Jolanda Batagelj

V prihajajočih dneh bo v Moskvi svetovno prvenstvo v atletiki, največje športno tekmovanje leta. Slovenska udeležba bo devetčlanska. Nekdanja zvezdnica slovenske atletike, ki bo prihodnji mesec dopolnila 37 let, dobro ve, kako velik pritisk čuti športnik na tako veliki tekmi. V pogovoru je sproščeno spregovorila tudi o preteklosti, ko je bila zaradi dopinškega prekrška dve leti suspendirana, kasnejša vrnitev na atletske steze leta 2009 pa je bila bolj kratka.

Svetovno atletsko prvenstvo je poleg olimpijskih iger največja tekma na svetu. Cilj vsakega atleta je, da na tako veliki tekmi pokaže svoje znanje, saj je njegovo delo na takšnih prvenstvih še posebno pod drobnogledom. Treba se je soočiti z velikimi pritiski, tako javnosti kot osebnimi. To pa ni preprosto. Osebno mislim, da je v Sloveniji tako veliki tekmi, kakršna je svetovno prvenstvo v atletiki, namenjenega premalo poudarka. Včasih imam občutek, kot da ljudje zaradi medijev vse skupaj jemljejo, kot da gre za navaden miting.

Odvisno, za kako dobrega športnika gre. So atleti, ki si želijo na svetovnem prvenstvu osvojiti kolajno, in atleti, katerih cilj je, da izpolnijo normo in na prvenstvu sodelujejo. Za športnika je predvsem pomembno, da ne lovi mednarodne norme do zadnjega. Takšne zadeve so zelo izčrpavajoče in se praviloma na veliki tekmi ne končajo najbolje. Seveda obstajajo tudi izjeme, a te v večini potrjujejo pravilo. Veliko več je primerov, ko favoriti na veliki tekmi pregorijo in doživijo veliko razočaranje. Najboljši športniki imajo lahko v posamezni disciplini dva vrhunca v sezoni. Enega, da v teku sezone dosežejo odličen čas, daljavo ali višino, drugega pa na največji tekmi, na kateri se borijo za kolajne.

Uspešnost se bo merila na podlagi uspehov Primoža Kozmusa. Je športnik, ki ga zanimajo le kolajne. Vso pozornost je usmeril v projekt Moskva in ne dvomim, da mu bo tudi uspelo. Kar zadeva druge atlete, bodo ti zelo težko prišli do vidnejših uvrstitev. Rezultati na svetovni ravni so res vrhunski, tako da številni slovenski atleti ne morejo poseči po vrhu, tudi če dosežejo osebne rekorde. Toda pred vsakim, ki mu uspe najboljši rezultat na največji tekmi, je treba sneti kapo.

Izkušnje so zelo pomembne. Da natančno veš, kaj te čaka na največji tekmi. Da poznaš in spremljaš svoje tekmece. Da predvidevaš, kakšno taktiko bodo ubrali denimo v teku na srednje proge. Bodo šli v predtekih naprej, bodo čakali v ozadju? V vsakršnem položaju se moraš znajti. Popravnih izpitov ni. Odločilnega vpliva pa je dejansko pripravljenost na samem prizorišču. V finale je treba prenesti čimveč moči in v njem eksplodirati.

Kolajno s svetovnega dvoranskega prvenstva v dvorani imam (v Budimpešti leta 2004 je zaostala le za Mozambičanko Mario Mutola, op. p.), na prostem pa svojih ciljev dejansko nisem realizirala. Bila sem sicer leta 2003 v Parizu finalistka teka na 1500 metrov. Pred nedavnim sem si ogledala kvalifikacijski, polfinalni in finalni nastop z omenjenega prizorišča. V finalu sem bila preveč utrujena, da bi lahko posegla po najvišjih mestih. Bolečine v nogi so mi v dveh tekih pred finalom pobrale preveč moči. Posledično nisem verjela, da bi lahko osvojila kolajno tudi na 1500 metrov. Ko zdaj pogledam nazaj, mislim, da bi v spletu drugačnih okoliščin lahko osvojila kolajno.

