Jurij Kunaver

Jame so skrivnostne, ker so temne in jih moraš razsvetliti. Če imaš srečo, da odkriješ povsem novo jamo, pa je občutek še posebno čaroben. Sam nisem imel veliko teh možnosti, kajti bil sem pripadnik prve povojne generacije, ki ji starejši jamarji zelo dolgo niso pustili, da bi samostojno raziskovala zahtevnejše jame. Prelomnica se je zgodila leta 1963, ko je bila odkrita Najdena jama in ko smo začeli raziskovati jame na Kaninu, kjer prej ni bilo veliko odkritega.

Če se da odkopati ožina, je lahko vsaka jama zelo globoka. A marsikatera se ne da. Ali pa je špranja tako dolga, da je ni mogoče razširiti. Natanko to je bil naš problem pred 50 leti, ko smo začeli raziskovati Kanin. Težava je bila v slabi opremi in mladosti. Sam sem bil namreč daleč najstarejši udeleženec odprav, ki sem jih tedaj tudi organiziral. Čeprav je bil to naš hendikep, je po drugi strani prav, da nismo že na začetku naleteli na globoke jame, ker jih preprosto ne bi obvladali. Sem pa na Kaninu že takrat videl zelo veliko dihalnikov – torej odprtin, iz katerih piha ali pa vleče zrak vanje. Na čudovit dihalnik sva z domačinom leta 1976 naletela tudi v zelo oddaljenem delu Kanina – na Črnelah nad planoto Goričico. A takrat seveda nisva vedela, da stojiva ob prihodnjem vhodu v Veliko črnelsko brezno, ki je prva odkrita »tisočmetrca« na Kaninu.

Pri visokogorskih jamah, zlasti pa pri kaninskih, se v določeni globini začne pojavljati večja količina vode. Naši jamarji zdaj na primer raziskujejo Renejevo brezno, ki je globoko več kot 1200 metrov in se nahaja v skrajnem severozahodnem delu Kaninskih podov – tik pod vrhom Kanina. Ampak tam je sifon, torej jezerce, ki zapira nadaljevanje rova. Skozi ta zaliti del rova so se pred tremi leti poskušali prebiti potapljači, vendar neuspešno. Če bi premagali sifon, bi zadaj zanesljivo naleteli na rove, ki niso zaliti. To nas še čaka.

Absolutno. Pri kaninskih breznih je namreč tako, da so med seboj vzporedna, toda ne v enakomernih razdaljah, zato je med že znanimi možno vmes najti še kakšno. Možne so tudi medsebojne povezave.

Najbolj izstopajoč rekord ima jama Vrtiglavica, ki je največja neprekinjena jamska vertikala na svetu; meri 643 metrov. To pomeni, da ni nobene stopnje, ampak gre naravnost v globino. Vidni so sledovi vode, ki je nekoč odtekala neposredno z roba ledenika. Še ena skrajnost pa je Poljska jama, ki je povezana z jamskim sistemom Mala Boka. Skupni sistem ima višinsko razliko 1300 metrov. S tem se uvršča na drugo mesto za Lamprechtsofnom v Avstriji, ki se ponaša z višinsko razliko 1680 metrov. To je zelo redka stvar.

Apnenčasta pogorja so na robu Alp, zato so večinoma dvignjena do 3000 metrov, ne višje. Najvišji vrh v apnenčastih gorah je avstrijski Dachstein, ki je visok »le« 3004 metre. Tam je tudi največ možnosti za doseganje rekordov. Pa na Kavkazu. Jame se danes lahko podaljšujejo predvsem navzgor. Kot Renejeva jama in Veliko črnelsko brezno pri nas.

Moj oče je po jamah popeljal na stotine šolskih otrok. Med obema vojnama se je začel ukvarjati s skavti in tudi njih je vodil v jame. Posebno se je razživel po drugi svetovni vojni, ko smo dobili nazaj Kras oziroma Primorsko, saj je bil zaradi rapalske meje izjemno nesrečen. V tistih časih so se z jamarstvom ukvarjali predvsem bolj izobraženi krogi. Danes je več opreme, več možnosti, standard je višji. Zato se je jamarstvo razširilo tudi na podeželje, kar je silno pomembno, saj lahko tako za jame skrbijo domačini.

