Čeprav bo šele čez deset dni Joshua Wong dopolnil polnoletnost, komunističnim voditeljem države socialističnega kapitalizma povzroča sive lase. Četrt stoletja po študentskem uporu na Trgu nebeškega miru doživlja Kitajska drugo vstajo mladine. Tokrat se je izziv oblasti s Trga nebeškega miru v prestolnici preselil na južno obrobje države, na trge največjega azijskega kapitalskega središča – v Hongkong, od koder se v Peking steka dobra tretjina finančnega toka iz tujine.
Sedemnajst let po vrnitvi mesta izpod britanskega imperija kitajskim oblastem Joshua Wong s sto tisoč protestniki zahteva, da se Peking na prvih neposrednih volitvah leta 2017 odpove vsem poskusom filtriranja primernih kandidatov za volitve izvršnega voditelja območja, ki mu je Kitajska do leta 2047 obljubila široko samoupravo. Toda od toliko opevanega poldemokratičnega modela »dveh sistemov v eni državi« partija seveda nikoli ni povsem dvignila rok. Joshua Wong se je rodil istega leta, ko je britanski guverner Hongkonga lord Patten opazoval spuščanje angleške zastave. Wong tako nikoli ni poznal česa drugega kot samoupravne ureditve, o kateri sta se pred tridesetimi leti dogovorila London in Hongkong.
Civilnodružbeno gibanje ustanovil v srednji šoli
Podobno kot med egiptovsko vstajo proti Hosniju Mubaraku so se mladi v Hongkongu organizirali prek spletnih socialnih omrežij. Upor proti poskusom oblasti, da zaobidejo vse glasnejšo željo ljudstva po pravih demokratičnih spremembah v Hongkongu, ni kar preprosto padel z neba. Wong je s svojimi študentskimi somišljeniki za začetek vstaje dežnikov, kot so poimenovali proteste, ker demonstranti z dežniki množično vztrajajo na ulicah tudi v slabem vremenu, uporabil gibanje Scholarism. Tega je kot srednješolec ustanovil pred dvema letoma. Pravi, da so tudi šolarji in študentje del družbe. Njihova pravica je, da soodločajo o političnih zadevah, med katere uvršča tako ceno študentske prehrane kot tudi komunalne občinske zadeve. Gibanje je nasprotovalo spremembi šolskega kurikuluma v Hongkongu, v katerega so oblasti hotele vpeljati nove predmete o morali in nacionalnem izobraževanju, s čimer so nameravale med liberalnejšo mladino samoupravnega območja okrepiti čustveno navezanost na Kitajsko. Takratnemu 15-letniku je uspelo ob osuplosti oblasti proti spremembam kurikuluma združiti 120.000 ljudi. Wong je tudi gladovno stavkal. Novi predmeti niso bili uvedeni, oblasti so pred nepričakovanim pritiskom množic klonile zadnji dan pred odločitvijo. To je bila velika zmaga za najstnika, katerega pogum, odločnost in intelekt so začeli spoštovati tudi starejši Hongkonžani.
Svojega protestniškega duha Wong, ki z mikrofonom v rokah tako rekoč na vsakih demonstracijah nastopa v prvih vrstah, ni črpal z interneta. Vsaj malce so za njegov uporniški duh odgovorni protestantski starši. Očitno so mu ga nehote privzgojili s tem, da so mu omogočili svobodo razmišljanja. »Tako sem postal Joshua Wong, kakršen sem danes,« pravi. Starši so na svojega sina seveda zelo ponosni. Ko je minuli konec tedna za 40 ur skupaj z dvema drugima študentskima voditeljema pristal za zapahi, so njegovo aretacijo označili za politični pregon in v sporočilu za javnost jasno stopili v bran svojemu sinu, ki da poskuša s svojimi dejanji ustvariti boljši Hongkong, boljši za njihove in njegove generacije.
Wong se retorično sprašuje, kdo drug bi lahko bil gonilna sila za spremembe, če ne študentje. Ti so namreč lahko idealistični. Toda za vpliv politike na vsakdanje življenje meščanov bi se po njegovem mnenju morali zanimati vsi Hongkonžani. Gibanje Scholarism se je v Hongkongu po prvotnem posmehljivem odnosu oblasti v zadnjih dveh letih že uveljavilo kot relevantna politična sila. Vsaj na ulici. Po mnenju opazovalcev deluje precej učinkoviteje kot obstoječe politične stranke. Gibanja Scholarism ne podcenjuje niti kitajska oblast, čeprav doslej s fizično silo še ni posredovala proti protestnikom. S cenzorskim sistemom jim je zablokirala spletno stran, prav tako vsa poročila tujih televizijskih postaj zatemnijo prav takrat, ko pridejo na vrsto prispevki o dogajanju v Hongkongu, kjer protestniki spijo na trgih in cestah v bližini vladnih poslopij. V celinskem delu Kitajske so oblasti iz previdnosti aretirale nekaj civilnodružbenih vodij in odpovedale vsa skupinska turistična potovanja v Hongkong.
Mladostniški politik z idealizmom
Čeprav ima Wong v Hongkongu pravzaprav že zvezdniški status, se nikakor ne želi umeščati ob bok takšnim zgodovinskim velikanom, kot je denimo Martin Luther King. Zgolj v treh letih je iz običajnega srednješolca prerasel v študentskega politika, ki se nasprotno kot nekateri tiananmenski uporniški voditelji nikoli ni sešel s kitajskim politični vrhom. Tudi če bi ga predsednik povabil na pogovor, mu Wong ne bi povedal nič drugega, kot je premierju Li Pengu pred petindvajsetimi leti na nacionalni televiziji poskušal dopovedati eden od takratnih študentskih voditeljev Wu'erkaixi. »Če bi srečal Xi Jinpinga, bi mu povedal, zakaj potrebujemo splošno volilno pravico in demokracijo,« pravi Wong. Pisanja peticij vladi se ne namerava lotiti, saj teh vlada tako in tako ne bi jemala resno. Nenasilni upor, civilna nepokorščina in zavračanje fizičnih kontaktov s policijo, za katero pravi, da opravlja samo svoje delo, sodijo med njegove načine protestniškega delovanja.
Z močnim družbenim angažmajem se je najstniku življenje v zadnjih treh letih postavilo na glavo. Kam ga bo vodila pot, ne ve. Njegovo mesto je za zdaj v Hongkongu. Wong govori z jezikom veščega politika in z mladostniškim idealizmom. Na polovične reforme ne namerava pristati. S kitajskim vodstvom se je pripravljen pogajati. Neučakano razlaga, da je demokracija v Hongkongu tako rekoč za vogalom. »Ne verjamem, da bo naša bitka posebno dolga. Če jo namreč začenjaš z mentaliteto, da bo zavzemanje za demokracijo dolgotrajna vojna, je nikoli ne boš dobil.«
