Več stvari se je združilo, a najpomembnejše je, da sta na lanskih volitvah večino dobili stranki, ki sta obljubljali zaustavitev pridružitvenih pogajanj. Oblikovali sta vlado in zamrznili prošnjo za članstvo. Razlogi za takšno odločitev so zelo kompleksni. Debata o našem morebitnem članstvu v Uniji se je ves čas vrtela okoli vprašanja, kaj bi lahko z njim pridobili finančno in gospodarsko ter kaj bi izgubili na področju ribištva in kmetijstva. Leta 2009 smo bili soočeni s strmoglavljenjem valute in bank. Ljudje so bili takrat prepričani, da potrebujemo novo, stabilno valuto. Takšen se jim je zdel prav evro. Želeli so biti del večje unije. V teh okoliščinah je torej prišlo do prošnje za članstvo v Uniji, ko je po volitvah leta 2009 v parlamentu obstajala politična večina za članstvo v EU. A ta večina ni dolgo vzdržala. Ko je kriza v evrskem območju udarila z vso silo, so se ljudje začeli spraševati, ali evro resnično predstavlja rešitev. Ko je naše gospodarstvo začelo okrevati, je začel upadati interes ljudi za evro. Javno mnenje se je povsem obrnilo na glavo. Zdaj okoli 60 odstotkov ljudi ne želi, da Islandija postane članica EU, medtem ko jih članstvo podpira še okoli 30 odstotkov.
Vam je osebno žal, da Islandija ni več na poti k članstvu v Uniji?Ni mi žal. Ne bom dejal, da je bila napačna odločitev posredovati prošnjo za članstvo leta 2009, saj so takšno željo na volitvah izkazali državljani. Ni pa bila to vzdržna rešitev za Islandijo. Naše težave so bile precej bolj raznolike. Tudi če bi nam uspelo pristopiti k evru in hitro postati članica EU, bi bili še vedno soočeni s svojimi gospodarskimi težavami, saj jih z novo valuto ne bi odpravili. Islandiji ni treba postati članica EU. Našim interesom bolje služi trenutno stanje, ko imamo poln dostop do skupnega evropskega trga, hkrati pa imamo še polni nadzor nad ribiško industrijo in drugimi pomembnimi zadevami za naše gospodarstvo.
Kako ste zadovoljni s sodelovanjem v evropskem gospodarskem prostoru (EEA)? Predstavlja zadosten mehanizem za nadaljnjo gospodarsko rast v vaši državi?Ja, je zadosten mehanizem. Do gospodarskega zloma smo imeli lepo gospodarsko rast, ki se sedaj ponovno vrača. Letos načrtujemo 3,5-odstotno gospodarsko rast. Odkar je bil pred dvajsetimi leti sklenjen in ratificiran sporazum EEA, pri nas ni bilo razprave, ali naj bi ostali del tega prostora ali ne.
Ob izbruhu bančne krize se je vaša država odločila, da bodo banke bankrotirale. Za takšen ukrep se niso odločili drugod v Evropi. Zakaj se je izkazal kot učinkovit za Islandijo?Finančne težave bank v Islandiji so za 12-krat prerasle BDP države. Preprosto ni obstajala druga možnost, kot da se jih pusti propasti.
Jih ni bilo mogoče rešiti niti s pomočjo Mednarodnega denarnega sklada?Tudi ta pomoč ne bi pomagala. MDS bi lahko ponudil nujna posojila, da bi banke obdržali pri življenju, a vlada se je odločila drugače. Sprejeti so bili nujni zakoni, s katerimi so se zaščitila finančna sredstva in pravo gospodarstvo. Iz pepela propadlih bank so se oblikovale tri nove, s čimer je bilo zagotovljeno tudi nadaljevanje bančnega sektorja v državi. To je bila dobra odločitev, čeprav smo še vedno soočeni z določenimi težavami, denimo na področju nadzora kapitala, da tega ohranimo v državi. Če bi odstranili omejitve gibanja kapitala in bi se ta preselil v tujino, bi to imelo hude posledice za krono, inflacijo in dolgove gospodinjstev. Pri nas imamo veliko hipotekarnih posojil, ki so vezana na indeks cen. Če bi se torej povečala inflacija, bi prišlo tudi do povečanja teh dolgov. Prav zato moramo zelo paziti na upravljanje tega sistema.
