Janez Gregori

Medtem ko se v Zgornjesavski dolini čebelarji z zajedalci varojami in boleznijo varozo že petnajst let uspešno spopadajo zgolj z naravnimi sredstvi, ki ne škodijo niti čebelam niti uživalcem medu, pa večina njihovih kolegov po Sloveniji raje posega po kemiji. Zdravila in najrazličnejše zvarke kupujejo tudi na črnem trgu.

Ne, ne preseneča me, je pa prav, da bi enkrat na glas spregovorili o tem in povedali, da ni lepo, da hodijo slovenski čebelarji po zdravila v tujino. Velikokrat so se izgovarjali, češ da kemijo uporabljajo tudi Italijani in Francozi. Toda tam imajo drugačen sistem čebelarjenja. Uporabljajo v glavnem nakladne panje, pri katerih je plodišče visoko 30 centimetrov, nanj pa nalagajo 17 centimetrov visoke naklade za medišče. In ko točijo med, poberejo vse mediščne naklade. Kemijo uporabljajo le v plodiščih. Pri našem načinu čebelarjenja s skladovničnimi oziroma AŽ-panji – takih je približno 95 odstotkov – čebele za zimo s sladkorjem hranimo v plodišču, spomladi pa del zalege prestavimo v medišče. In z njo ves preostali sladkor – pa tudi kemijo, kdor jo uporablja v plodišču.

K nam so prišle v 80. letih prejšnjega stoletja iz Azije. Azijska čebela z varojami živi že milijone let. Vzpostavila je mehanizme za sožitje z njimi. Eden pomembnih je, da varoje preprosto zagrabi in jih fizično vrže iz panja. Naše kranjice pa tega ne znajo. Ker nikoli prej niso imele tega zajedalca, nimajo bolj izraženega čistilnega nagona, da bi začele varoje metati iz panja.

To se bo zgodilo, vendar počasi, zato jim morajo do takrat pomagati čebelarji. A je težava, ker pri nas krivdo za izgube čebel radi valimo na druge. Vse je krivo, samo čebelar ne. Že pred dvema desetletjema sem v glasilu čebelarske zveze Čebelar napisal, da čebel ne bi smel imeti nekdo, ki ni član čebelarskega društva. To je pomembno predvsem zaradi zdravstvenih težav čebel, da so obveščeni o njih in da se zdravljenja pravilno lotijo. Zaradi tega zapisa so vame metali kopja. Trdili so, da imajo veterinarji nadzor nad vsemi čebelnjaki pri nas. Toda ko so leta 2008 čebelarjem prvič zastonj delili zdravila za varozo, se je pojavila čudno visoka številka tistih čebelarjev, ki niso bili nikjer registrirani in zanje ni nihče vedel. Popolnega nadzora torej ni.

Čebelarje tudi strašijo, da je delo s kislinami nevarno. Res je sicer, da dobiš mehurje, če se poliješ s kislino, toda tudi krop je nevaren, če se poliješ z njim. Sam sem nekoč zaradi njega pristal celo na urgenci. Treba je pač paziti in pri delu s kislinami uporabljati rokavice, polno obutev in očala. Čebelarje bi bilo treba naučiti delati s kislinami. Na Tirolskem, na primer, smo obiskali čebelarja, ki ima dvesto panjev. Je torej profesionalec, pa zdravi izključno s kislinami.

Oče jih je imel in skupaj sva čebelarila. No, nekaj časa sem se čebel celo bal. Tako so me opikale, da mi je bilo slabo. Tisti dan so bile napadalne in so me opikale, zato dolgo časa nisem upal k njim. Ko je oče umrl, pa sem začel čebelariti. Včasih sta me, ko sem šel mimo čebelnjaka, ena ali dve obvezno »užgali« v plešo. Zdaj pa k čebelam pristopim kot suveren čebelar in nič več me ne pikajo. Mislim, da je s čebelami podobno kot s psi. Očitno zaznajo človeka, ki se jih boji.

Nekateri pravijo, da čebele poznajo čebelarja, jaz pa pravim, da mora čebelar poznati čebele, ki so zelo dojemljive za vreme. In če so nervozne, jih pusti tisti dan pri miru. Nesmiselno se je boriti z njimi.

