Njegovo poznavanje zunanje politike ni sporno. Pravzaprav je verjetno zelo malo Američanov, ki o njej vedo več. Kerry je od januarja 2009 predsednik senatnega odbora za zunanje zadeve. Na položaju je nasledil Joeja Bidna, ko je ta odšel na podpredsedniški položaj (nekaj časa se je leta 2008 ugibalo, da bo Obama izbral Kerryja). Pa tudi sicer se je življenje Kerryja ves čas tesno prepletalo z zunanjo politiko, pravzaprav že od mladih nog. Njegov oče Richard, čigar starši so emigrirali iz Avstro-Ogrske, je bil karierni diplomat in je med drugim služil v Nemčiji, na Norveškem in pri Združenih narodih.John Kerry se je s politiko spogledoval, še preden je dopolnil dvajset let, ko je bil prostovoljec v kampanji Teda Kennedyja, kasneje pa je na univerzi Yale diplomiral iz političnih ved. Na nacionalni zunanjepolitični oder ga je izstrelila vietnamska vojna, kjer je služil in bil trikrat ranjen ter petkrat odlikovan. Bolje rečeno, izstrelilo ga je nasprotovanje vojni. Leta 1971 je kot prvi vietnamski vojni veteran pričal pred kongresom proti vojni, nekatera konkretna dejanja ameriške vojske pa je javno označil za kršenje ženevskih konvencij, odgovorne pa za vojne zločince. Prepletanje politične poti z ObamoLeta 1984 je bil prvič izvoljen za senatorja, nato pa še štirikrat in ima med stotimi senatorji deseti najdaljši staž. Obenem je od vseh senatorjev najbogatejši. Njegova v Parizu rojena mati (Kerry govori francosko) je bila iz premožne družine, še bolj premožna pa je njegova soproga Teresa Heinz. Med senatno kariero se je že od začetka aktivno ukvarjal z zunanjo politiko, denimo s sporno ameriško podporo kontrašem v Nikaragvi in s Panamo, kasneje pa praktično z vsemi temami ameriške zunanje politike. Leta 2004 je upal, da se bo njegova senatna kariera končala. Vendar predsedniške tekme ni peljal dovolj dobro, da bi premagal Busha, čeprav je bilo nezadovoljstvo ljudi z iraško vojno veliko, Kerry pa je zaradi vodenja vojne Busha ostro napadal (pred tem je za sam napad na Irak glasoval). Med kampanjo so ga republikanci uspešno predstavljali kot osebo, ki nenehno spreminja stališča, skupina vietnamskih vojnih veteranov pa je zrušila njegov ugled vojnega veterana z obtožbami, na katere je prepozno resno odgovoril.V svojem prvem mandatu ga je Obama poslal v Pakistan in Afganistan reševat kočljive situacije in po trditvah ameriškega tiska je pustil globok vtis s svojimi diplomatskimi sposobnostmi. Takšne misije so za predsednika senatnega zunanjepolitičnega odbora precej nenavadne. Toda Kerry in Obama sta očitno na isti valovni dolžini. Ne nazadnje je bil Kerry tisti, ki je Obamo leta 2004 predlagal za enega glavnih govorcev na konvenciji demokratske stranke, kar je tedanjega senatorja iz Illinoisa izstrelilo med politične zvezde in pomagalo k prepoznavnosti, ki je prišlo prav kasneje med zagonom predsedniške kandidature. Ko se je ta zares začela in je Obami v demokratski tekmi nasproti stala Clintonova, je Kerry podprl Obamo. In to zelo zgodaj, ko so številni vplivni politiki še kolebali, torej ko je takšna poteza štela dvojno. Po Obamovi zmagi se ga je že omenjalo kot mogočega