Janez Černač, gozdar

Za vračanje gozdov v naravi denacionalizacijskim upravičencem naš sogovornik meni, da je to posledica politične korupcije, glede nastajajočega novega podjetja za gospodarjenje z državnimi gozdovi in trgovanje z lesom, poškodovanem v žledu, pa napoveduje: »To se ne bo dobro končalo ne za državo ne za finance. Gozd se bo zalizal, kot se je vedno, po vseh naravnih katastrofah. Ni pa upa zmage, da bi se v sedanjih razmerah z novim podjetjem tako na hitro lotili tako velike spremembe.«

Težko rečem, kaj imajo za bregom, toda miselnost, da je mogoče z gozdovi delati enako kot s kmetijskimi površinami, je napačna. Žita, če je dobra letina, lahko odkupimo na zalogo, pri lesu to ne gre. Kam pa ga bo država prodajala in po kašnih cenah? Trg deluje. Avstrijci so s svojimi ogromnimi proizvodnimi zmogljivostmi takoj za mejo. Kdo drug kot oni in Italijani bi lahko kupil ta les? Naša lesna industrija ga ne more. Tudi če bi ga dobila zastonj, ga ne more predelati, ker je povsem sesuta, saj smo v dvajsetih letih izgubili 30.000 delovnih mest.

Drugo vprašanje je, kako naj država na hitro vzpostavi proizvodna podjetja za predelavo lesa. Nemogoče, kajti ni izgubljenih le 30.000 delovnih mest pri fizičnem delu na žagah in pri pridelavi. Tudi znanje je izgubljeno. Ljudje, ki so ga imeli, so odšli – v pokoj, delajo nekaj tretjega ali so brezposelni. Ponovno vzpostaviti proizvodnjo je torej proces, ni dovolj le kupiti stroja. Zanimivo bo tudi spremljati, kaj bodo naredili s kreditom, ki ga bodo najeli pri Evropski investicijski banki. Ga bo država vzela samo za odkup lesa, ki bo nekje skladiščen, dokler ga ne bo po najnižji ceni prodala v tujino?

Ob osamosvojitvi Slovenije je bilo čudno vzdušje. Prevladala je miselnost, da je treba vse, kar je bilo prej, pozabiti in odpraviti, začeti na novo. In v tisti zmedi je bilo marsikaj zgrešeno zastavljeno. Po dvajsetih letih se je izkazalo, da tudi na drugih področjih država nima nikakršnega koncepta razvoja oziroma strategije. Zakaj bi bilo v gozdarstvu in lesarstvu drugače? A gozdarstvo je panoga, v kateri se sunkovitih sprememb ne more lotevati nihče na oblasti. Gozd je proces ekoloških sistemov, ki mu mora človek slediti, ne pa ga na revolucionaren način uničevati in spreminjati.

V slovenskem gozdarstvu se je po osamosvojitvi v vse pore zajedlo načelo maksimalnih donosov in kratkoročnih ukrepov. Nikogar več ne briga, kaj bo jutri. Toda v gozdu je še najmanj pomemben les. Veliko pomembnejše so njegove javne funkcije. Skrbi namreč za čiščenje zraka in voda, tudi večina živalskega sveta ima življenjski prostor v gozdovih. Vse te javne funkcije nekajkrat odtehtajo les, vendar je to v družbi, v kateri nekaj veljata le dobiček in cena, pozabljeno. Gledamo samo na tisto, kar se proda. Dodatna nesreča je, ker sta gozd in gozdarstvo umeščena v ministrstvo, kamor ne sodita. Nekdanje ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je bilo do neke mere še logično, čeprav je bilo že takrat gozdarstvo vedno v podrejenem položaju. Zdaj pa je izginilo še iz imena ministrstva (ministrstvo za kmetijstvo in okolje, op. p.).

V tem, da bi bila gozdarstvo in okolje združena v eno ministrstvo. Okoli 60 odstotkov površine države je pod gozdom. Že iz tega razloga je mogoče oceniti, kako pomemben je za državo. Nadalje je 37 odstotkov površine pod Naturo 2000. To je izjemno visoka številka tudi v evropskem merilu. Ampak od tega je 71 odstotkov Nature 2000 v gozdovih. Torej še en argument, zakaj gozdarstvo sodi pod okolje. Kmetijska miselnost in dejavnost sta namreč povsem v nasprotju z dolgoročnimi cilji, ki morajo veljati v gozdarstvu. Kmetijci imajo v sebi doktrino, da je eno leto tisto, v katerem se obrne vse, od setve do žetve. V gozdarstvu pa je to od sto do dvesto let.

