manj kot tako imenovanih tihih utopitev. Pri teh ni nobenih znamenj, da nekdo potrebuje pomoč.
Kaj so najpogostejši vzroki tihih utopitev?Vzroki so večinoma zdravstveni. Tovrstne utopitve najpogosteje povzročijo epileptični napadi, kolapsi ali slabosti, pri starejših kopalcih pa tudi možganske kapi in infarkti.
Kako reševalce pripravljate na krizne situacije? Ali obstajajo posebni treningi na tem področju?Odziva reševalca na krizno situacijo ne moremo posploševati, saj je popolnoma odvisen od posameznika. »Primernega« oziroma kar se da učinkovitega odziva se lahko naučimo le iz izkušenj. »Svežim« reševalcem zato vedno svetujem, naj začnejo delati na večjih kopališčih, kjer se lahko učijo od izkušenih reševalcev. Kot pri večini poklicev so tudi tukaj ključna leta izkušenj, v katerih se naučimo pravilno odzvati na krizne situacije.
Je težko živeti vedoč, da se lahko vsak dan zgodi nesreča in da ste lahko zaradi trenutka nepozornosti zanjo soodgovorni? Vas morebitna smrt še vedno prizadene?Vsi smo ljudje. Vsi imamo čustva. Ključno pa je, da svoj poklic v vsakem trenutku dojemaš odgovorno. Če veš, da si v določeni situaciji storil popolnoma vse, kar je bilo v danem trenutku v tvoji moči, je to dobra tolažba. Delni spomini seveda ostanejo. A če nimaš slabe vesti, greš lahko čez to in se še naprej trudiš pomagati.
S koliko kriznimi situacijami se v povprečju soočite v letu dni?Težko rečem. Najnevarnejše situacije lahko običajno preštejemo na prste ene roke. Redno pa se soočamo s kolapsi, nezavestjo, različnimi zlomi, slabostmi. Najpogostejše so presekanine.
Ste že kdaj posredovali v nesreči s smrtnim izidom?Tudi to se mi je zgodilo. Kot rečeno, vzrok za utopitev so pogosto zdravstvene težave, predvsem možganske kapi in infarkti pri starejših. Takrat reševalec naredi vse, kar je v njegovi moči, in nudi prvo pomoč do prihoda rešilca. Če človek umre, se ti dogodek seveda še nekaj časa plete po glavi, vendar, kot že rečeno, če veš, da si v danem trenutku storil popolnoma vse, kar je bilo v tvoji moči, te to pomiri.
Kako se v zvezi pripravljate na sezono?Organiziramo različne seminarje, na katerih dajemo velik poudarek prvi pomoči. Pozorni smo tudi na morebitne nove smernice za reševanje v tujini. V okviru zveze se udeležujemo tudi izobraževanj v tujini in nato znanje prenašamo na naše reševalce. Tudi Uradu RS za zaščito in reševanje damo včasih kakšen predlog za novo smernico. Poleg tega se udeležujemo športnih tekmovanj za reševalce iz vode, hodimo tudi na svetovna prvenstva. Tovrstno športno udejstvovanje je po mojem mnenju super, saj na ta način motiviramo reševalce. Bili smo že v Egiptu in Avstraliji, letos gremo pa v Francijo.
So slovenski delodajalci pripravljeni svoje reševalce pošiljati na dodatna izobraževanja?Žal le redka podjetja reševalce na dodatna izobraževanja pošljejo na svoje stroške. Pri tem bi lahko pomagala država, če bi delodajalce nekako »prisilila« v to, saj so znanja, ki jih pridobimo z izmenjavo izkušenj, neprecenljivega pomena. Licenco moramo reševalci obnoviti vsaka tri leta, toda pri tem pristojna komisija preverja le osnovna znanja, ne pa tudi poznavanja novih smernic in tujih izkušenj.
Znano je, da reševati nekoga, ki se utaplja, ni mačji kašelj. S čim lahko laik pri reševanju naredi več škode kot koristi?Pred leti je odmevala nesrečna utopitev treh Poljakov. Trojica prijateljev je soteskala po reki Učji, nato pa je eden od njih končal v tolmunu. Prijatelja sta ga hotela rešiti, zato sta nepremišljeno za njim skočila še sama in – utonila. V takem primeru bi se moral rešujoči na kopnem privezati in šele nato pomagati, še zlasti če ne poznamo terena. Prva stvar, ki jo moramo pred reševanjem imeti v mislih, je, da s svojim posredovanjem ne poslabšamo situacije. Najbolje je poiskati neki ploven objekt in se reševanja lotiti posredno. Neposredno reševanje je namreč lahko zelo nevarno. Če je utapljajoči že v agoniji in je izgubil razsodnost, se bo z vso silo oklenil prve stvari, ki mu bo prišla pod roke. Bolje je, da je to omenjeni plovni objekt, ne pa mi sami, saj bi s tem življenjsko ogrozili tudi sebe. Pred leti je neki oče neposredno reševal svojega sina – oba sta utonila. Pomembno pa je tudi, da je človek, ki se loti reševanja, dober plavalec. Če se posameznik ne počuti dovolj sposobnega, naj se ne loteva reševanja. V takem primeru je bolj smiselno hitro poiskati pomoč nekoga drugega.
Vzemimo, da smo nekoga že rešili iz vode, zdaj pa nezavesten leži na kopnem. Kaj naj storimo?Če diha, ga najprej položimo na bok, v položaj za nezavestnega, nato pokličemo pomoč in spremljamo njegovo stanje. V primeru, da ne diha, začnemo oživljanje in glasno kličemo na pomoč, da pridobimo pozornost drugih ljudi, ki lahko pokličejo 112. Srce masiramo, dokler utopljenec ne začne samostojno dihati oziroma do prihoda zdravniške pomoči. Če se zgodi, da smo na kraju nesreče sami, najprej eno minuto oživljamo, nato pokličemo pomoč in nadaljujemo oživljanje.
Na kaj naj bodo kopalci posebej pozorni na kopališčih in plažah?Ljudje ob vstopu na kopališče pogosto pozabijo, da obstaja kopališki red. Vsem priporočam, naj si ga dobro preberejo, saj so tam pogosto navedene posebnosti kopališča, ki jih je vredno poznati. Seveda pa je nujno treba upoštevati tudi navodila reševalcev.
Katere točke kopališkega reda kopalci najpogosteje spregledajo?Povsem razumem, da se gostje pridejo na kopališče zabavat. Toda če želimo vzdrževati varnost, je kopalce treba opozarjati na pravila. Skakanje v vodo in tek po robu bazena sta zelo nevarna, vendar se tega veliko ljudi ne zaveda. Ob tem bi opozoril tudi starše, naj pazijo na svoje otroke in jih ves čas spremljajo. Za otroke so individualno odgovorni starši, ne reševalci. Reševalci smo objektivno odgovorni za vse kopalce.