Mislim, da je to posledica tradicije, nikakor pa ne ekonomskih motivov. Strinjam se s čebelarjem Mihaelom Ambrožičem, ki je rekel, da je čebela čebelarja dobila revnega in ga revnega tudi zapusti. Z denarjem je pri čebelah tako: kadar medi, ga mora čebelar dobiti za eno leto nazaj in za eno vnaprej. Jaz bom moral pokriti izgubo za tri leta nazaj, ker medu skoraj ni bilo. V tem času sem za petdeset čebeljih družin porabil dve toni in pol sladkorja. Ker ni bilo dovolj paše, sem jih moral krmiti – še dobro, da imam pokojnino. Zaslužka ni bilo nobenega, saj je bilo medu le toliko, da sem posodo umazal.

Iz matice, delavk, trotov in tudi satja. Strokovnjaki namreč ugotavljajo, kako pomembno je satje za čebeljo družino, v kateri je povprečno okoli 40.000 čebel. V panju so v temi, pa ene letijo po vodo, druge po cvetni prah, tretje po medičino. Kako se dogovorijo, da ne gredo vse po vodo ali vse po cvetni prah? Informacije morajo potovati po vsej družini in znanstveniki ugotavljajo, da ima satje zelo pomembno vlogo pri njihovem prenosu. Zato je to, če čebelar da prazen sat med zaležene, grob poseg v čebeljo družino. Kar nekaj časa potrebuje, da to sanira.

(Smeh.) Saj novi predsednik vlade obljublja, da bo naredil takšno državo. No, čebele to delajo podzavestno, človek pa zavestno počne kaj drugega.

V urejeni državi se vse da. Prvo pravilo, ki bi ga morali spoštovati, pa je, kot sem že omenil, da ne more imeti čebel nekdo, ki ni član čebelarskega društva. Tam se mora naučiti osnov.

Seveda jo. Marija Terezija, denimo, je leta 1775 izdala Čebelarski patent. To je bil zakon, ki je predpisal, da morajo vsi državni čebelarski učitelji učiti po nauku Antona Janše in morajo opraviti šolo na Dunaju. Toda ko so jo končali, še niso mogli predavati. Za predavatelja so morali opraviti dodatno preverjanje. V šoli, ki jo organizira čebelarska zveza, pa nastopajo tudi predavatelji, ki se zgolj čutijo sposobne predavati. Toda tako ne gre. Občutki lahko koga tudi varajo.

Ni ga kaj prida zaznati. Strokovne razprave ni, niti med raziskovalci. Čebela je žuželka in po svetu se s čebelami ukvarjajo entomologi, večinoma v okviru agronomskih fakultet ali inštitutov za čebelarstvo. Ne vem, da bi bilo to kje pod živinorejo, kot je pri nas. Preprosto, ne moremo z istimi vatli meriti krav in čebel, ki so že po svoji naravi nekaj povsem drugega. Dr. Jože Rihar, čigar stoletnico rojstva praznujemo letos, pa je delal zelo poglobljeno, njegove knjige in zapiske bi morali ponovno začeti temeljito brati. Že s tem bi veliko naredili za čebelarstvo.

Mislim, da je to velik problem. Imamo primere, ko nekdo v čebelarski šoli predava o kranjski čebeli, sam pa ima doma križance z rumenimi obročki. Kranjska čebela je prilagojena pogojem, ki vladajo pri nas, predvsem zimi, medtem ko se je, na primer, italijanska prilagajala drugačnim razmeram. Prezimuje v večjih družinah. Kranjska čebela za mesec ali dva prekine zalego, zato je trenutno nima, italijanka jo ima vse leto in tako so tudi varoje ves čas prisotne v zalegi. Pri nas včasih pozimi propade veliko število družin. Morda so te matice prinesli od drugod in so vajene drugačnega podnebja. Treba je ohranjati krajevne rodove čebel oziroma ekotipe.

Dojemljiv sem za vse pobude, vendar pričakujem, da je tudi kaj zadaj. Veliko je bilo že pobud, ki me spominjajo na potemkinovo vas; imamo fasade, za njimi pa hiša ni sezidana do konca. Če pomislim samo na kranjsko čebelo: koliko jo poveličujemo, naredimo pa zanjo bore malo, skoraj nič. Državni zbor je sicer sprejel resolucijo o zaščiti kranjske čebele, ki pa govori o vsem mogočem, tudi neumnosti, le o čebeli bolj malo – vsekakor premalo. Ta resolucija je slika našega odnosa do kranjske čebele in čebelarstva.