Toda tudi sedanje ministrstvo za kmetijstvo in okolje ne razume teh razmerij, ko ustanavlja novo gozdarsko družbo. Zmotno si predstavlja, da bo z lesom tako kot s koruzo – če zdaj ne gre v prodajo, jo lahko prodamo kasneje. Pri lesu to ne gre, saj propade, če stoji. Razglabljajo sicer, da ga bodo skladiščili v nekih praznih prostorih ob železnici. Toda to se ne bo izšlo. Nazadnje bo ta les končal v kurjavi, ker se bo skvaril. Zdaj je pravi čas za sečnjo listavcev, ker sokovi še niso v deblu, zato lahko nekaj časa počakajo na predelavo. Če jih bodo sekali poleti, pa jih bo treba takoj predelati, sicer bodo propadli. In letošnji žledolom je poškodoval pretežni del listavcev.

Seveda si. Nazadnje se bo najbrž tako tudi končalo, da bo narava te rane sama počasi zalizala. Slovenska lesna industrija že doslej ni bila niti približno sposobna na leto predelati niti treh milijonov kubikov lesa, zato je večina hlodovine šla v Nemčijo, Avstrijo in Italijo. Kako naj bi zdaj pogoltnili devet milijonov kubikov poškodovanega drevja, in še to pretežno listavcev? Utopija!

Vračanje gozdov v naravi v denacionalizacijskih postopkih je bila napaka. Nihče drug v vzhodni Evropi ni naredil tega. To je bila politična korupcija ali še kaj hujšega. Očitno so bili tajni dogovori o tem, da je treba vrniti posest, ki so segali vse do Vatikana in evropskih središč. In kaj se je dogajalo? To, da je Cerkev dobila posest, ki pred 2. svetovno vojno sploh ni bila več njena. Tudi veleposestnik z ribniškega konca, denimo, je že pred vojno bankrotiral in so bili njegovi gozdovi že državna površina, a so jih kljub temu vrnili... Danes je tako že več kot 80 odstotkov gozdov v zasebni ali cerkveni lasti, površine so močno razdrobljene, najbolj v Evropi. Približno 460.000 lastnikov gozdov imamo. In zdaj si predstavljajte, manj kot 20 odstotkov je državnih gozdov, potem imamo vrnjene cerkvene komplekse, vse drugo pa je tako razdrobljeno, da se z gozdom ne da razumno gospodariti.

Da bi bila nesreča še večja, je pred 20 leti zmagala doktrina kasnejše ljudske stranke z Ivanom Omanom na čelu, ki je trdil ter lastnike in druge dobesedno ščuval, da kmet zna sam z gozdom in ne potrebuje nobene strokovne pomoči. Poleg denacionalizacije v naravi je posledično sledilo, da so gozdnogospodarske organizacije, ki so takrat celovito gospodarile z zasebnimi in državnimi gozdovi, raztelesili na javni gozdarski zavod, na izvajalska podjetja in na sklad. Toda gozd je živ, celovit organizem, ki ga ni mogoče razdeliti, zato se danes dogaja, da po istih površinah hodijo gozdarji zavoda za gozdove, sklada in izvajalskih podjetij oziroma koncesionarjev. In vsak ima svoje interese. Zdaj vlada ustanavlja še gospodarsko družbo za državne gozdove, namesto da bi celotno gozdarstvo, tudi zavod za gozdove in koncesionarje, povezala v enovito javno podjetje.

Korupcija prihaja od drugod. Zakaj pa je ni bilo prej, do leta 1993, ko smo imeli enovito gozdnogospodarsko organizacijo? Imela je poseben oddelek za načrtovanje in posebnega za proizvodnjo. Če hočeš dobro načrtovati, moraš namreč obvladovati tudi tehnologije izrabe gozdov, zato je dobro, da so vsi ti strokovnjaki na istem mestu in so se prisiljeni usklajevati. Zdaj, ko so ločeni, pa je velika nevarnost korupcije in se z lesom dogaja marsikaj. Usodna napaka je bila torej narejena leta 1993, ko so gozdarstvo razdelili na zavod in na izvajalska podjetja. Takratno organiziranost bi morali vzpostaviti nazaj.

Nikakor, v tem primeru bi bilo napredno.

Lahko so sestavni del novega gozdarskega podjetja, jih je pa treba spraviti v red in jim natančno predpisati pravila igre. Oblast namreč lahko naredi vse, kar hoče, in ničesar, česar noče. Podjetja za sečnjo in spravilo lesa so se desetletje in pol dobro mastila, sedaj jih pa državni sklad vedno bolj stiska s koncesijo, toda denarja ne vlagajo nazaj v gozdove, pač pa v vse drugo, predvsem v neke državne dolgove.

Do nedavnega tudi nismo vedeli, zakaj so v prejšnjih časih ljudje tepcem in bedakom vseh vrst rekli, da so taki čez les. A to gotovo ni letelo na kmečke gospodarje in ne na gozdarje, ker so oboji z gozdovi skrbno gospodarili in jih varovali. Danes pa je lastništvo gozdov razpršeno na skoraj pol milijona lastnikov, ki povečini delajo povsod drugod, samo ne na kmetijah in v gozdovih. Vendar sedaj vsaj vemo, kdo je pri nas čez les.