Ne. Včasih se starši pohvalijo, do koliko njihov otrok že zna prešteti, preden gre v šolo. Pomembneje za znanje matematike je, da si zna števila predstavljati. Zato je veliko bolje, kot ga posesti za mizo in ga naučiti seštevati, z njim preštevati krompirje, ki gredo v lonec, jabolka, ki so padla z drevesa, in gumbe, ki jih je treba zapeti na oblačilu. Podobno je z branjem. V šoli začnemo čisto od začetka, zato ni pomembno, kaj vse otrok že zna napisati. Pomembneje je, da se ne boji knjige ali besedila. Da slikanico vzame v roke, jo gleda, si ob njej izmišlja zgodbo. Da mu jo starši preberejo. In da pri branju lahko opazuje tudi starše. Tako bo otrok začutil, da je branje nekaj prijetnega. Sicer pa ni pomembno, kaj otrok zna, ko gre v prvi razred. Pomembno je, kaj vse se bo do konca šolskega leta naučil.
Ali lahko otroku s poučevanjem pisanja, branja, računanja doma škodujemo?Včasih se zgodi, da otrok pred vstopom v šolo zna brati. Ko se tega učijo njegovi sošolci, lahko »počiva« in za njimi zaostane. Staršem na govorilnih urah in na roditeljskih sestankih tudi pokažem, kako otroke učimo pisati, brati, da jim lahko doma pomagajo na enak način.
Opažam pa, da otroci, ko pridejo v šolo, zelo slabo govorijo, pogosto imajo celo govorne napake, ki jih starši niti ne opazijo, saj se z otroki sporazumevajo ves čas. Razumljivemu izražanju bi lahko po mojem mnenju posvetili več pozornosti.
Ali lahko otroka na prvi razred pripravimo še kako drugače, če učno snov pustimo ob strani?Najpomembnejše je spodbujanje k samostojnosti, da se bo znal sam preobuti, preobleči, obrniti nogavice... Predvsem pri dekletih opažam veliko stisko ob urah športa. Ko se morajo preobleči v športno opremo, jih v hladnejših mesecih skrbi, ali si bodo potem uspela obleči nazaj hlačne nogavice. Če ima otrok težave, mu pomagamo, a najprej mora poskušati sam, ne pa čakati, da bodo to namesto njega naredili drugi. V garderobi pogosto naletim na prizor, ko otrok mirno sedi, eden od staršev pa ga preobuva in preoblači. To je naloga otrok, ne staršev.
Seveda so tudi stvari, ki jih toliko stari otroci ne zmorejo. Na primer zavezati drsalk na športnem dnevu, zatlačiti rokavic pod bundo in podobno. To bomo naredile učiteljice, sami pa naj si drsalke medtem obujejo, rokavice pa vsaj nataknejo. Sicer pa smo učiteljice, sploh tiste v prvih razredih, kot mame. Hitro ugotovimo, kakšno pomoč otrok potrebuje, in mu jo ponudimo, hkrati pa ga spodbujamo k samostojnosti.
Kaj pa, ko otrok noče v šolo, če na primer joče pred vstopom v razred?Jutranje poslavljanje naj bo prijetno in vsak dan enako, brez dodatnega crkljanja in zavlačevanja v garderobi. To velja tako za starše kot za otoke. Učiteljice znamo otroke hitro zamotiti, da morebitno stisko ob prihodu k pouku premagajo.
Ali lahko otroka spodbujamo tudi tako, da mu povemo, da je prvi razred predvsem igra?Nekaj časa po uvedbi devetletke je to držalo, danes pa je drugače. Učni načrti so se spremenili in v prvem razredu mora otrok doseči več ciljev na vseh področjih. Tempo je včasih za starše presenetljivo hiter. Še vedno pa otroci snov večinoma spoznavajo tudi skozi igro, ki pa ima natančno določen namen in cilj.
Torej se v prvem razredu začne »pravo trpljenje«? Prvošolčki se mnogim odraslim smilijo, ko gredo v šolo, češ da se je njihov čas za igranje iztekel.To ne drži. Da naši učenci ne bi preveč pogrešali proste igre, smo v naši šoli uvedli daljši odmor po malici, ko se lahko spočijejo in se pod našim nadzorom igrajo. A šolo je treba vzeti kot eno od opravil, ki ga moramo na življenjski poti opraviti. Otroku je treba jasno povedati, da v šoli ni vedno samo lepo, podobno kot v življenju.
Med nujno zlo, ki pride s šolo, mnogo staršev šteje tudi domačo nalogo. Drugim se zdi za napredek otroka nujno potrebna. Kaj o tem menite vi?Domače naloge učencem dajem že v prvem razredu. Ko se učimo zapisati črko ali številko, morajo to vaditi tudi doma. A dela je za deset minut, tako da je tarnanje staršev, kako omejeni so zaradi otrokovih nalog, odveč, otrokom, ki ga poslušajo, pa tudi ne koristi. Otroci se morajo naučiti, da morajo nalogo pač narediti. Mnogi imajo danes še veliko drugih obveznosti, a šola mora biti na prvem mestu.