Odkrito povedano, teh disciplin ne spremljam dnevno, da bi lahko dala natančnejši odgovor. Si pa rada ogledam kakšen močan mednarodni miting. Pred kratkim sem spremljala tek na 800 metrov na diamantni ligi v Londonu. V konkurenci je bila le ena moja nekdanja tekmica, Kanadčanka Diane Cummins, drugi obrazi pa so bili novi. Pogrešam rivalstvo, kakršno je bilo nekoč, ko je tekla še Maria Mutola. Tedaj smo jo Kelly Holmes, Stephanie Graf in jaz napadale na vsakem koraku in skušale vzeti njen skalp. Posledično je bil vsak tek zelo hiter. Večino svojih tekov imam posnetih in si jih rada ogledam.

Grozno se mi je zdelo. Godila se ji je velika krivica. Verjamem, da ji ni bilo lahko. Zaradi vseh preiskav ni smela tekmovati skoraj leto dni. To je za športnika najtežje. Res ne vem, zakaj je bilo treba toliko hrupa, saj je bila Semenya navsezadnje premagljiva, kar so dokazale številne njene tekmice.

Menim, da IAAF nima enakopravnih meril za vse atlete. Iz svojih izkušenj vem, kakšna krivica se mi je zgodila. Nikoli se ne testira vseh športnikov enako. Nekateri športniki sploh nimajo kontrol. IAAF lahko vlaga velike denarje v boj proti dopingu. Toda v športu je zadaj tudi druga industrija. In dokler se ne bodo izvajale dopinške kontrole pri vseh športnikih enako, ne zgolj atletih, pri katerih so različna merila, bo tako, kot je.

Po pravici povedano mi vsakdo, ki me spozna, reče, kako je nekoč navijal zame. Sprašujejo me tudi, če bom še kdaj nastopila. Skratka, spominjajo se me po dosežkih, kar mi pomeni veliko. Nisem še doživela, da bi me kdo povezoval z drugimi stvarmi kot športnimi.

Recimo, da so. Sicer se mi prikrade kdaj kakšna misel, ki me spomni, da v preteklosti ni bilo vse v redu. Verjamem, da če bi tedaj odvetniki, Atletska zveza Slovenije in še nekateri drugi delali drugače, bi lahko dokazala drugo stran zgodbe. To mi žal ni uspelo.

Nimam nobene želje in potrebe, da bi se pojavljala v medijih. Počutim se odlično. V atletiko sem še vedno precej vpeta. Delam z mladimi, moj mož Andrej je aktiven atlet, glavna slovenska članska tekmovanja si še vedno pridem ogledat. Atletiko imam rada in bom vedno zapisana temu športu. Rada spremljam, kako otroci napredujejo, tudi potem ko gredo iz mojih rok k drugemu trenerju. Za zdaj nimam želje, da bi delala z atleti na visokem nivoju. Veliko sem razpeta med Celjem in Novo Gorico. Pri Kladivarju v Celju delam z mladimi tako v klubu kot v šolah. V Novi Gorici že nekaj časa ni bilo atletske šole. Potem sva rekla z Andrejem, da bi bilo smiselno kaj narediti, da bi pomagala klubu, ki praktično ni imel atletov. Lani smo v projekt vključili nekdanjega atleta na srednje proge Tomaža Vuka. Že prvo leto smo imeli 60 otrok. Ta številka je visoka tudi zato, ker smo šli le na stadion in šol praktično nismo obiskovali. Pri podjetju Masel se ukvarjam s promotorstvom športne opreme Brooks, pri podjetju IntAct pa sem promotorka za elektrostimulatorje Compex ter opornice in steznike Zamst.

Na državnem prvenstvu v Celju sem doživela pozitivno presenečenje, ko je novi predsednik atletske zveze Gregor Benčina prišel do mene, se predstavil in mi kot nekdanji vrhunski atletinji ponudil sodelovanje. Dejal je, da bi v delo rad vključil nekdanje atlete, od Gregorja Cankarja naprej, da bi s skupnimi močmi pomagali slovenski atletiki.

Seveda me. Že pred nekaj leti sem dejala, kako dobro bi bilo v Sloveniji, če bi razvijali tek na srednje proge, kot to denimo v Angliji uspešno dela Kelly Holmes. Pri nas je problem, da so trenerji preveč zaščitniški. Atleta, ki je postal dober, ne spustijo iz rok. In to je narobe. V Sloveniji imamo strokovnjake, ki bi lahko naš šport pripeljali do visokega nivoja, toda za to je treba sodelovati.