zunanjega ministra, a je potem ponujeno mesto sprejela Hillary Clinton. Prvi belopolti zunanji minister po šestnajstih letihS Kerryjem bi Združene države Amerike na položaju šefa State Departmenta, kot pravijo zunanjemu ministrstvu, prvič po šestnajstih letih dobile belopoltega moškega. Če se te vrste podatki morda ne zdijo pomembni, pa Obama očitno misli dru gače. Niti letos namreč ni bil Kerry prva izbira za zunanjega ministra, saj je Obama želel na položaj imenovati veleposlanico pri Združenih narodih Susan Rice. Po navedbah vladnih virov v ameriškem tisku si Obama želi še kakšno žensko v vladi, posebej na najbolj izpostavljenih ministrstvih, da je ne bi sestavljala »prestara in premoška« ekipa. Vendar so republikanci kandidaturo Riceove zminirali zaradi njenih izjav po napadu na ameriški konzulat v libijskem Bengaziju. Zato je Obamo po znanem scenariju za takšne sporne situacije sama prosila, naj je ne predlaga za ministrico. Med glavnimi republikanskimi akterji rušenja Riceove sta bila senatorja Lindsey Graham in John McCain, ki sta oba v ospredje potiskala Kerryja. McCain je Kerryja v minulih dneh bojda vsakič, ko ga je srečal, šaljivo naslovil kar z »gospod minister«. Vendar ne gre za prijateljske vzgibe. Republikanci si želijo, da Kerry izprazni svoj senatni sedež, da bi se zanj lahko potegoval republikanec Scott Brown in v primeru zmage zmanjšal demokratsko večino v senatu. Brown je leta 2009 presenetljivo zasedel izpraznjeni sedež umrlega senatorja Teda Kennedyja, pa nato letos izgubil, a bi mu ob vnovični kandidaturi dobro kazalo.Zaslediti je nekatera posebna pričakovanja do Kerryja, če postane prvi ameriški diplomat. Okoljevarstveniki denimo upajo, da bo poskušal bolj v ospredje potisniti okoljske teme, ki so za zanimale že ob začetku politične kariere, ko se je ukvarjal z vprašanjem kislega dežja. Vendar bo glavni oblikovalec ameriške zunanje politike, kjer se večjih sprememb ne pričakuje, še naprej Obama. Kerry, ki bo imel v primerjavi s Clintonovo to prednost, da naj bi bil osebno bližje Obami, bo njen prvi obraz v svetu in izvajalec. Kljub nespornemu znanju, izkušnjam, prepoznavnosti in dobrim odnosom z Obamo bo izziv stopiti v čevlje Clintonove vendarle velik. Slednja odhaja, ker naj bi se želela posvetiti nevladnemu delu, med drugim na področju pravic žensk in otrok. Vendar bo ostala na očeh javnosti in tarča ugibanj, ali ne odhaja zato, da bi se leta 2016 vendarle vnovič podala na politično pot, na kateri je tako Kerryju kot njej enkrat že spodrsnilo. jegovo poznavanje zunanje politike ni sporno. Pravzaprav je verjetno zelo malo Američanov, ki o njej vedo več. Kerry je od januarja 2009 predsednik senatnega odbora za zunanje zadeve. Na položaju je nasledil Joeja Bidna, ko je ta odšel na podpredsedniški položaj (nekaj časa se je leta 2008 ugibalo, da bo Obama izbral Kerryja). Pa tudi sicer se je življenje Kerryja ves čas tesno prepletalo z zunanjo politiko, pravzaprav že od mladih nog. Njegov oče Richard, čigar starši so emigrirali iz Avstro-Ogrske, je bil karierni diplomat in je med drugim služil v Nemčiji, na Norveškem in pri Združenih narodih.