Po eni strani je jamarstvo šport, podobno kot hoja v hribe ali plezanje. Po drugi strani pa je še nekaj več: gre za odkrivanje in raziskovanje podzemskega sveta. Zelo pomembna je še ena stvar – tovarištvo. Z jamarstvom se ni mogoče ukvarjati individualno, zato je to čudovita kovačnica prijateljstva. Jamarji tudi ohranjamo naravno dediščino. Večina društev se intenzivno ukvarja z varovanjem narave in jam. Vsako leto se organizirajo čistilne akcije, na katerih jamarji grebejo po svinjariji, ki jo drugi mečejo v jame. To je morda od vsega najbolj občudovanja vredna dejavnost.

Težko je reči. Na Dolenjskem so bile pred prvo vojno številne jame onesnažene z mrhovino. Tega je danes vse manj, saj ljudje vedo, da z metanjem mrhovine v jame onesnažujejo pitno vodo. Po drugi vojni je v jamah ostalo veliko vojaškega materiala. V turističnih jamah so danes največji problem onesnažene reke, v manjših pa odvrženi gradbeni material.

Povprečen državljan je slabo obveščen in tudi ne kaže pretiranega zanimanja za jame, čeprav so jame na neki način osebna izkaznica našega odnosa do narave. Jame se zdijo ljudem samoumevne, zato se ne sprašujejo, zakaj sploh so. Posledica tega je, da manjših jam skoraj nihče ne pozna. Vprašanje pa je tudi, če mediji jamarstvu posvečajo dovolj pozornosti.

V Sloveniji imamo kar 47-odstotni delež kraškega sveta, kar je zelo veliko. Ker so sosednje države absolutno večje, a imajo hkrati manj krasa, se je z njimi težko primerjati. Je pa toliko registriranih jam ogromno za tako deželo, kot je naša. Na splošno smo v jamarstvu pri vrhu, kar je še bolj pomembno, če vemo, da je državnega denarja za jamarstvo čedalje manj. Trajen vir dohodkov za društva predstavlja le odkrivanje novih jam. Na vsak zapisnik nekaj denarja prispeva Inštitut za raziskovanje Krasa ZRC SAZU v Postojni.

»Klubaštvo« je prisotno tudi med jamarji. To ni zdrava konkurenca, gre za pretirano ljubosumje in tekmovalnost. Dogaja se, da domači klub drugega ne spusti v jamo, ki je na njihovem območju. Preprosto jo zapro s pomočjo občine ali lastnika zemljišča. In to se še vedno dogaja na območjih, kjer so zelo perspektivne jame. Največje ljubosumje je pri odkrivanju novih jam, kjer se tekmuje, kdo bo dal jami ime, kdo jo bo registriral, kdo dobil denar in kdo bo imel predpravico nadaljnjega raziskovanja. Tudi na Kaninu je prišlo do tega. Pri odkritju povezave med Poljsko jamo in Malo Boko je bilo precej hude krvi, saj so jo odkrili »nepoklicani«.

Zanimive so posamezne jame, denimo na Pokljuki. Naši člani so odkrili že tretjo jamo na območju Viševnika na višini 1500 metrov, kjer jih ni nihče pričakoval. Odkrivajo se brezna, ki so globoka po 400 metrov. Prav gotovo pa največ skriva območje med Planinskim poljem in Ljubljanskim barjem, še posebno kraška planota Logaški ravnik, kjer zagotovo teče podzemska Ljubljanica. A kako priti noter, to je misterij. Velike udornice imajo namreč na krasu ogromno drobnega materiala, skozi katerega je skoraj nemogoče priti. Če bi skozi določeno udornico lahko prodrli v globino, bi zanesljivo našli podzemske rove. Morda se bo nekoč našel vlagatelj, ki bi dal denar za gradnjo varnega tunela skozi podorni stožec. Jam nikoli ne bomo nehali odkrivati, bo pa novih vedno manj. A prišle bodo nove metode. Morda bodo iznašli takšno, ki bo lahko zanesljivo zaznala votel prostor pod zemljo.