Ali je pomembno, kakšen odnos do šole imamo starši?Izjemno. Prav je, da se o dilemah pogovorijo med seboj, predvsem pa z učitelji. Ampak ne pred otroki. Podobno kot ni koristno zakonskih težav reševati v družbi otrok. Zaupati morajo v našo strokovnost in v našo namero, da otroku hočemo dobro.
Koliko naj bomo starši vpeti v šolsko delo otrok? Nekateri bi jim pomagali tako, da bi kaj naredili namesto njih, drugi menijo, da mora otrok vso pomoč dobiti v šoli.Otroka morajo starši samo usmerjati in mu svetovati. Nikar naj namesto njega ne izdelajo na primer plakata, a ko ga otrok načrtuje, naj mu pomagajo z nasveti, kakšna razporeditev elementov bi bila morda boljša od tiste, ki jo je otrok predlagal.
Včasih se staršem zdi, da je neka naloga pravzaprav zanje, ne za otroke.O tem se s starši običajno pogovarjamo že v prvem razredu, ko morajo otroci pripraviti govorno vajo. A pripraviti jo morajo otroci, ne starši. Obenem pa je ne bodo mogli uspešno izpeljati, če jim starši pri tem ne bodo pomagali. Vendar ne pri sestavljanju besedila, šele pri njegovem pripovedovanju.
Ali iz domače naloge lahko razberete, koliko dela je vanjo vložil otrok in koliko njegovi starši?To vidim takoj, ko pogledam v zvezek. Včasih kak učenec prizna, da je risbico, ki je bila za domačo nalogo, pobarvala mama. Sama se pošalim, da bom prihodnjič za mamo pripravila drug list, otrok pa naj svojo nalogo pobarva sam. Pa mi otroci potožijo, da je mama vskočila zato, ker sami niso znali. Mama naj jim pokaže, kako bi sama to naredila, na listu papirja, sami pa naj jo poskušajo posnemati v zvezku. Rezultat bo lep in pohvalen, ker je plod njihovega dela. Delovnih navad se morajo otroci naučiti.
Kako se je pametno odzvati ob otrokovih šolskih neuspehih?Starši včasih ob neuspehu otroku naložijo goro vaj, da se bo naučil na primer računati. S tem mu ne naredijo usluge. Če si ne zna predstavljati števil, ne bo uspešno računal. Več bo odnesel, ko bosta skupaj z očetom preštevala vijake, ko bo premikal kocke. Pomagajo tudi družabne igre, ki vsebujejo štetje, na primer domine, človek ne jezi se, spomin. Z njihovo pomočjo se uri še v vztrajnosti in se hkrati uči prenašati poraze.
Tudi siljenje k branju tovrstnih težav ne bo prav hitro pregnalo. Starši naj otroku berejo, vmes pa naj nekaj stavkov prepustijo njemu. Otrok naj bere napise na tablah na sprehodu, s starši naj med kakim drugim opravilom išče besede na določen glas, se igra igro veriga besed, v kateri se mora naslednja beseda začeti z zadnjim glasom prejšnje. Neuspeh pa je del življenja in tudi odrasli ga težje prenesemo, če smo zanj kaznovani z goro dodatnega dela. Po drugi strani pa opažam drugo skrajnost – da starši želijo prikriti učne težave svojega otroka.
Ali ni to nenavadno, glede na to, da so v višjih razredih odločbe o posebnih potrebah skorajda priljubljene?V prvem razredu ni tako. Nekateri starši se bojijo, da so učne težave nekaj slabega. Pa niso. Zanje niso krivi ne oni ne otrok. Če se z njimi zgodaj spopademo, jih lahko rešimo ali pa vsaj omilimo. Otrok za učenje potrebuje le drugo strategijo, ki jo jaz v razredu težko pokažem, zato pa imamo strokovnjake. Nikar pa starši tega ne smejo skrivati, saj otroku s tem škodijo.
Ali še kakšna pogosta navada staršev otrokom v šoli škodi?Pripravljanje torbe namesto otrok in prenašanje torbe v šolo in domov. Starši naj otrokom pokažejo, kako je treba v torbo zložiti zvezke, da ne bodo zmečkani, a zložijo naj jih otroci. Doma naj imajo za šolske potrebščine svoj kotiček, polico ali mizo in naj skrbijo za red. Prav tako naj sami prenašajo torbo, ki praviloma ni težka. Le tako bodo na športnih dnevih in izletih lahko prenašali svoj nahrbtnik. Če tega ne bodo vajeni, jih bo silno motil že po nekaj korakih. Pomembno je, da otrok pozna svoje stvari in da zanje ustrezno skrbi.
Vsi odrasli, tako starši kot učitelji, pa se moramo zavedati, da smo otrokom največji vzor mi sami, s svojim odnosom do stvari v vsakdanjem življenju.