John Kerry se je s politiko spogledoval, še preden je dopolnil dvajset let, ko je bil prostovoljec v kampanji Teda Kennedyja, kasneje pa je na univerzi Yale diplomiral iz političnih ved. Na nacionalni zunanjepolitični oder ga je izstrelila vietnamska vojna, kjer je služil in bil trikrat ranjen ter petkrat odlikovan. Bolje rečeno, izstrelilo ga je nasprotovanje vojni. Leta 1971 je kot prvi vietnamski vojni veteran pričal pred kongresom proti vojni, nekatera konkretna dejanja ameriške vojske pa je javno označil za kršenje ženevskih konvencij, odgovorne pa za vojne zločince.

Prepletanje politične poti z Obamo

Leta 1984 je bil prvič izvoljen za senatorja, nato pa še štirikrat in ima med stotimi senatorji deseti najdaljši staž. Obenem je od vseh senatorjev najbogatejši. Njegova v Parizu rojena mati (Kerry govori francosko) je bila iz premožne družine, še bolj premožna pa je njegova soproga Teresa Heinz.

Med senatno kariero se je že od začetka aktivno ukvarjal z zunanjo politiko, denimo s sporno ameriško podporo kontrašem v Nikaragvi in s Panamo, kasneje pa praktično z vsemi temami ameriške zunanje politike. Leta 2004 je upal, da se bo njegova senatna kariera končala. Vendar predsedniške tekme ni peljal dovolj dobro, da bi premagal Busha, čeprav je bilo nezadovoljstvo ljudi z iraško vojno veliko, Kerry pa je zaradi vodenja vojne Busha ostro napadal (pred tem je za sam napad na Irak glasoval). Med kampanjo so ga republikanci uspešno predstavljali kot osebo, ki nenehno spreminja stališča, skupina vietnamskih vojnih veteranov pa je zrušila njegov ugled vojnega veterana z obtožbami, na katere je prepozno resno odgovoril.

V svojem prvem mandatu ga je Obama poslal v Pakistan in Afganistan reševat kočljive situacije in po trditvah ameriškega tiska je pustil globok vtis s svojimi diplomatskimi sposobnostmi. Takšne misije so za predsednika senatnega zunanjepolitičnega odbora precej nenavadne. Toda Kerry in Obama sta očitno na isti valovni dolžini. Ne nazadnje je bil Kerry tisti, ki je Obamo leta 2004 predlagal za enega glavnih govorcev na konvenciji demokratske stranke, kar je tedanjega senatorja iz Illinoisa izstrelilo med politične zvezde in pomagalo k prepoznavnosti, ki je prišlo prav kasneje med zagonom predsedniške kandidature. Ko se je ta zares začela in je Obami v demokratski tekmi nasproti stala Clintonova, je Kerry podprl Obamo. In to zelo zgodaj, ko so številni vplivni politiki še kolebali, torej ko je takšna poteza štela dvojno. Po Obamovi zmagi se ga je že omenjalo kot mogočega zunanjega ministra, a je potem ponujeno mesto sprejela Hillary Clinton.

Prvi belopolti zunanji minister po šestnajstih letih

S Kerryjem bi Združene države Amerike na položaju šefa State Departmenta, kot pravijo zunanjemu ministrstvu, prvič po šestnajstih letih dobile belopoltega moškega. Če se te vrste podatki morda ne zdijo pomembni, pa Obama očitno misli dru gače. Niti letos namreč ni bil Kerry prva izbira za zunanjega ministra, saj je Obama želel na položaj imenovati veleposlanico pri Združenih narodih Susan Rice. Po navedbah vladnih virov v ameriškem tisku si Obama želi še kakšno žensko v vladi, posebej na najbolj izpostavljenih ministrstvih, da je ne bi sestavljala »prestara in premoška« ekipa. Vendar so republikanci kandidaturo Riceove zminirali zaradi njenih izjav po napadu na ameriški konzulat v libijskem Bengaziju. Zato je Obamo po znanem scenariju za takšne sporne situacije sama prosila, naj je ne predlaga za ministrico.

Med glavnimi republikanskimi akterji rušenja Riceove sta bila senatorja Lindsey Graham in John McCain, ki sta oba v ospredje potiskala Kerryja. McCain je Kerryja v minulih dneh bojda vsakič, ko ga je srečal, šaljivo naslovil kar z »gospod minister«. Vendar ne gre za prijateljske vzgibe. Republikanci si želijo, da Kerry izprazni svoj senatni sedež, da bi se zanj lahko potegoval republikanec Scott Brown in v primeru zmage zmanjšal demokratsko večino v senatu. Brown je leta 2009 presenetljivo zasedel izpraznjeni sedež umrlega senatorja Teda Kennedyja, pa nato letos izgubil, a bi mu ob vnovični kandidaturi dobro kazalo.

Zaslediti je nekatera posebna pričakovanja do Kerryja, če postane prvi ameriški diplomat. Okoljevarstveniki denimo upajo, da bo poskušal bolj v ospredje potisniti okoljske teme, ki so za zanimale že ob začetku politične kariere, ko se je ukvarjal z vprašanjem kislega dežja. Vendar bo glavni oblikovalec ameriške zunanje politike, kjer se večjih sprememb ne pričakuje, še naprej Obama. Kerry, ki bo imel v primerjavi s Clintonovo to prednost, da naj bi bil osebno bližje Obami, bo njen prvi obraz v svetu in izvajalec. Kljub nespornemu znanju, izkušnjam, prepoznavnosti in dobrim odnosom z Obamo bo izziv stopiti v čevlje Clintonove vendarle velik. Slednja odhaja, ker naj bi se želela posvetiti nevladnemu delu, med drugim na področju pravic žensk in otrok. Vendar bo ostala na očeh javnosti in tarča ugibanj, ali ne odhaja zato, da bi se leta 2016 vendarle vnovič podala na politično pot, na kateri je tako Kerryju kot njej enkrat že spodrsnilo.