Kakšne učinke glede odločitve pridruževanja Evropski uniji so imele negativne konotacije iz Velike Britanije, kjer so vas po odločitvi, da ne poplačate dolgov bank, označili za teroristično državo?Država se je odločila, da dolgov zasebnih bank ne bo prenesla na pleča davkoplačevalcev. Lani je sodišče EFTA ugotovilo, da je Islandija glede varčevalnih vlog propadlih bank izpolnila vse svoje obveznosti. Hkrati je Islandija ves čas opozarjala, da ima banka Landsbanki, kjer se je bančna kriza začela, dovolj nepremičnin, s pomočjo katerih bo mogoče pokriti dolgove. Britanski in nizozemski upniki bodo torej prednostno poplačani s temi kompenzacijami. To bo morda trajalo nekaj časa, a ta zaveza se ni spremenila.
Besede iz Velike Britanije, da je Islandija teroristična država, so nekoliko zagrenile celotno razpravo o vstopu države v EU in odnos do Velike Britanije in Nizozemske. Prav tako je isto veljalo za stališča Evropske unije, češ da prošnja za članstvo ne bo dokončno rešena, preden bo Islandija polno poplačala upnike. Ko je vprašanje upnikov prišlo na sodišče EFTA, je denimo EU kot članica postopka uradno zavzela stališča Velike Britanije in Nizozemske. V času, ko smo poskušali postati člani EU, so Islandci videli to kot dejanje, uperjeno proti nam, čeprav bi takrat potrebovali pomoč. To sicer ni bil kakšen poseben preobrat, zagotovo pa ni bil v pomoč.
Kaj se dogaja z EU? Kakšen pogled imate na to zunaj evropske integracije?Osebno se mi zdi zelo zanimivo, v katero smer bo šel razvoj Evropske unije v naslednjih petih oziroma desetih letih. Videti je, da obstajata dve poti. Ena je k večji integriranosti, centralizaciji, federalizaciji, morda k vzpostavitvi Združenih držav Evrope. To je pot, za katero med islandskim prebivalstvom ne bo posebnega navdušenja. Drugi možen razvoj je decentralizacija in povrnitev več pristojnosti nacionalnim parlamentom, torej razvoj po sledeh zamisli Velike Britanije. Kako se bo EU soočila s krizo, bo v veliki meri odvisno tudi od njene nadaljnje poti.
Kako se je po vašem mnenju EU s krizo soočila doslej?Ukrenila je premalo, da bi se s temeljnimi težavami soočila na holističen način. Obnaša se kot zdravnik, ki danes zdravi bolezen v nogi, naslednji dan bolečine v roki, čez dva tedna pa bolezen v vratu. Pogledati pa bi morali pacienta kot celoto, se vprašati, kaj povzroča vse te bolezni, in se ukvarjati z resničnimi razlogi zanje. Zaradi tega je evrska kriza trajala dlje. Če pogledam od zunaj, se mi zdi, da k razreševanju krize ni pripomogel tudi evropski arhitekturni sistem. Ko se države z različnimi interesi soočajo s težavami valute, je težko priti do skupne rešitve.
Ko je v Islandiji izbruhnila bančna kriza, so ljudje odšli na ulice in slednjič dosegli padec vlade. Do kakšnih sprememb je prišlo v razpoloženju javnosti od takrat?Polegla se je jeza ljudi. Kriza leta 2008 se je zgodila tako rekoč naenkrat. Ker je bilo zaradi sistema hipotekarnih kreditov in inflacije v prvih treh mesecih prizadeto skorajda celotno prebivalstvo, so te razmere ustvarile veliko besa. Ljudje so verjeli, da so politiki in banksterji (skovanka bankirjev in gangsterjev, op. p.) uničili državo, vzeli njihove prihranke in otroke osiromašili za prihodnost. Šele v zadnjih dveh letih, ko je nastopila časovna distanca do takratnega dogajanja in so ljudje ponovno vzpostavljali temelje za naprej, je jeza začela upadati. Gospodarske razmere niso perfektne, a so precej svetlejše kot leta 2009. Še vedno je veliko ljudi razočaranih nad vlado in politiko, obstaja precejšnje nezaupanje v javne institucije, javna razprava je še vedno ostra.
Zakaj vladi še ni uspelo odpraviti tega pomanjkanja zaupanja?Kriza se je zgodila čez noč. Izpuhtelo je 90 odstotkov finančnega sektorja. Ljudje so se spraševali, ali politiki, ki jih volijo, niso zmogli tega predvideti. V letih po zlomu so ljudje do nove vlade imeli velika pričakovanja, ki pa se niso izpolnila. Imamo novo vlado, pričakovanja pa so še vedno velika. Vprašljivo je, ali bi jih lahko v kratkem času izpolnila katera koli vlada. Politika in vlada lahko delata pošteno, sta odprti za nove ideje in sta pazljivi, da se ne sklepajo tajni dogovori za zaprtimi vrati. To je edini način, da bo javnosti povrnjeno zaupanje v inštitucije. Najhujša posledica krize je prav to pomanjkanje zaupanja, s katerim se bomo morali soočati še v naslednjih letih.
